Jedro

Zaključki davčnega organa temeljijo na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ni namreč mogoče pritrditi zaključku, da s predmetnim računom zaračunani stroški predstavljajo stroške, ki se (že) nanašajo na izgradnjo logističnega centra. Po presoji sodišča bi se davčni organ moral opredeliti do vsakega od priloženih računov in ugotoviti pri vsaki zaračunani storitvi za kakšno storitev oziroma za kakšne stroške gre ter ugotoviti ali gre za stroške, ki (že) predstavljajo pripravljalna dela za izgradnjo logističnega centra ali pa gre za stroške, ki (še) niso povezani z namenom izgradnje logističnega centra.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 0610-2119/2012-22 (01314-07) z dne 28. 8. 2014 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo presežka davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2012 v znesku 183.124,00 EUR (I. točka izreka). Iz II. točke izreka izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali finančni upravi, bremenijo finančno upravo. Iz III. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve izreka te odločbe. Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2012. V postopku je davčni organ tožniku že enkrat zavrnil zahtevo za vračilo presežka DDV za obravnavano obdobje (odločba z dne 26. 10. 2012). Vendar je drugostopenjski organ ugodil tožnikovi pritožbi, odločbo prvostopenjskega organa z dne 26. 10. 2012 odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje.

2. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ 4. 6. 2014 izdal zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je davčni organ odgovoril v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V prvotnem postopku je ugotovil, da je tožnik predložil obračun DDV za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2012, v katerem je izkazal presežek DDV v znesku 250.853,00 EUR, za katerega je zahteval vračilo. Nato pa je tožnik popravil davčni obračun DDV za obdobje januar – marec 2012 tako, da je uveljavljal presežek DDV v znesku 182.271,00 EUR. Tožnik je opravil popravek višine odbitka DDV na podlagi izračunanega odbitnega deleža, ki ga je, skladno s 63. členom in 65. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in 103. členom do 105. členom Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (v nadaljevanju PZDDV-1) izračunal v višini 73 %.

3. Davčni organ se sklicuje na 62. člen in 63. člen ZDDV-1, ki določata nastanek in obseg pravice do odbitka DDV. Nadalje se sklicuje na prvi odstavek 65. člena ZDDV-1, po katerem se za blago in storitve, ki jih davčni zavezanec potrebuje tako za transakcije, pri katerih DDV lahko odbije, kot za transakcije, pri katerih DDV ne sme odbiti, lahko odbije samo tak delež DDV, ki se pripiše prvim transakcijam. Ta delež se določi v skladu s tem členom ZDDV-1 za vse transakcije, ki jih opravi davčni zavezanec. Kot eden od glavnih pogojev za uveljavljanje vstopnega DDV pa navaja poslovno naravo dogodka. Tožnik je uveljavljal vstopni DDV po prejetem računu A. d.d. izdanem 13. 1. 2012 za „odvisne stroške nabave zemljišč“. Po napotilih drugostopenjskega organa je davčni organ v ponovljenem postopku ugotavljal, ali storitve, zaračunane z omenjenim računom predstavljajo oproščeno ali obdavčljivo transakcijo. Prav tako je ugotavljal, ali predmetni račun vsebuje vse podatke po 6. točki 82. člena ZDDV-1, kot tudi, ali je tožnik navedene storitve uporabil za svoje obdavčljive transakcije. Davčni zavezanec namreč lahko odbije DDV le od blaga oziroma storitev, ki jih bo uporabil za transakcije, ki prinašajo pravico do odbitka DDV. Slednji pogoj pa po presoji davčnega organa v predmetni zadevi ni izpolnjen. Predmetni račun, ki ga je tožniku izdala A. d.d., je bil tožniku izdan na podlagi poslovne odločitve, da bo tožnik investiral v izgradnjo logističnega centra. Davčni organ ugotavlja, da za potrebe postavitve logističnega centra ni bila opravljena sprememba namembnosti kmetijskih zemljišč v gradbena zemljišča, za celoten kompleks prav tako ni bil sprejet ne občinski in ne državni prostorski načrt. Ker tožnik ne razpolaga z objektivnimi dokazi o uporabi zemljišč za namene obdavčljive dejavnosti, je davčni organ zaključil, da nima pravice do odbitka DDV. Zato tožniku ni priznal pravice do odbitka DDV po prejetem računu A. d.d. št. RAT-00003/2011 z dne 13. 1. 2012 v znesku 183.124,00 EUR (obračunan v višini 73 % odbitnega deleža od zneska 250.854,83 EUR, izkazanega na računu dobavitelja – 20 % od davčne osnove v znesku 1.254.274,16 EUR).

4. Pritožbeni organ se strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa, da tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV v znesku 183.124,00 EUR od računa, ki mu ga je izdala A. d.d. 5. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija v tožbi. Uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Tožnik poudarja, da je osnovni namen pridobivanja zemljišč še vedno izgradnja logističnega centra. Lastnik tožnika A. d.d. ima namreč še vedno v načrtu izgradnjo omenjenega logističnega centra. Navedeno izhaja tudi iz vsebine članka Slovenske tiskovne agencije z dne 22. 2. 2014, ki ga citira. Dokler tožnik ne začne z izgradnjo logističnega centra, pa je po zakonu dolžan ta kmetijska zemljišča obdelovati, zato se trenutno tudi ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, ki je obdavčena z DDV. Da je bil in je še vedno glavni namen pridobitve (kmetijskih) zemljišč gradnja logističnega centra, tako ne spremeni dejstva, da se z zemljišči trenutno opravlja (v večinskem delu) obdavčena kmetijska dejavnost. Tožnik poudarja, da je davčni organ v zvezi s pravico do odbitka DDV zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj je zaključil, da trenutno daje tožnik kmetijska zemljišča zgolj v najem kmetom, pri čemer je najemnina oproščena plačila DDV. Ni pa upošteval dejstva, da tožnik z zemljišči, ki jih ne oddaja v najem (16,5 ha), gospodari sam in na njih opravlja ekonomsko-gospodarsko dejavnost, to je kmetijsko dejavnost – pridelavo kmetijskih pridelkov, ki jih prodaja. Ob prodaji teh kmetijskih pridelkov tožnik obračunava in plačuje DDV po ustrezni stopnji DDV. Iz navedenega izhaja, da tožnik s predmetnimi zemljišči poleg oproščene dejavnosti opravlja tudi dejavnost, ki je obdavčena z DDV.

6. Davčni organ napačno zaključuje, da tožnik ne more opravljati kmetijske dejavnosti, ker za to nima ustreznih pogojev (ljudi in opreme). Poudarja, da je registriran za opravljanje kmetijske dejavnosti, da je to njegova glavna dejavnost, kar je razvidno iz akta o ustanovitvi in tudi samega imena tožnika – B. d.o.o. Tožnik opravlja kmetijsko dejavnost po lastni izbiri s podizvajalci ter kot dokaz prilaga pogodbi o opravljanju kmetijskih storitev, sklenjeni z C.C. in D.D., del akta o ustanovitvi tožnika, iz katerega je razvidna tožnikova glavna dejavnost – mešano kmetijstvo in Poročilo o izsledkih dogovorjenih postopkov, ki ga je izdelala družba E. (iz katerega je jasno razvidno, da tožnik opravlja kmetijsko dejavnost). Skladno s 16. členom ZDDV-1 se v primeru, kadar davčni zavezanec pri opravljanju storitev deluje v svojem imenu in za račun druge osebe, šteje, da prejme in dobavi te storitve sam. Navedeno pomeni, da se v konkretnem primeru šteje, da tožnik opravlja kmetijsko dejavnost sam.

7. Tožnik se sklicuje na določbe 65. člena ZDDV-1 ter 105. člena PZDDV-1, ki se nanašajo na odbitni delež DDV, ki ga davčni zavezanec lahko odbije. Ker v konkretnem primeru tožnik opravlja tako obdavčeno kot oproščeno dejavnost, je tožnik za namene odbijanja DDV izbral metodo uveljavljanja odbitka DDV z uporabo odbitnega deleža. V letu 2012 si je odbijal DDV na podlagi končnega odbitnega deleža iz leta 2011. Tožnik je tako 22. 5. 2012 davčnemu organu priglasil začasni odbitni delež za leto 2012, ki ga je davčni organ sprejel. Tožnik je na podlagi izračuna dokončnega odbitnega deleža za leto 2011 ugotovil, da je njegov začasni odbitni delež za leto 2012 v višini 73 %. V konkretnem primeru ima tako tožnik za leto 2012 pravico do odbitka DDV od vseh nabav blaga in storitev v višini začasnega odbitnega deleža, ki je bil 73 %. V letu 2013 je tožnik na podlagi dokončnih podatkov za leto 2012 izračunal, da je bil njegov končni odbitni delež za leto 2012 dejansko 79 %. Tožnik tudi poudarja, da je davčni organ odbijanje DDV na podlagi odbitnega deleža pri tožniku sprejel, saj je le-tega tožnik vedno prejel vrnjenega.

8. Tožnik nadalje navaja, da mora davčni organ, ne glede na to, da še ni prišlo do spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in izgradnje logističnega centra, s katerim bo tožnik opravljal obdavčeno dejavnost, pri pravici do uveljavljanja odbitka DDV upoštevati vsa dejstva, torej tudi dejansko uporabo in ne le predvidevano uporabo blaga oziroma storitev. V konkretnem primeru je tožnik zemljišča uporabljal tako za opravljanje obdavčene (prodaja kmetijskih pridelkov), kot tudi oproščene dejavnosti (oddajanje v najem oziroma zakup kmetijskih zemljišč) ter ti dve dejavnosti še vedno opravlja. Zato meni, da je upravičen do odbitka DDV v odbitnem deležu 73 %. Pri tem se sklicuje na pravico do odbitka DDV, na načelo nevtralnosti, na sodbe Sodišča EU (C-396/98) ter na svobodno gospodarsko pobudo. Poudarja tudi, da zakonodaja ne določa v kolikšnem času je davčni zavezanec dolžan s kupljenim blagom opraviti obdavčeno dejavnost. Dokazi, ki jih je tožnik predložil v postopku (pismo o nameri, časopisni članek in drugo) nedvomno dokazujejo, kakšen je bil prvotni namen pridobitve kmetijskih zemljišč, pri čemer je po mnenju tožnika pomembna tudi kasnejša dejanska uporaba.

9. Tožnik meni, da je imel v času nakupa predmetnih zemljišč pravico do odbitka DDV v celoti, saj je bil namen pridobitve omenjenih nepremičnin izgradnja logističnega centra, s katerim bo opravljal izključno obdavčeno dejavnost. V davčnem obdobju, ko je tožnik prejel predmetni račun, pa je na obravnavanih nepremičninah opravljal delno obdavčeno in delno oproščeno dejavnost, zato je odbijal DDV le v ustreznem odbitnem deležu. Ko se bo v prihodnosti izkazalo, da bo prišlo do novih sprememb pogojev, bo tožnik naredil ustrezni popravek odbitka DDV, skladno z 69. členom ZDDV-1. Kot neresnične izpostavlja navedbe drugostopenjskega organa, da so se storitve iz predmetnega računa nanašale na „pripravljalne dejavnosti za izgradnjo logističnega centra“ ter, da tožniku ti stroški ne bi nastali, če bi bila pridobljena zemljišča kot taka uporabljena v kmetijske namene. Tožnik navaja, da se stroški po spornem računu nanašajo izključno na nakup zemljišč. Tožnik meni, da je nedopustna tudi navedba drugostopenjskega organa, da je tožnik vedel, da je pridobil vrhunska kmetijska zemljišča, ki po sili Zakona o kmetijskih zemljiščih ne smejo biti neobdelana. Za to mora po mnenju drugostopenjskega organ tožnik že po sili zakona opravljati kmetijsko dejavnost, ki je obdavčena z DDV, kar pa na pravico do odbitka vstopnega DDV v konkretnem primeru ne vpliva. Tožnik ne najde zakonske podlage za stališče, da je pravica do odbitka DDV dopustna samo v tistih primerih, ko zavezanec svoja nabavljena sredstva uporabi za opravljanje prostovoljne dejavnosti in ne tudi v primeru, ko gre za dejavnost, ki je predpisana z določenim zakonom. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

10. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih, razvidnih iz obrazložitev upravnih odločb. Dodaja še, da se sporni račun nanaša na stroške t. i. pripravljalnih dejanj za izgradnjo logističnega centra, katerih ne bi bilo, če bi tožnik obravnavane nepremičnine (kmetijska zemljišča) uporabljal za kmetijsko dejavnost. Tožnik bi moral v času, ko je uveljavljal odbitek vstopnega DDV po spornem računu, razpolagati in predložiti takšna dokazila, iz katerih bi bil jasno razviden takšen namen. Ker tožnik s takšnimi dokazili ne razpolaga, s pridobljenimi kmetijskimi zemljišči pa opravlja kmetijsko dejavnost, ni upravičen do odbitka DDV po spornem računu, ki se nanaša na pripravljalna dejanja za izgradnjo logističnega centra.

11. Tožnik prereka navedbe tožene stranke in navaja, da se stroški po spornem računu nanašajo izključno in samo na nakup zemljišč oziroma na odvisne stroške nakupa zemljišč, kar izhaja iz specifikacij k predmetnemu računu (cenitev zemljišč, priprava predkupnih pogodb, itd.). Identični stroški bi nastali tudi, če zemljišča ne bi bila kupljena za namene izgradnje logističnega centra. Davčni organ zaključuje, da se storitve nanašajo na izgradnjo logističnega centra, po drugi strani pa navaja, da naj tožnik ne bi imel namena izgradnje tega centra. Tožnik tudi meni, da ni zakonske podlage za stališče, da je pravica do odbitka vstopnega DDV zavezancu priznana samo v primeru, ko je izpolnjen izvirni namen pridobitve blaga.

12. Tožena stranka v pripravljalnih vlogah poudarja, da je bilo v obravnavanem primeru potrebno presojati posel kot celoto. Iz kronologije posla izhaja, da je bil tožnik ustanovljen z namenom pridobitve zemljišč za A. d.d. Poleg navedenega neizpolnjevanja vsebinskega pogoja za priznavanje odbitka vstopnega DDV pa predmetni račun tudi ne izpolnjuje formalne obveznosti. Z njim so namreč zaračunani stroški, ki so nastali v obdobju leta 2008 (7 računov), leta 2009 (2 računa), leta 2010 (4 računi) in leta 2011 (4 računi). V obravnavanem primeru gre tako za izdajo t. i. zaporednih računov. V primeru zaporednega izdajanja računov in plačil zanje pa se šteje, da so opravljene v trenutku, ko poteče obdobje, na katero se taki računi nanašajo, vendar pa obdobje ne sme biti daljše od enega leta (2. točka 33. člena ZDDV-1), kar pa v obravnavanem primeru (glede računov iz leta 2008, 2009 in 2010) ni izpolnjeno.

13. Tožnik v pripravljalnih vlogah prereka navedbe tožene stranke in pojasnjuje kakšna je razlika med odvisnimi stroški nakupa zemljišč (npr. ogled zemljišč, ugotovitev statusa zemljišč, cenitev zemljišč, parcelacija zemljišč, geodetski posnetki, itd.) in kakšne so (oziroma bi bile) po vsebini pripravljalne dejavnosti za izgradnjo logističnega centra (npr. predlog spremembe občinskega prostorskega zemljišča, sprememba namembnosti zemljišča, izdelava projektne dokumentacije, izdelava načrtov, itd.). Vztraja, da se v konkretnem primeru niti ena izmed zaračunanih storitev ne nanaša na pripravljalne storitve izgradnje logističnega centra, temveč se nanašajo na sam postopek nakupa zemljišč. To pomeni, da bi identični stroški nastali tudi, če bi se zemljišča kupila za namene opravljanja kmetijske dejavnosti. Med drugim se tožnik sklicuje, da je tožena stranka tekom tega postopka sprejemala vedno nova stališča in da se na koncu sklicuje na nov argument v zvezi z zaporednimi računi, za kar pa v obravnavani zadevi sploh ne gre. Tožnik vztraja, da se stroški po spornem računu nanašajo izključno in samo na nakup zemljišč, oziroma na odvisne stroške pridobivanja zemljišč. Jasno je, da je bil osnovni namen pridobivanja zemljišč njihova uporaba za kasnejšo izgradnjo logističnega centra. Vendar pa so bile tožniku s spornim računom zaračunane zgolj storitve pridobivanja zemljišč, s katerimi tožnik opravlja obdavčeno dejavnost pridelave kmetijskih pridelkov. Predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi.

14. Tožba je utemeljena.

15. V obravnavani zadevi je sporno, ali je davčni organ utemeljeno zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo presežka DDV za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2012 v znesku 183.124,00 EUR.

16. Iz dejanskega stanja navedene zadeve izhaja, da je tožnik uveljavljal odbitek vstopnega DDV na podlagi računa, ki ga je tožniku 13. 1. 2012 izdala A. d.d. Na omenjenem računu je navedeno: „Zaračunavamo vam odvisne stroške nakupa zemljišč na območju … (prefakturirano) po računih priloženih v specifikaciji“. Račun se glasi na 1.254.274,16 EUR (brez DDV), DDV (20%) v višini 250.854,83 EUR in z DDV v višini 1.505.128,99 EUR. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožniku predmetni račun izdan na podlagi poslovne odločitve, da bo investiral v izgradnjo logističnega centra, torej za opravljanje obdavčljive dejavnosti, glede katere bi bil tožnik upravičen do uveljavljanja odbitka vstopnega DDV v višini 250.854,83 EUR. Prvi odstavek 63. člena ZDDV-1 določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij.

17. Glede na tožnikov namen, to je izgradnjo logističnega centra, je tožnik pri davčnem organu najprej v obračunu DDV-O uveljavljal odbitek vstopnega DDV od navedenega računa v celotnem znesku, to je v višini 250.854,83 EUR. Kasneje je s popravkom obračuna DDV-O uveljavljal odbitek vstopnega DDV od navedenega računa le v višini odbitnega deleža, ki ga je priglasil davčnemu organu za leto 2012, to je v višini 73 %, oziroma v znesku 183.124,00 EUR. Tožnik namreč opravlja obdavčeno in oproščeno dejavnost, zaradi česar je izbral metodo uveljavljanja odbitka DDV z uporabo odbitnega deleža. Tekom postopka, kot tudi v tožbi, se tožnik sklicuje, da ne glede na namen izgradnje logističnega centra, ki v zvezi z navedenimi zemljišči še vedno obstaja, dejansko na navedenih zemljiščih opravlja v večinskem delu obdavčeno dejavnost (kmetijsko). Ker na navedenih zemljiščih opravlja poleg dejavnosti, ki je oproščena DDV, tudi dejavnost, ki je obdavčena z DDV, meni, da je upravičen do odbitka vstopnega DDV od predmetnega računa v ustreznem deležu. Ne strinja se tudi z zaključkom tožene stranke, da naj bi se predmetni račun nanašal na „pripravljalne dejavnosti za izgradnjo logističnega centra“, saj vztraja, da bi navedeni stroški nastali tudi v primeru, če zemljišča ne bi bila kupljena za namene izgradnje logističnega centra.

18. Oba davčna organa kot ključen razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV od navedenega računa navajata, da tožnik ni dokazal namena izgradnje logističnega centra, navedeni račun pa je bil izdan za ta namen in se z njim zaračunane storitve nanašajo prav na ta namen. Razlog za zavrnitev vstopnega DDV v uveljavljenem deležu od navedenega računa je torej na eni strani okoliščina, da tožnik ni izkazal, da se na pridobljenih nepremičninah gradi logistični center (ker ni prišlo do realizacije namena izgradnje logističnega centra) ter na drugi strani zaključek, da tožniku ti stroški ne bi nastali, če bi bila navedena zemljišča pridobljena za drugačne namene – opravljanje kmetijske dejavnosti.

19. Po presoji sodišča pa dejansko stanje glede vprašanja, ali se z navedenim računom zaračunani stroški nanašajo prav na izgradnjo logističnega centra in v primeru pridobitve navedenih zemljišč v druge (kmetijske namene) ne bi nastali, ni popolno ugotovljeno. Iz tožnikovih navedb izhaja, da so bile navedene nepremičnine sicer namenjene za izgradnjo logističnega centra, vendar do realizacije tega namena ni prišlo iz razlogov, ki niso na strani tožnika. Vendar pa zatrjuje, da z nakupom navedenih nepremičnin povezani stroški, zaračunani s predmetnim računom, niso (že) povezani z izgradnjo logističnega centra, in bi ti stroški nastali tudi v primeru, če bi tožnik nabavil navedene nepremičnine z namenom, da na njih opravlja kmetijsko dejavnost. Tožnik namreč opravlja kmetijsko dejavnost, ki je tudi obdavčena z DDV. Prav iz navedenih razlogov je s popravkom obračuna DDV-O uveljavljal odbitek vstopnega DDV od predmetnega računa za opravljanje obdavčene kmetijske dejavnosti zgolj v deležu 73 %, torej ne v višini 250.854,83 EUR, pač pa (le) v višini 182.271,00 EUR.

20. Iz ugotovitev v postopku izhaja, da je k predmetnemu računu priložena specifikacija računov, ki jih je družba F. d.o.o. izdala A. d.d., z opisom zaračunanih storitev (17 računov), ki so bile s predmetnim računom prefakturirane tožniku. Vsebina navedenih računov pa v postopku ni bila presojana. Prvostopenjski organ je v postopku zaključil, da tožnik ni zgradil G., ki je bil podlaga za ustvarjanje prometa, obdavčenega z DDV. Hkrati je tudi zaključil, da tožnik ni dokazal, da bo navedena zemljišča uporabil za namen opravljanja z DDV obdavčene dejavnosti. Zato je tožnikovo zahtevo za vračilo presežka DDV v višini 183.124,00 EUR zavrnil. Drugostopenjski organ, ki pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa, pa dodatno zaključuje, da iz priloženih računov (17 računov, ki so priloženi predmetnemu računu) izhaja, da naj bi se stroški, ki so predmet tega računa, nanašali na t. i. „pripravljalne dejavnosti za izgradnjo logističnega centra“. Meni namreč, da v primeru, da bi bila pridobljena zemljišča pridobljena z namenom uporabe v kmetijske namene, ne bi nastali stroški vezani na t. i. pripravljalna dejanja za izgradnjo logističnega centra. Storitve, zaračunane s predmetnim računom, naj bi bile torej namenjene izgradnji logističnega centra, kar pa ni bilo realizirano, zaradi česar tožnik ni upravičen do odbitka DDV, ki ga je uveljavljal od navedenega računa.

21. Po presoji sodišča navedeni zaključki davčnega organa temeljijo na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ni namreč mogoče pritrditi zaključku, da s predmetnim računom zaračunani stroški predstavljajo stroške, ki se (že) nanašajo na izgradnjo logističnega centra. Po presoji sodišča bi se davčni organ moral opredeliti do vsakega od priloženih računov in ugotoviti pri vsaki zaračunani storitvi za kakšno storitev oziroma za kakšne stroške gre ter ugotoviti ali gre za stroške, ki (že) predstavljajo pripravljalna dela za izgradnjo logističnega centra ali pa gre za stroške, ki (še) niso povezani z namenom izgradnje logističnega centra. Od popolne ugotovitve dejanskega stanja glede navedenega vprašanja je namreč odvisno ali je tožnik upravičen od uveljavljanja odbitka vstopnega DDV v delu, ki se nanaša na opravljanje obdavčljive kmetijske dejavnosti, na kar se tožnik sklicuje. Kot dokazilo, da opravlja s predmetnimi zemljišči obdavčljivo kmetijsko dejavnost, se tožnik sklicuje na določene listine, do katerih se mora davčni organ opredelitvi v ponovnem postopku. Šele na podlagi tako dopolnjenega postopka bo v zadevi mogoče zaključiti ali so v zadevi izkazani pogoji iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 in ali je tožnik upravičen oziroma ni upravičen do odbitka vstopnega DDV od predmetnega računa, v višini, kot ga je uveljavljal. 22. Odločitev davčnih organov pa v predmetni zadevi v glavnem temelji na zaključku, da tožnik za stroške iz predmetnega računa ni izkazal (temeljnega) namena, to je izgradnje logističnega centra. Res je, da pomanjkanje konkretnega namena glede zaračunanih storitev oziroma dobavljenega blaga za določeno obdavčljivo dejavnost, ob tem, da bi davčni zavezanec uporabljal tako blago oziroma storitev za neobdavčeno dejavnost, pomeni razlog, zaradi katerega davčni zavezanec ni upravičen do uveljavljanja odbitka vstopnega DDV. Vendar pa gre v konkretnem primeru za situacijo, ko tožnik zatrjuje, da je kljub osnovnemu namenu opravljanja določene obdavčljive dejavnosti – logistični center, zaradi katerega so mu bili zaračunani stroški s predmetnim računom, to blago oziroma storitve dejansko uporabljal prav tako za obdavčljivo drugo dejavnost (kmetijsko), za katero je registriran, zaradi česar je tudi na tej podlagi uveljavljal odbitek vstopnega DDV v ustreznem deležu. V tem delu pa po presoji sodišča dejansko stanje zadeve ni bilo popolno ugotovljeno.

23. Organ prve stopnje naj se v ponovljenem postopku, po ugotovitvi, da transakcija iz postopka ne pomeni umetne konstrukcije brez gospodarske realnosti, izvršene zgolj za pridobitev davčne ugodnosti, opredeli do vseh tožnikovih ugovorov ter ugotovi ali obstoja pravna in dejanska podlaga za tožnikov zahtevek in nato naj v zadevi ponovno odloči. 24. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti iz pojasnjenih razlogov, sodišče ostalih tožnikovih ugovorov ni presojalo.

25. Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno, kar je lahko vlivalo na to, da materialno pravo ni bilo pravilno ugotovljeno.