Jedro

Glede na zakonsko ureditev delavec prejemke, ki jih je dobil od Zavoda, obdrži, razliko do polnega nadomestila plače pa dobi od delodajalca. Delavec tako dobi povrnjeno celotno nadomestilo plače za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, Zavod dobi od delodajalca vrnjena sredstva, ki jih je neutemeljeno plačal delavcu, delodajalec pa plača tisto, kar je dolžan.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v prvi alineji 1. točke izreka spremeni tako, da se dolžniku naloži, da mora od plač za december 2003 do julija 2004 plačati še davke in prispevke od razlike med 1.384,03 EUR in 1.331,13 EUR (to je od zneska 52,90 EUR mesečno) in od plače za avgust 2004 od razlike 1.417,71 EUR in 1.331,13 EUR (to je od zneska 86,58 EUR). V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžniku naložilo, da v roku 15 dni od prejema tega sklepa plača prispevke in dajatve po sklepu o izvršbi, to je: - plača prispevke in dajatve od razlike med bruto plačo upnika v višini 1.331,13 EUR in bruto plačo upnika v višini 2.043,76 EUR (712,63 EUR) mesečno za obdobje, ki se izterjuje v predlogu za izvršbo, - plača dajatve od bruto zneskov regresa za upnika za leta 2004-2007, ter v istem roku predloži sodišču dokazilo o izvršitvi sklepa (1. točka izreka), mu za primer, da dolžnik ne bi izpolnil obveznost iz 1. točke izreka tega sklepa, izreklo denarno kazen v višini 11.000,00 EUR (2. točka izreka), odločilo, da se denarna kazen izrečena s sklepom opr. št. in 1258/2008 z dne 03.02.2009 izterja po uradni dolžnosti z dolžnikovega računa št. SI56 00000-000 ali s katerega koli drugega računa, ki ga ima dolžnik pri kateri koli organizaciji za plačilni promet ter po pravnomočnosti tega sklepa s prenosom na račun Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. SI56 01100-8450169583, sklic 00, koda plačila GOVT (3. točka izreka), da dolžnik sam nosi stroške, ki so mu nastali z vložitvijo vlog z dne 24.05.2012, 21.11.2012, 20.01.2014 in 22.10.2015 (4. točka izreka) in da je dolžan upniku v roku 8 dni povrniti izvršilne stroške v višini 953,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 5. točke izreka), v presežku pa je upnikovo zahtevo za povrnitev stroškov zavrnilo (drugi odstavek 5. točke izreka).

2. Zoper sklep se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe določb ZPP in ZIZ ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe zaradi izterjave nedenarne terjatve zavrne oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da je trditveno in dokazno breme v predmetnem postopku na upniku. Upnikov predlog mora biti torej dovolj konkretiziran in mora izvirati iz izvršilnega naslova, ki je primeren za izvršbo. Upnik v predlogu za izvršbo ni navedel do kakšne bruto plače je upravičen. Tudi iz sklepa o izvršbi ne izhaja, da bi bil upnik upravičen do bruto plače v višini 1.331,13 EUR oziroma 2043,76 EUR. Upnik je šele v vlogi z dne 29. 8. 2008 povsem pavšalno in nedokazano trdil, da naj bi terjal nadomestilo plače v višini 2.043,76 EUR. Upnik v tej smeri ni predložil nobenega dokaza. V izvršilnem postopku je sodišče vezano na formalno legaliteto in izvršilni naslov. Upnikov predlog je v delu, ki se nanaša na izterjavo nedenarne terjatve, nesklepčen. Prav tako iz predloga jasno izhaja, da je bila njegova neto plača v letu 2004 bistveno nižja kot v kasnejših obdobjih. Zato nikakor ne more vzdržati odločitev sodišča prve stopnje, ko je za celotno obdobje dolžniku naložilo plačilo davkov in prispevkov od enake razlike med 1.331,13 EUR do 2.043,76 EUR. Predložil je listine, ki dokazujejo, da je obračunal davke in prispevke in jih tudi plačal. Pričakoval je, da bo sodišče opravilo narok, na katerem se bo zadeva v zvezi z višino plače upnika lahko razčistila. Sodišče je za dne 15. 10. 2015 razpisan narok preklicalo in nato brez njega izdalo izpodbijani sklep. Prilaga tudi izračune zadnjih plač, do katerih je bil upnik upravičen, ko je bil še v delovnem razmerju pri njem, gre za obdobje od septembra do novembra 2003, in sicer je bil njegov bruto 1.844,67 EUR, 1.291,95 EUR in 1.503,74 EUR, v povprečju torej 1.546,79 EUR in ne 2.043,76 EUR.

3. Upnik v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da se dolžnik v pritožbi znova vrača na prvoten prepozen ugovor glede višine bruto plače. Iz razpredelnice z dne 22. 10. 2008 jasno izhaja, da je bila njegova mesečna bruto plača 2.043,76 EUR. Iz potrdila DURS sicer izhaja, da je dolžnik poravnal vse davke in prispevke, vendar le od tistih zneskov, ki jih je sam prikazal v davčnih obrazcih.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano odločitev preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Izvršilni naslov je med drugim tudi izvršljiva sodna odločba, pri čemer je odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna (takšna po določbi prvega odstavka 319. člena ZPP postane, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo) in je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti, ki teče od dneva vročitve odločbe dolžniku (prvi in drugi odstavek 19. člena ZIZ). Izvršilni naslov mora biti na podlagi 21. člena ZIZ primeren za izvršbo, kar pomeni, da mora biti med drugim obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, določena ali vsaj določljiva (denarna terjatev mora biti vsaj izračunljiva). Predmet obveznosti je določljiv, kadar je pravica vsaj opisno opredeljena in je določen čas trajanja ter s tem možnost njenega izračuna. Izvršilno sodišče namreč le poskrbi za izvršitev obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova in ki jo v predlogu za izvršbo zahteva upnik. Upnikova terjatev do dolžnika v sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki predstavlja v predmetni zadevi izvršilni naslov, res ni zneskovno opredeljena, temveč je določena le opisno. Upnik je v predlogu za izvršbo zato svojo terjatev pravilno in določno opredelil tudi po višini, čemur je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi z dne 3. 2. 2009 sledilo (predlog upnika s prilogami je sestavni del sklepa o izvršbi). S sklepom o izvršbi, ki je pravnomočen (dolžnikov ugovor je bil s sklepom z dne 25. 1. 2010 v zvezi s sklepom Višjega sodišča z dne 1. 9. 2010 zavrnjen), je bila tako zoper dolžnika dovoljena predlagana izvršba, in sicer je bilo med drugim v 4. točki izreka navedenega sklepa določeno, da se dolžniku v primeru, če v postavljenem roku 15 dni ne bo izpolnil svoje nedenarne obveznosti, to je plačal vseh davkov in prispevkov, ki se plačujejo od posamičnih neto mesečnih zneskov plač in regresa, izreče denarna kazen v znesku 10.000,00 EUR, ki se bo izterjala po uradni dolžnosti. V izvršilnem postopku se namreč odločbe delovnih sodišč o dolžnosti izplačila plače izvršujejo tako, da se: - znesek, do plačila katerega je upravičen delavec (neto plača), izvršuje kot denarna terjatev;- obračun in odvedba davkov in prispevkov, ki ga je dolžan napraviti delodajalec, pa kot nedenarna terjatev po 226. členu ZIZ.

7. Po izdanem sklepu o izvršbi je na dolžniku trditveno in dokazno breme, da upnik do izvršbe za izterjavo zahtevane terjatve ni upravičen. Ugovor je torej (po določbi drugega odstavka 53. člena ZIZ mora dolžnik svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložiti; navesti mora dejstva, s katerimi ga utemeljuje in zanje predložiti ustrezne dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen) tisto dolžnikovo pravno sredstvo, ki je namenjeno podajanju pravnorelevatnih trditev in predlaganju ustreznih dokazov. V ugovoru dolžnik zahtevani višini ni oporekal in zato sedaj ne more več uspešno izpodbiti pravnomočno ugotovljenega dejstva, da je upnikova bruto plača v spornem obdobju, od katere mora odvesti davke in prispevke, znašala 2.043,76 EUR (in ne 1.331,13 EUR, kot to navaja pritožnik). Odločitev in obrazložitev sodišča prve stopnje, da dolžnik s predloženimi dokazi ni izkazal, da bi svojo nedenarno obveznost izpolnil v celoti, je pravilna in ji sodišče druge stopnje, razen za obdobje prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti, pritrjuje. V skladu s 226. členom ZIZ je tako sodišče utemeljeno odredilo, da se po uradni dolžnosti izterja pravnomočno določena denarna kazen iz sklepa 3. 2. 2009 in da se za primer ponovne neizpolnitve izreče nova, višja denarna kazen v višini 11.000,00 EUR. Pritožbene navedbe, da je upnikov predlog nedoločen in da iz njega višina upnikove bruto plače ne izhaja, so prepozne in zato neupoštevne. Prav tako sodišče druge stopnje kot prepoznih(1) ne more upoštevati v pritožbi podanih navedb in dokazov o upnikovi višini bruto plače. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodišče neupravičeno ni opravilo naroka, na katerem bi se lahko razpravljalo o višini upnikove plače. V postopku izvršbe narok, na katerem se izvajajo dokazi, ni obvezen. Sodišče ga opravi le, kadar zakon tako določa ali kadar oceni, da je to smotrno. Če ga sodišče opravi, je namenjen le izvajanju v ugovoru predlaganih dokazov in ne širitvi trditvene podlage in predlaganju novih dokazov. O višini, kot že navedeno, je že bilo pravnomočno odločeno, saj ji dolžnik v ugovoru ni konkretno in obrazloženo oporekal. 8. Ima pa pritožba prav glede osnove za plačilo za obdobje od januarja 2004 do septembra 2004 (to je za plače od decembra 2003 do avgusta 2004). V tem delu je upnik v predlogu za izvršbo zahteval neto razliko med plačo, ki bi mu pripadala, in nadomestilom, ki ga je prejel pri Zavodu za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod) iz naslova brezposelnosti in obračun davkov in prispevkov na te neto zneske. Glede na zakonsko ureditev namreč delavec prejemke, ki jih je dobil od Zavoda, obdrži, razliko do polnega nadomestila plače pa dobi od delodajalca. Delavec tako dobi povrnjeno celotno nadomestilo plače za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, Zavod dobi od delodajalca vrnjena sredstva, ki jih je neutemeljeno plačal delavcu, delodajalec pa plača tisto, kar je dolžan (primerjaj 54. člen tedaj veljavnega Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti). Za to obdobje pa je delavcu, torej upniku, Zavod plačal tudi davke in prispevke za obvezna socialna zavarovanja. Delodajalec, torej dolžnik, bi bil tako dolžan plačati še davke in prispevke od razlike, to je od razlike med bruto plačo, do katere bi bil upnik upravičen, in bruto nadomestilom. V tem delu je zato sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi dolžnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v prvi alineji 1. točke izreka spremenilo tako, da se dolžniku naloži, da mora od plač za december 2003 do julija 2004 plačati še davke in prispevke od razlike med 1.384,03 EUR (razlika med bruto plačo, ki bi upniku pripadala (2.043,76 EUR) in prejetim bruto nadomestilom (659,73 oziroma 626,05 EUR) in 1.331,13 EUR (to je od zneska 52,90 EUR mesečno) in od plače za avgust 2004 od razlike 1.417,71 EUR in 1.331,13 EUR (to je od zneska 86,58 EUR). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Dolžnik je sicer s pritožbo delno uspel, vendar je sodišče druge stopnje glede na sorazmerno majhen del, zaradi katerega posebni stroški niso nastali, odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi glede stroškov odgovora na pritožbo je sodišče druge stopnje odločilo, da jih upnik krije sam. Upnik namreč z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi, saj ni navedel nobenih dejstev oziroma argumentov, ki sodišču druge stopnje ne bi bilo poznano.

Op. št. (1): Dolžnik mora namreč vsa dejstva, ki naj bi preprečevala izvršbo, in dokaze zanje predložiti že v ugovoru, sicer jih sodišče ne more upoštevati, razen če stranka izkaže, da jih prej ni mogla podati brez svoje krivde (primerjaj 337. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).