Jedro

Ni mogoče pritrditi revizijskim navedbam, da je iz kronološkega razvoja zakonodaje razvidno, da pravni prednik Ministrstva za ... ni nikoli razpolagal s stanovanji in da zato tudi ni mogel tretjetožencu dodeliti stanovanja. Pravilne so sicer trditve o tem, da so s stanovanji razpolagala stanovanjska oblastva. Očitno pa je pri tem vlagatelj revizije prezrl, da je kot stanovanjsko oblastvo na prvem mestu imenovan minister za notranje zadeve. Ob dejanskih ugotovitvah v tem postopku, da je bilo tretjetožencu prvo stanovanje v petem nadstropju dodeljeno preko takratnega Ministrstva za ... LRS in zamenjava "odobrena" prav tako po istem stanovanjskem oblastvu, je bilo materialno pravo v tem postopku pravilno uporabljeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo prvotoženki in drugotoženki solidarno obveznost, da sta dolžni tretjetožencu priskrbeti drugo primerno stanovanje, njega pa obvezalo, da se je dolžan izseliti iz spornega stanovanja potem, ko mu bo priskrbljeno drugo primerno stanovanje. Prvotoženko je sodišče obvezalo k plačilu razlike med neprofitno in profitno najemnino za sporno stanovanje v skupni višini 375.046,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega obroka najemnine do plačila. V postopku je sodišče ugotovilo, da je tožnica lastnica dvoinpolsobnega stanovanja na P. v 4. nadstropju v izmeri 97 kvadratnih metrov, v njem pa živi tretjetoženec. Stanovanje mu je dodelil pravni prednik prvotoženke in mu je zato po določilu 155. člena Stanovanjskega zakona le-ta dolžna priskrbeti drugo stanovanje. Ker pa je stanovanje na območju Mestne občine Ljubljana, ji je solidarno naložilo enako obveznost skladno z določilom 156. člena istega zakona. Skladno z drugim odstavkom 150. člena Stanovanjskega zakona je prvotoženka dolžna kriti razliko med neprofitno najemnino, ki jo je dolžan plačevati tretjetoženec, in profitno najemnino, do katere je tožnica upravičena. Tretjetoženec pa se mora iz stanovanja izseliti potem, ko mu bo priskrbljeno primerno stanovanje, tega pa izročiti praznega oseb in stvari tožnici.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prvotoženke zoper tako odločitev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter sprejelo dejansko in pravno oceno, sprejeto na prvi stopnji.

Zoper tako odločitev je prvotoženka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da je iz kronološkega pregleda zakonodaje razvidno, da so s stanovanji razpolagala stanovanjska oblastva, kasneje pa občine oz. zavodi in organizacije, na katere je to pravico prenesla občina. Stanovanjsko oblastvo za mesto Ljubljana je bila stanovanjska komisija, organizirana pri Mestnem izvršilnem odboru za glavno mesto Ljubljana. Tretjetoženec je zaprosil za stanovanje ustanovo, pri kateri je bila zaposlen, t.j. Državni sekretariat za ... LRS, dodelil pa mu ga je stanovanjski organ, saj Državni sekretariat za ... LRS ni imel stanovanj in s konkretnim stanovanjem nikoli ni razpolagal. Z vsemi razpoložljivimi stanovanji so razpolagala stanovanjska oblastva, pozneje občine, pozneje pa stanovanjske skupnosti. Stanovanja ni dodelil pravni prednik prvotoženke, zato mu ta ni dolžna priskrbeti drugega stanovanja, ampak je to dolžnost drugotoženke, ki je tretjetožencu dodelila stanovanje. Iz navedenega pa sledi, da prvotoženka tudi ni dolžna plačati razlike do profitne najemnine.

Na revizijo je odgovorila drugotoženka in predlagala njeno zavrnitev, tretjetoženec in tožnica pa na revizijo nista odgovorila. V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), se tudi Državno tožilstvo Republike Slovenije o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano in predstavljajo neizpodbojno dejansko podlago (3. odstavek 385. člena ZPP) so: - tožnica je lastnica dvoinpolsobnega stanovanja na P. v 4. nadstropju v skupni izmeri 97 kvadratnih metrov, - v zgradbo na P. so takoj po drugi svetovni vojni vselili uslužbence takratnega Državnega sekretariata za ... LRS, - v stanovanju živi tretjetoženec z družino in sicer od zamenjave tega stanovanja s prejšnjim v petem nadstropju, - v stanovanje v petem nadstropju je tretjetožencu odobril (naročil) vselitev J. R., stanovanjski referent na takratnem Državnem sekretariatu za ... LRS, - odločbe o vselitvi ali dodelitvi stanovanja tretjetoženec ni nikoli prejel, - tretjetoženec je zamenjal stanovanje v petem nadstropju s spornim v četrtem z N. Š., takrat namestnikom državnega sekretarja na ...

ministrstvu LRS, - zamenjave ni imel kdo odobriti, saj je bil N. Š. v samem vrhu Državnega sekretariata za ..., - na vseh kasnejših odločbah je tretjetoženec imenovan kot imetnik stanovanjske pravice, - tretjetoženec plačuje za stanovanje tožnici neprofitno najemnino.

V času vselitve tretjetoženca v stanovanje v petem nadstropju stanovanjske zgradbe na P. in v času zamenjave stanovanja v petem za stanovanje v četrtem nadstropju z N. Š., je v naši državi (takrat Ljudski Republiki) veljal Zakon o stanovanjskih in poslovnih prostorih, objavljen v Uradnem listu Ljudske Republike Slovenije dne 29.6.1946 (št. 45). V prvem členu citiranega zakona je določeno, da s stanovanjskimi in poslovnimi prostori razpolagajo stanovanjska oblastva. V drugem členu pa so definirana stanovanjska oblastva. Na prvem mestu je kot stanovanjsko oblastvo zapisan minister za notranje zadeve, šele nato sledijo izvršilni odbori ljudskih odborov. V istem zakonu je določeno še, da je višja stanovanjska komisija pri ministrstvu za notranje zadeve prav tako stanovanjsko oblastvo (pritožbeno) in da imajo prednostno pravico pri dodelitvi stanovanj aktivni civilni in vojaški državni funkcionarji in nameščenci (12. člen).

Ni mogoče pritrditi revizijskim navedbam, da je iz kronološkega razvoja zakonodaje razvidno, da pravni prednik Ministrstva na ... ni nikoli razpolagal s stanovanji in da zato tudi ni mogel tretjetožencu dodeliti stanovanja. Pravilne so sicer trditve o tem, da so s stanovanji razpolagala stanovanjska oblastva. Očitno pa je pri tem vlagatelj revizije prezrl, da je kot stanovanjsko oblastvo na prvem mestu imenovan minister za notranje zadeve. Ob dejanskih ugotovitvah v tem postopku, da je bilo tretjetožencu prvo stanovanje v petem nadstropju dodeljeno preko takratnega Ministrstva za ... LRS in zamenjava "odobrena" prav tako po istem stanovanjskem oblastvu, je bilo materialno pravo v tem postopku pravilno uporabljeno. Minister za notranje zadeve je imel med leti 1946 in 1959, ko je stopil v veljavo nov Zakon o stanovanjskih razmerjih, pravico dodeljevanja stanovanj. Pri tem je nepomembno, če je del svoje oblasti s tega področja prenesel na stanovanjskega referenta (J. R.). Tudi odločbe s kasnejšim datumom, na katere se sklicuje revizija, ne morejo izpodbiti pravilne pravne presoje o tem, da je tretjetožencu stanovanje dodelil takratni minister za notranje zadeve. Te odločbe so le posledica usklajevanja z vsakokrat veljavno stanovanjsko zakonodajo, ki je različno določala upravljalca stanovanj. Ob takih ugotovitvah pa je pravilna presoja, da je Republika Slovenija kot pravni naslednik "dodeljevalca" dolžna tretjetožencu priskrbeti drugo primerno stanovanje in ta njena dolžnost izhaja iz določila 2. odstavka 155. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 19/91, 21/94 in 23/96, SZ).

Revizija izpodbija odločitev o tem, da je revident dolžan povrniti tožnici razliko med neprofitno in profitno najemnino za sporno stanovanje iz enakega razloga kot odločitev, da ni dolžna tretjetožencu priskrbeti drugega primernega stanovanja. Dolžnost prvotoženke glede plačila razlike v najemnini izhaja iz ugotovitve, da je bil njen pravni prednik tisti, ki je tretjetožencu dodelil pravico uporabe spornega stanovanja, ki je last tožnice. Skladno z določilom 2. odstavka 150. člena SZ pa je po preteku enega leta od uveljavitve zakona dolžan povrniti razliko do profitne najemnine, ki jo tožnica terja. Sodišče je tudi pri tej odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo in je nasproten revizijski očitek neutemeljen.

Ker je bilo materialno pravo za razsojo v tej zadevi pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo moralo zavrniti (393. člen ZPP).

O revizijskih stroških ni bilo potrebno odločati, ker niso priglašeni niti v reviziji niti v odgovoru na revizijo.