Jedro

13.Toženka je v postopku na prvi stopnji trdila, da upoštevanje trajanja porodniškega in materinskega dopusta pri vračilu stroškov specializacije pomeni njeno neenako obravnavo v primerjavi z drugimi specializanti, ki se za starševstvo niso odločili, in bi predstavljalo diskriminacijo glede na spol, saj tri mesece materinskega dopusta pripada le materi, dodatno pa praktično v vseh primerih v naši družbi porodniški dopust v celotnem ali pa pretežnem delu izkoristi ženska. S tem je jasno izpostavila dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije.

Pogodbena določba, iz katere izhaja obveznost vračila sorazmernih stroškov specializacije, ne določa nesorazmernih pogojev glede opravljanja dela, obsega dela in prepovedi zaposlovanja drugje. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pogodbena ureditev niti ne sega na področje, ki ga varuje pravica do proste izbire zaposlitve (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-82/17 z dne 9. 4. 2020). Ker pri pogodbeni ureditvi ne gre za poseg v ustavno pravico do proste izbire zaposlitve, odpade presoja, ali je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti, za kar se zmotno zavzema pritožba z navedbami o očitno pomanjkljivem testu sorazmernosti.

14.Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni podana kršitev prepovedi diskriminacije glede na spol s sklicevanjem na 20. člen Pravilnika o specializacijah zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev (Ur. l. RS, št. 37/04 in nadaljnji - v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa podaljšanje celotnega trajanja specializacije zaradi porodniškega dopusta ali drugih opravičljivih razlogov. Ob upoštevanju te določbe sta stranki z aneksom k pogodbi o specializaciji dne 27. 11. 2015 iz opravičljivih razlogov podaljšali trajanje specializacije do 31. 3. 2016. Vendar pritožba utemeljeno opozarja, da Pravilnik v navedeni določbi ureja le podaljšanje časa specializacije, ne ureja pa vpliva porodniškega dopusta na obveznost vračila stroškov, ki jo toženki nalaga Pogodba. Presoje očitane diskriminatornosti pogodbenih določb, ki nalagata finančno breme ob upoštevanju celotne dobe specializacije, kar vključuje tudi čas porodniškega dopusta, v katerem tožeča stranka ni imela nobenih izdatkov za toženko, sodišče prve stopnje ni opravilo.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15.Toženka je s tožečo stranko tri dni po sklenitvi Pogodbe sklenila še pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto specializant klinične psihologije (za čas od 1. 1. 2011 do zaključka specializacije), s katero sta dodatno uredili pravice in obveznosti iz delovnega razmerja v času specializacije, med drugim tudi pravico do plače. Iz 3. točke pogodbe o zaposlitvi izhaja, da opis dela na delovnem mestu specializanta vsebuje poleg usposabljanja po programu specializacije tudi opravljanje vseh del in nalog po nalogu tožeče stranke.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

16.Tožeča stranka je tožbeni zahtevek oprla na specifikacijo stroškov specializacije po preglednici z dne 21. 6. 2021, v kateri je zajela med drugim tudi strošek izplačanih plač. Višino teh je dokazovala s plačilnimi listinami. Pogodba v VI. točki določa predmet vračanja, med drugim tudi nadomestila v bruto znesku iz II. točke Pogodbe, s katero se je tožeča stranka zavezala, da bo toženki v času specializacije zagotovila pravico do nadomestila plače v višini predvidene mesečne akontacije za polni delovni čas. Toženka se je torej zavezala za vračilo stroškov v višini nadomestila plače za čas specializacije, tožeča stranka pa je od toženke uveljavljala plačilo stroškov v višini izplačanih plač. Pritožba utemeljeno opozarja, da za vračilo stroškov specializacije v višini izplačanih plač ni pravne podlage, ker takšna obveznost ni bila določena v Pogodbi. Ker je sodišče prve stopnje toženki kljub jasni določbi VI. točke Pogodbe naložilo plačilo v višini izplačanih plač, kar med strankama ni bilo dogovorjeno, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožeči stranki plača 71.232,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2021 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da povrne tožeči stranki stroške postopka v znesku 3.023,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse v višini 1.159,20 EUR.

17.Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožeča stranka ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti, ker je bilo že v Pogodbi dogovorjeno vračilo stroškov v revalorizirani višini, glede na stopnjo rasti maloprodajnih cen, in sicer od dneva izplačila do poplačila. Revalorizacija (372. člen OZ) pomeni ohranjanje vrednosti pogodbene terjatve, medtem ko je funkcija zamudnih obresti (378. člen OZ), ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki od vložitve tožbe dalje, drugačna. Poleg nadomestila za uporabo tujega denarja zlasti preprečuje neupravičeno rabo tujega denarja (do katere pride zaradi zamude pri plačilu). Zamudne obresti prek svoje kazenske funkcije dolžnika silijo k plačilu.

3.2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče pri presoji VI. in VII. točke pogodbe o specializaciji (glede povračila stroškov izobraževanja v primeru odpovedi pred potekom dogovorjenega obdobja obvezne zaposlitve) ni opravilo testa sorazmernosti (zlasti z vidika posega v ustavno pravico toženke do svobode dela oziroma proste izbire zaposlitve). Navedeni določbi pogodbe o specializaciji ne prestaneta testa sorazmernosti. Test sorazmernosti je pomanjkljiv, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče bi moralo upoštevati tudi 9. člen ZDR-1, ker je bila pogodba o specializaciji sklenjena v času trajanja delovnega razmerja. V obravnavanem primeru je nujno tehtanje višine škode (prikrajšanja) tožeče stranke in zneska dogovorjenega vračila. Tožbeni zahtevek ni sklepčen, ker tožeča stranka ni navedla vseh elementov civilnega delikta, zlasti ni opredelila višine škode. Pogodbena obveznost vračila stroškov ima dejansko naravo pogodbene kazni. Z odpovedjo delovnega razmerja ni bil prizadet interes tožeče stranke, da družbi zagotovi storitve specialista klinične psihologije, saj pri novem delodajalcu še vedno dela z istimi pacienti z območja Ljubljane. Tožeča stranka je z nedopustnimi kršitvami pravice do izobraževanja in zdravega delovnega okolja (zavrnitvijo dodatnega izobraževanja iz psihoterapije, prošnje za supervizijo in soglasja za delo izven zavoda) povzročila nevzdržno stanje pri toženki, ki je bila dejansko primorana podati odpoved. Sklicuje se na določbe o neupravičeni obogatitvi in judikat VIII Ips 57/2019. Sodišče je zmotno presodilo ugovor toženke glede vštevanja starševskega dopusta v čas specializacije s sklicevanjem na 20. člen Pravilnika o specializacijah zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev. Ta ureja le trajanje specializacije. Vpliv porodniškega dopusta na vračilo stroškov ureja pogodba o specializaciji, ki je sodišče ni presojalo z vidika kršitve prepovedi diskriminacije zaradi starševstva oziroma spola. Določba o vštevanju časa porodniškega dopusta toženki nalaga višje finančno breme. V času specializacije je toženka po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto specializanta klinične psihologije opravljala dela in naloge, za kar je prejemala plačo. Pogodba o specializaciji ne daje podlage za vrnitev plač. V izračunu stroškov specializacije so vključene plače, ki jih je prejela v času specializacije za opravljeno delo in nadure. Tožeča stranka ne more zahtevati zakonskih zamudnih obresti, saj pogodba o specializaciji določa revalorizacijo od dneva izplačila do dneva poplačila. Priglaša stroške pritožbe.

18.Zaradi zmotne materialnopravne presoje je ostalo dejansko stanje glede očitane kršitve prepovedi diskriminacije in predmeta vračanja neraziskano. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje se bo tako moralo v novem sojenju opredeliti do trditev tožnice, da je bila zaradi vštetja obdobja porodniškega in materinskega dopusta v celotno dobo trajanja specializacije pri obveznosti vračila stroškov manj ugodno obravnavana v primerjavi z ostalimi zaposlenimi glede na spol oziroma v povezavi s starševskim dopustom (6. člen ZDR), pri predmetu vračanja pa bo moralo upoštevati VI. točko Pogodbe, po kateri med stroške specializacije spada šolnina (stroški kroženja) ter nadomestilo plače in ne strošek izplačanih plač. Gre za obsežnejši del dokaznega postopka, ki ne more biti prvič izveden šele na pritožbeni stopnji, saj je namen pritožbenega postopka v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Če bi pritožbeno sodišče prvič ugotovilo ta dejstva, bi prevzelo vlogo sodišča prve stopnje in prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Ni namen instančnega odločanja prenos ugotavljanja dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

19.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Zveza:

6.Stranki sta 27. 12. 2010 sklenili pogodbo o specializaciji (v nadaljevanju: Pogodba) na podlagi takrat veljavnega tretjega odstavka 172. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji), ki določa, da se trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem določijo s pogodbo o izobraževanju oziroma s kolektivno pogodbo. V VI. točki Pogodbe se je toženka med drugim zavezala, da bo tožeči stranki povrnila stroške, ki jih je imela tožeča stranka z njeno specializacijo (to so poleg šolnine in nadomestila v bruto znesku iz II. točke, tudi vsi stroški iz III. točke) v revalorizirani višini glede na stopnjo rasti maloprodajnih cen, in sicer od dneva izplačila do poplačila, če po opravljenem specialističnem izpitu ne ostane v delovnem razmerju v zavodu dvakratno dobo trajanja specializacije; za trajanje specializacije se v tem primeru šteje celotno obdobje od nastopa specializacije do opravljenega specialističnega izpita. V VII. točki Pogodbe je bilo dogovorjeno, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti sorazmeren del stroškov glede na sorazmerje s časom, ko je ostala v delovnem razmerju, in časom, ko bi v delovnem razmerju morala ostati, če toženka ne ostane v delovnem razmerju pri toženki celotno dobo, določeno v VI. točki.

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da navedeni pogodbeni določbi ne prestaneta testa sorazmernosti. Ta test se uporabi kadar sodišča presoja, ali je v posameznem primeru prišlo do (ne)dopustnega posega v človekovo pravico. Drugi odstavek 49. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadaljnji - v nadaljevanju: Ustava RS), na katerega se sklicuje pritožba, določa, da vsakdo prosto izbira zaposlitev. Z vidika te ustavne določbe bi lahko bilo upoštevno, če bi določbi prepovedovali opravljanje določenega dela, če bi določali pogoje za opravljanje določenega dela ali omejevali obseg dela. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za taki določbi. Navedeni pogodbeni določbi namreč v povezavi s tem, da je tožeča stranka toženki zagotovila usposabljanje oziroma specializacijo, določata pogoje za predčasno prenehanje opravljanja dela (kliničnega psihologa) pri tožeči stranki. Takšen dogovor predstavlja zavezo toženke, da bo v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred potekom dogovorjenega roka tožeči stranki povrnila sorazmerni del stroškov specializacije. Toženka kljub določbi, s katero se nalaga finančno breme, prosto izbira, kaj bo delala po prenehanju zaposlitve pri tožeči stranki. Njeni odločitvi je prepuščeno, ali bo delovno razmerje nadaljevala, ali pa ga bo prekinila, plačala sorazmeren del stroškov strokovnega usposabljanja oziroma specializacije, ki jo je zagotovila tožeča stranka, in se zaposlila drugje. Pogodbena določba, iz katere izhaja obveznost vračila sorazmernih stroškov specializacije, ne določa nesorazmernih pogojev glede opravljanja dela, obsega dela in prepovedi zaposlovanja drugje. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pogodbena ureditev niti ne sega na področje, ki ga varuje pravica do proste izbire zaposlitve (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-82/17 z dne 9. 4. 2020). Ker pri pogodbeni ureditvi ne gre za poseg v ustavno pravico do proste izbire zaposlitve, odpade presoja, ali je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti, za kar se zmotno zavzema pritožba z navedbami o očitno pomanjkljivem testu sorazmernosti. Posledično v zvezi s tem pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 6, 7, 7/1, 7/2, 7/3, 172, 172/3 Zakon o delovnih razmerjih (1990) - ZDR - člen 9

8.S Pogodbo prevzeta obveznost povrniti sorazmerni del stroškov specializacije tudi ni v nasprotju z omejitvijo avtonomije pogodbenih strank v delovnem razmerju, kot je bila določena v 7. členu ZDR oziroma sedaj veljavnem 9. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Prvi odstavek 7. člena ZDR je določal, da sta delodajalec in delavec pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega razmerja dolžna upoštevati določbe tega zakona in drugih predpisov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. S pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo se lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon (drugi odstavek 7. člena ZDR). Le v primerih, ki jih določa zakon, pa se s kolektivno pogodbo te pravice lahko določijo tudi manj ugodno (tretji odstavek 7. člena ZDR). Obveznost povrnitve sorazmernega dela stroškov specializacije ne nasprotuje prisilnim predpisom, temveč nasprotno temelji na tretjem odstavku 172. člena ZDR (prim. sklep VSRS VIII Ips 158/2016).

Pravilnik o specializacijah zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev (2004) - člen 20

9.Pritožbene trditve o nesklepčnosti tožbenega zahtevka (ker ne vsebuje višine prikrajšanja oziroma škode kot elementa odškodninske odgovornosti) in o tem, da ima pogodbena obveznost toženke naravo pogodbeni kazni, niso utemeljene. Tožeča stranka je namreč svoj tožbeni zahtevek za vračilo stroškov specializacije utemeljevala s Pogodbo, v kateri ni bilo dogovorjeno plačilo pogodbene kazni ali odškodnine. Glede na jasno pogodbeno zavezo sodišče prve stopnje ni bilo dolžno tehtati višine škode (prikrajšanja) tožeče stranke in zneska dogovorjenega vračila stroškov, za kar se zmotno zavzema pritožba.

10.Neutemeljene so pritožbene trditve, da ni bil prizadet interes tožeče stranke zagotoviti družbi storitve specialista klinične psihologije, s tem ko se je toženka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlila pri koncesionarju (Inštitut A., d. o. o.) v okviru javne zdravstvene mreže, v kateri obravnava iste paciente iz istega teritorialnega območja. Izvajanje javne zdravstvene službe v okviru javnega zdravstvenega zavoda je v interesu tožeče stranke, ki je bil zaradi odpovedi toženke prizadet. V obravnavanem primeru je, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, tožeča stranka zaradi toženkine odpovedi ostala brez tovrstnega izvajalca zdravstvenih storitev, čeprav je kot plačnik specializacije načrtovala, da javna sredstva omogočijo pacientom ustrezno dostopnost do storitev specialista klinične psihologije dvakratno obdobje trajanja specializacije in da tovrstne storitve v tem obsegu omogoči pacientom.

Pridruženi dokumenti:*

11.Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je tožeča stranka s kršitvami lastnih dolžnosti povzročila nevzdržno stanje pri toženki, ki je bila dejansko primorana podati odpoved. V obravnavani zadevi ni šlo za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca oziroma njegovih kršitev (111. člen ZDR-1), temveč je toženka na lastno željo 19. 1. 2021 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve (prvi odstavek 83. člen ZDR-1). Zato do drugačne materialnopravne presoje ne morejo privesti navedbe, da je razlog za odpoved iskati v ravnanju tožeče stranke (ker ni omogočila dodatnega izobraževanja s področja psihoterapije, supervizije in ni dala soglasja za delo izven zavoda ...), s čimer naj bi bili podani kršitvi pravic toženke do izobraževanja in zdravega delovnega okolja.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

12.Podlaga za obveznost vračila stroškov izobraževanja ni neupravičena obogatitev, temveč pogodbena zaveza. V zvezi s tem je zato neustrezna tudi neposredna primerjava z razlogi odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 57/2019, saj pisni dogovor med strankama o tem, da bo stranka ostala na delu pri delodajalcu, sicer pa vrnila sorazmerni del stroškov specializacije, ni primerljiv z obveznostjo stranke, da vrne prejeto, ker se ustno dogovorjena podlaga (kavza) ni uresničila. Toženka v tej smeri tudi ni navajala dejstev.