Jedro

Za vpis lastninske pravice na stanovanjih, pridobljenih s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov, mora biti izpolnjena ena od nadaljnjih dveh predpostavk: da je bila preureditev opravljena na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Ta pravna podlaga v obravnavanem sporu ni podana, ker sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da toženec za gradbene posege na podstrešju ni imel navedenih odločb. Poleg tega pa predmet pridobitve lastninske pravice na navedeni način ne morejo biti stanovanja, na katerih je stanovalec imel stanovanjsko pravico.

Lastninsko pravico na takih stanovanjih je lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice pridobil na podlagi privatizacijskih določb SZ (117. in naslednji členi SZ). Če pa je tak stanovalec za pridobitev stanovanjske pravice prispeval dodatna sredstva, lahko ob izpolnjenih predpostavkah iz tretjega odstavka 116. člena SZ zahteva od lastnika priznanje solastniškega deleža na stanovanju v sorazmerju s svojo vlogo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je vknjižba z dne 1.12.1994, dn. št... pod zap. št. 35 pri vl. št... k.o..., pri katerem je pod I. vknjižena zaznamba, da se nahaja v hiši, stoječi na parc. št..., tudi dvosobno stanovanje na podstrešju s kabinetom in pritiklinami na vzhodnem podstrešju v skupni izmeri 80,53 m2 in pod II. zaznamba lastninske pravice v korist osebe z imenom J. B. F., neveljavna v delu, kolikor presega vpis lastninske pravice na ime J. B. F. na več kot 47,77 m2, kar predstavlja v naravi podstrešno dvosobno stanovanje s kuhinjo in kopalnico. Zemljiški knjigi je naročilo, da navedeno vknjižbo izbriše, višji zahtevek pa je zavrnilo.

Na pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo celoten zemljiškoknjižni vpis za neveljaven in odredilo izbris vknjižbe pod zap. št.35, pritožbo toženca pa je zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba razveljavi ali spremeni. V reviziji navaja, da tožnik ni aktivno legitimiran k sporu. To je lahko le stanodajalec to je prejšnji lastnik. Zaradi drugačnega materialnopravnega stališča sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili vseh odločilnih okoliščin, o katerih tudi nimata razlogov in se zato sodb ne da preizkusiti. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Ker je ugodeno tožbenemu zahtevku, čeprav je nepremičnina predmet denacionalizacijskega postopka, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Enaka kršitev je podana zato, ker je odločitev v nasprotju z določilom 116. člena stanovanjskega zakona, po katerem je preureditelj po sili zakona pridobil lastninsko pravico na takem prostoru. Poznejša sprememba tega člena lahko velja le za poznejše adaptacije. Končno je pomembno, da je bila sporna nepremičnina prvič premerjena šele 21.9.1994 in predstavlja površino 80,53 m2. Tolikšno površino je nepremičnina imela že ob uveljavitvi stanovanjskega zakona. Opravljena dela pa so bila tudi izvršena v okviru priglasitve del. Na revizijo tožnik ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Kadar niso ugotovljena vsa odločilna dejstva, gre lahko le za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (ki se v reviziji ne more pobijati - tretji odstavek 385. člena ZPP) in ne za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, kot se to opredeljuje v reviziji. Zato v reviziji zatrjevana navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana (samo revizijsko sodišče pa na podlagi razlogov, ki jih je toženec uveljavljal v reviziji, take kršitve ni ugotovilo). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v tem primeru ni bila zagrešena. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da revizija ni utemeljena iz procesnopravnih razlogov.

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je toženec dobil z odločbo o dodelitvi stanovanja 13.5.1986 stanovanjsko pravico le na dvosobnem podstrešnem stanovanju v izmeri 34,4 m2, ki je bila pozneje dovoljeno povečana na skupaj 47,77 m2, da za nadaljnjo razširitev toženec ni imel dovoljenj (saj je komite za urejanje prostora Občine L. C. 19.4.1989 zavrnil lokacijsko dovoljenje za preureditev dela podstrešja in toženec tudi soglasja hišnega sveta ni pridobil), da je tožnik etažni lastnik v objektu, kjer je sporno stanovanje, da ima skupno trajno pravico uporabe na podstrešju in skupnih delih stavbe. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da so bili toženčevi nadaljnji posegi na podstrešju, opravljeni brez potrebnih soglasij in dovoljenj, brez pravne podlage in da zato na njih v smislu določb 116. člena stanovanjskega zakona (SZ) ni mogel pridobiti lastninske pravice ter da tožnik na podlagi 101. člena zakona o zemljiški knjigi (ZZK) utemeljeno zahteva zemljiškoknjižne izbrise, ki jih je toženec izposloval brez pravne podlage.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči druge in prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilno odločili o sporu. Ker je tožnik solastnik skupnega podstrešja in etažni lastnik enega od stanovanj v objektu, kjer se nahaja tudi sporno stanovanje, je aktivno legitimiran k sporu (tako na podlagi določbe 43. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR kot na podlagi 101. člena ZZK). Po določilu 43. člena ZTLR ima namreč solastnik pravico tožbe za varstvo lastninske pravice, po 101. členu ZZK pa lahko s tožbo zahteva ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tisti, ki misli, da je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in je zaradi tega oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Ugovor o pomanjkanju aktivne ligitimacije na strani tožnika zato tudi po presoji revizijskega sodišča nima pravne podlage.

Okolnost, da je sporna nepremičnina v denacionalizacijskem postopku, ne predstavlja ovire za rešitev predmetnega spora. Namreč po določilu prvega odstavka 88. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen) z dnem uveljavitve navedenega zakona ni dopustno le nobeno razpolaganje s predmeti denacionalizacijskega postopka. Toda med taka nedovoljena razpolaganja ne sodijo spori kot je predmeten, ker se z njim poskuša doseči le prejšnje zemljiškoknjižno stanje (ter zahtevek tako le preprečuje prepovedana razpolaganja).

Po presoji revizijskega sodišča so materialnopravno zmotna tudi tista revizijska izvajanja, ki se nanašajo na določilo 116. člena SZ. Za vpis lastninske pravice na stanovanjih, pridobljenih s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov, mora biti izpolnjena ena od nadaljnjih dveh predpostavk: da je bila preureditev opravljena na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Ta pravna podlaga v obravnavanem sporu ni podana, ker sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da toženec za gradbene posege na podstrešju ni imel navedenih odločb. Poleg tega pa predmet pridobitve lastninske pravice na navedeni način ne morejo biti stanovanja, na katerih je stanovalec imel stanovanjsko pravico. Lastninsko pravico na takih stanovanjih je lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice pridobil na podlagi privatizacijskih določb SZ (117. in naslednji členi SZ). Če pa je tak stanovalec za pridobitev stanovanjske pravice prispeval dodatna sredstva, lahko ob izpolnjenih predpostavkah iz tretjega odstavka 116. člena SZ zahteva od lastnika priznanje solastniškega deleža na stanovanju v sorazmerju s svojo vlogo. Na tej podlagi pa toženčev zahtevek nima opore, ker je vlagal po pridobitvi stanovanjske pravice (in nedovoljeno).

Revizijsko sodišče po povedanem ugotavlja, da sporni vpis v zemljiški knjigi v korist toženca ni imel podlage v 116. členu SZ in 86. členu ZZK ter da je zato tožnik na podlagi 101. člena ZZK utemeljeno zahteval izbris predmetnega zemljiškoknjižnega vpisa. To pomeni, da sta sodišči druge in prve stopnje materialno pravo pravilno uporabili s svojima odločbama, ki sta predmet revizije. Toženčeva revizija je zato neutemeljena, zaradi česar jo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (393. člen ZPP).