Jedro

Iz ZDMV izhaja, da ureja določene situacije oziroma da določa upravičence, ki davka od cestnih motornih vozil ne plačujejo oziroma pogoje, kdaj se davek na motorna vozila vrne. Ugodnosti, ki jih daje zakon s področja javnih financ je treba razlagati ozko in skladno s pogoji, ki jih zakon za te oprostitve predpisuje. Nobena določba ZDMV pa ne ureja konkretne situacije oziroma ne določa, da se vračilo DMV izvede tudi v primeru uničenja vozil v požaru oziroma zaradi višje sile.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Nova Gorica (prvostopenjski organ) zahtevek tožnika z dne 31. 3. 2010, dopolnjen 1. 12. 2011, za vračilo plačanega davka na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) v skupnem znesku 43.994,10 EUR zavrnil (točka I izreka); stranka trpi svoje stroške postopka, ki so ji nastali med postopkom ali zaradi postopka; davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka II izreka); pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka III izreka). Tožnik je z vlogo zaprosil za vračilo DMV za vozila, ki so zgorela v požaru 16. 12. 2007. Vozila so bila uničena še preden so bila dana v promet in registrirana. V postopku je prvostopenjski organ pridobil uradne podatke o datumih in zneskih plačil DMV in izdal zapisnik 14. 12. 2011, ki je bil tožniku vročen, pripomb na zapisnik pa tožnik ni podal. Ker nobena določba Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV) ne ureja situacije oziroma ne določa, da se vračilo DMV izvede tudi v primeru uničenja vozil v požaru, je prvostopenjski organ zaključil, da tožnik ni upravičen do vračila plačanega DMV.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in sledi njegovi obrazložitvi (drugi odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

Tožnik se ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa in vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se strinja s prvostopenjskim organom, da v zakonu ni izrecne določbe, ki bi določala, da se DMV vrne v primeru uničenja vozil v požaru, vendar pa noben zakon ne določa izrecno vseh življenjskih dogodkov, temveč jih določa na splošno, kar pomeni, da je potrebno uporabiti zakon v skladu z njegovim namenom. V njegovem primeru ni prišlo do situacije, ki jo predvideva zakon, to je do sprostitve vozil v promet. Ker niso izpolnjene z zakonom določene predpostavke tudi ni nastopila davčna obveznost, ki je bila že predhodno izpolnjena. Ker v konkretnem primeru vozila, za katera je bil plačan DMV, niso bila dana v promet v RS, tudi ni razloga za zavrnitev zahtevka. ZDMV ne določa, kaj storiti v takšnem primeru, zato bi bilo treba takšno pravno praznino zapolniti tako, da bi tudi v teh primerih dopustili vrnitev DMV po 11. členu ZDMV, saj so dejansko vozila zapustila območje Republike Slovenije. Glede na navedeno tožnik predlaga, da se po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijana odločba odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je sporno vprašanje ali je bil pravilno in zakonito zavrnjen tožnikov zahtevek za vračilo DMV za vozila, ki so bila uničena v požaru, še preden so bila dana v promet in registrirana. Med strankama ni sporno, da ZDMV ne ureja konkretne situacije, in sicer da se DMV vrne tudi v primeru, ko so bila vozila po opravljenem prometu uničena v požaru.

Namen ZDMV je obračun DMV in sicer na podlagi 7. člena ZDMV nastane obveznost za obračun davka takrat, ko je opravljen promet motornih vozil. Šteje se, da je promet motornih vozil opravljen: 1. ko je izdan račun o prodaji motornega vozila; 2. ko je motorno vozilo izročeno, če je izročeno pred izdajo računa ali brez izdaje računa; 3. pri uvozu: ko nastane carinski dolg ali bi nastal, če ne bi bila predpisana oprostitev plačila carine oziroma določena carinska stopnja prosto; 4. ko se motorno vozilo vzame za lastno rabo; 5. ko se motorno vozilo izroči, če se odtuji brezplačno; 6. ko je motorno vozilo pridobljeno iz druge države članice Evropske unije. Na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDMV ima upravičenec pravico do vračila sorazmernega dela plačanega davka, če motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek, izvozi, dobavi oziroma zaradi selitve prenese v drugo državo članico Evropske unije in ga zato odjavi iz evidence registriranih vozil v Republiki Sloveniji. V 5. členu ZDMV pa so predvidene različne situacije oz. upravičenci, ki davka od cestnih motornih vozil ne plačujejo in gre torej za oprostitve plačila tega davka. V nobenem od navedenih členov, torej med izjemami, ni opredeljeno uničenje vozil v požaru oziroma uničenje vozil zaradi višje sile.

V obravnavanem primeru je med strankama nesporno, da je prišlo do uničenja vozil v požaru. ZDMV pa konkretne situacije ne ureja. Iz ZDMV izhaja, da ureja določene situacije oziroma ta določa upravičence, ki davka od cestnih motornih vozil ne plačujejo oziroma pogoje, kdaj se davek na motorna vozila vrne. Ugodnosti, ki jih daje zakon s področja javnih financ je treba razlagati ozko in skladno s pogoji, ki jih zakon za te oprostitve predpisuje. Na podlagi 11. člena ZDMV sta določena dva pogoja, ki morata biti izpolnjena, da ima upravičenec pravico do vračila sorazmernega dela plačanega davka. V 5. členu ZDMV pa je predvidenih osem oziroma devet različnih situacij, v katerih se davek od cestnih motornih vozil ne plača. Iz navedenega sledi, da nobena določba ZDMV ne ureja konkretne situacije oziroma ne določa, da se vračilo DMV izvede tudi v primeru uničenja vozil v požaru oziroma zaradi višje sile. Upoštevajoč vse navedeno, sodišče ne more z razlagami, ki jih tožnik omenja v tožbi, določbe ZDMV razlagati tako široko, da bi le-te veljale tudi v primeru uničenja avtomobilov zaradi višje sile (požara) oziroma, da je tožnik upravičen do vračila DMV tudi v tem primeru. Zakonodajalec je predvidel vračila sorazmernega dela plačanega davka, pri čemer je točno določil kategorije upravičencev in pogoje za vračilo davka. Izjeme od splošnega pravila je vedno treba razlagati restriktivno, kar pomeni, da jih ni mogoče razlagati širše kot so določene (enako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 334/2001 z dne 2. 2. 2012). Le takšno razumevanje določb ZDMV lahko privede do razumne rabe predpisa in le s takšno objektivizacijo pogojev, ki so predpisani, je možno zadostiti namenu ZDMV.

Pri tem še sodišče dodaja, da se strinja s toženo stranko, da ZDMV ne vsebuje določb, kot jih npr. vsebuje Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) v povezavi s Pravilnikom o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost, ki npr. v 17. členu določa primere primanjkljaja blaga in ki določa, da se ne šteje za dobavo blaga primanjkljaj, ki je nastal zaradi višje sile. Slednje pa ni predmet tega spora.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. V zadevi namreč niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je prvostopenjski organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.