Jedro

Glede vrstnega reda poplačil posameznih tožnikovih obveznosti prvostopenjski organ ni ravnal samovoljno, marveč je pravilno upošteval določbe relevantnega zakona o davčnem postopku glede vrstnega reda poplačil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na premičnine je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) ugotovila višino dolžnega zneska obveznosti iz naslova akontacije dohodnine od dohodkov iz dejavnosti, prispevkov za zaposlovanje, prispevkov za starševsko varstvo, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno zavarovanje in stroškov davčnih izvršb na dan 26. 4. 2019 v višini 13.197,80 EUR glavnice, 9.414,77 EUR pripadajočih obresti, 166,50 EUR stroškov predhodnih davčnih izvršb in 50,00 EUR stroškov davčne izvršbe, skupaj 22.829,07 EUR na podlagi izvršilnih naslovov, navedenih v razpredelnici pod zaporednimi številkami 1 do 447, ki jih navaja na straneh 1 do 39 izpodbijane odločbe (točka 1 izreka). Obveznosti, ki so se izterjevale s sklepom o davčni izvršbi DT 4934-66784/2019-1 08-723-19 z dne 26. 4. 2019, so bile delno pobotane, delno zastarane, zato se davčna izvršba dejansko opravi za znesek neporavnanih obveznosti z obrestmi, obračunanimi do 31. 8. 2020, v višini 9.804,64 EUR glavnice in 7.732,36 EUR pripadajočih zamudnih obresti do 31. 8. 2020, skupaj 17.537,00 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki so obračunajo do vključno dneva plačila posamezne obveznosti. Od obveznosti, ki so terjane s sklepom o davčni izvršbi DT 4934-66784/2019-1 08-723-19 z dne 26. 4. 2019 so v knjigovodski evidenci davčnega organa kot neporavnane na dan 31. 8. 2020 izkazane obveznosti, ki jih navaja v preglednici od zaporedne številke 1 do 139 na straneh 39 do 48 izpodbijane odločbe (točka 2 izreka). Davčna izvršba na premičninah se opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oz. posesti dolžnika (točka 3 izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik. O morebitnih drugih stroških davčne izvršbe bo izdan posebni sklep (točka 4 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka 5 izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je bil izdan sklep o davčni izvršbi na tožnikove nepremičnine DT 4934-66784/2019-1 08-723-19 z dne 26. 4. 2019, zoper katerega se je tožnik pritožil. Ministrstvo za finance je z odločbo DT 499-29-488/2019-2 z dne 1. 6. 2020 pritožbi ugodilo z napotki, da mora prvostopenjski organ odpraviti pomanjkljivosti navedb izvršilnih naslovov ter preveriti ali so vsa dokazila, ki jih je predložil tožnik, evidentirana in pojasniti, kaj se je s temi plačili poplačalo. V ponovnem postopku je davčni organ ugotovil, da niso bili pravilno navedeni izvršilni naslovi pod zaporednimi številkami 2, 3 in 4. V zvezi z zastaranjem se sklicuje na določbe 125. člena in 126. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Na straneh 50 in 51 obrazložitve pojasni obdobje, v katerem je bil tek zastaralnih rokov zadržan ter navede obveznosti, za katere je pravica do izterjave absolutno zastarala. Davčni organ je preveril tudi dokazila o plačilih obveznosti in tožniku pojasnil, katere obveznosti so bile s posameznimi plačili poravnane. Obveznost je v skladu s 1. točko 92. člena ZDavP-2 poravnana, ko izvajalec plačilnega prometa izvrši nalog za plačilo. S točko 1 izreka predmetnega sklepa davčni organ navaja pravilne izvršilne naslove. Sklicuje se na določbe 143. člena in 146. člena ZDavP-2. Obrazložitev glede obresti in stroškov davčne izvršbe je razvidna na straneh 53 do 53 obrazložitve izpodbijane odločbe.

3.Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in se skliceval na določbe 143. člena in 151. člena ZDavP-2. Glede obvestila z dne 9. 9. 2012 navaja, da dokaza o plačanih obveznostih ne more predstavljati obvestilo o davčnem dolgu. V nadaljevanju se opredeljuje do posameznih tožnikovih plačil obveznosti glede na predložene listine k pritožbi ter navaja 1. točko 92. člena ZDavP-2. Glede zamudnih obresti se od 1. 1. 2007 uporablja 96. člen ZDavP-2. Glede postopanja davčnih organov v skladu z napotki iz sodbe Upravnega sodišča RS U 127/2007-18 z dne 24. 3. 2009, pa pojasni na strani 9 obrazložitve. Podrobneje tudi pojasni tek zastaralnih rokov in se sklicuje na 125. člen in 126. člen ZDavP-2. Iz obrestnih listov od številke 1 do 7 (od strani 10 do 140 obrazložitve) je razvidno, kako so se s tožnikovimi plačili pokrivale posamezne obveznosti.

4.Tožnik v laični tožbi navaja, da vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo zaradi neevidentiranja oz. knjiženja vplačil in zaradi neupoštevanja namena plačila prispevkov za tožnikov s.p. do dneva zaprtja 31. 3. 2013. Odmera je nezakonita. Tožnik razpolaga s položnicami z navedbo namena plačila, iz katerih izhaja, da so bile vse predmetne obveznosti poravnane. Iz razpredelnice, navedene v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa izhaja, da se tožnika bremeni za obveznosti od 1991 dalje. V nadaljevanju navaja sodbo Upravnega sodišča RS U 127/2007-18 z dne 24. 3. 2009, ki jo prilaga in katere del citira v tožbi. Meni, da napotki iz navedene sodbe niso bili ustrezno upoštevani. Prilaga kopija položnic od 2005 do 2013 leta. Vztraja, da tožnikova vplačila niso bila namensko upoštevana, saj je davčni organ neutemeljeno poračunaval tožnikove najstarejše dolgove, za kar se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS U 127/2007-18 z dne 24. 3. 2009. Iz razpredelnice je razvidno, da se plačila niso evidentirala na dan plačila, marveč z zakasnitvijo enega ali več dni. Tako je davčni organ imel podlago za obračun obresti. Glede na časovno razdaljo je davčni organ tudi izgubil pravico do izterjave ob upoštevanju vseh vplačil po predhodno navedeni sodbi Upravnega sodišča RS. Meni, da mu je toženka s svojim ravnanjem povzročila veliko škode in ogroža tožnikovo eksistenco, kar pojasni. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) ter zadevo vrne v ponovni postopek z napotkom, da mora toženka tožnika razbremeniti vseh obveznosti.

5.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne.

6.Tožba ni utemeljena.

7.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

8.V obravnavanem primeru je med strankama sporno ali je davčni organ v predmetni zadevi pravilno in zakonito izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi. Sodišče preizkušalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v času njegove izdaje.

9.Na podlagi 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom (prvi odstavek). Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek). Na podlagi 151. člena ZDavP-2 mora sklep o davčni izvršbi vsebovati: osebno ime in naslov oziroma firmo in sedež dolžnika; davčno številko dolžnika; izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost; znesek davka m pripadajoče obresti; sredstvo in predmet davčne izvršbe; stroške davčne izvršbe; osebno ime oziroma firmo in naslov oziroma sedež delodajalca oziroma izplačevalca dohodkov, izvajalca plačilnega prometa v primeru, da so sredstva davčne izvršbe denarna sredstva dolžnika in dolžnikovega dolžnika v primeru drugih terjatev dolžnika. V skladu z določbo prvega odstavka 146. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov, če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Po presoji sodišča izpodbijam sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2.

10.Kot je tožniku pravilno pojasnil pritožbeni organ na strani 9 obrazložitve odločbe, je bil na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS U 127/2007-18 z dne 24. 3. 2009 izdan sklep DT 4298-844/2007 08182-01 z dne 16. 1. 2012, ki je bil nadomeščen s sklepom DT 4298-844/2007 08182-01 z dne 12. 12. 2012, s katerim je davčni organ tožniku podrobno pojasnil, kako so se upoštevala tožnikova plačila iz let 1997 do 1999. Zoper ta sklep se tožnik ni pritožil in je pravnomočen. Tako je pravnomočno ugotovljeno stanje tožnikovega dolga na dan 10. 1 2006 ter upoštevana vplačila do 16. 1. 2012. Pri izračunu dolga je davčni organ upošteval še nepoplačani del glavnice. Z izpodbijanim sklepom se tožnika tako terja za obveznosti, ki so zapadle od 12. 7. 2010 dalje.

11.Tožnik v tožbi ugovarja, da njegova vplačila niso bila namensko upoštevana, saj je davčni organ neutemeljeno poračunaval tožnikove najstarejše dolgove. Po presoji sodišča glede vrstnega reda poplačil posameznih tožnikovih obveznosti prvostopenjski organ ni ravnal samovoljno, kot to ugovarja tožnik v tožbi, marveč je pravilno upošteval določbe relevantnega zakona o davčnem postopku glede vrstnega reda poplačil, kot je to tožniku pravilno pojasnil pritožbeni organ na straneh 8 in 9 obrazložitve odločbe, s čimer se sodišče v celoti strinja.

12.Tožnik v tožbi tudi ugovarja, da je iz razpredelnic, navedenih v obrazložitvi pritožbenega organa razvidno, da se plačila niso evidentirala na dan plačila, marveč z zakasnitvijo enega ali več dni. Tako je davčni organ imel podlago za obračun obresti. Po presoji sodišča je naveden tožnikov očitek neutemeljen. Tako prvostopenjski, kot tudi pritožbeni organ sta tožniku pravilno pojasnila, da je obveznost v skladu s 1. točko 92. člena ZDavP-2 poravnana, ko izvajalec plačilnega prometa izvrši nalog za plačilo. Kako so bila tožnikova plačila upoštevana, je razvidno iz obrestnih listov, ki se nanašajo na stanje 12. 8. 2013, ki je bilo pravnomočno ugotovljeno s sklepom o izvršbi DT 42918-106290/2013-6 08-713-10 z dne 26. 3. 2015 in so zgolj pojasnjevalne narave saj zgolj pojasnjujejo zakaj se je posamezno vplačilo porabilo, kot je to tožniku pojasnil pritožbeni organ.

13.Sodišče tudi sodi, da je neutemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da je glede na časovno razdaljo davčni organ izgubil pravico do izterjave predmetnih obveznosti. Glede absolutnega in relativnega zastaralnega roka za izterjavo obveznosti ter glede pretrganja teka zastaralnega roka sta tožniku pravilno pojasnila oba davčna organa, ki sta določbe 125. člena in 126. člena ZDavP-2 v konkretnem primeru tudi pravilno uporabila.

14.Po povedanem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15.Tožnik ni podal zahteve za povrnitev stroškov postopka, zato je izrek o njih odpadel.

Zveza:

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 125, 126, 143

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.