Jedro

Tožbeni zahtevek mora biti konkretno opredeljen, kar pri denarnem zahtevku pomeni, da mora biti naveden določen znesek denarja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (tudi sklep in zamudna sodba, ki pa nista izpodbijana) med drugim zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni (točka IV. izreka), toženki pa naložilo (drugi odstavek točke III. izreka), da je dolžna tožniku v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 134,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sodbo v tč. 1 navedenem delu se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožnik ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tudi v zavrnilnem delu ugodi zahtevku in določi civilno kazen ter tožeči stranki prizna vse pravdne stroške, tudi stroške priglašene s pritožbo, podredno pa odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje zahtevka za določitev civilne kazni ne bi smelo zavrniti. V tem obsegu je sodišče določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) napačno uporabilo. Tožnik ne more sam določiti civilne kazni, kot to jasno izhaja iz določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP). Lahko predlaga le njen izrek, določi pa jo sodišče in sicer tako, da upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni. Z izpodbijano odločbo sodišče še ne bi smelo odločati o stroških postopka, saj se je postopek zaključil z izdajo zamudne sodbe, ki je tožnik ni bila dolžan predvideti. Zato je potrebno uporabiti 7. odstavek 163. člena ZPP in dopustiti 15-dnevni rok za priglasitev stroškov postopka. Tožnik v pritožbi te stroške tudi priglaša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kakšen mora biti tožbeni zahtevek, da ga je mogoče vsebinsko obravnavati, določajo pravila procesnega prava. Tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev (prvi odstavek 180. člena ZPP). Meje zahtevkov (v okviru katerih po drugem odstavku 2. člena ZPP odloča sodišče v pravdnem postopku) določajo stranke (tožeča glede tožbenega zahtevka, tožena pa glede tožnikovemu zahtevku nasprotnega). Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe in bo sodišče, če bo ugotovilo, da je zahtevek utemeljen, njegovo vsebino dobesedno prepisalo v izrek sodbe (1). Tožbeni zahtevek mora biti torej konkretno opredeljen, kar pri denarnem zahtevku pomeni, da mora biti naveden določen znesek denarja, da gre pri obravnavanem zahtevku za denarni znesek pa ni nobenega dvoma (primerjaj VSL sklep I Cpg 1327/2010 z dne 25. 11. 2010 VSL sklep I Cpg 1238/2010 z dne 25. 11. 2010 in VSL sklep I Cp 4402/2010 z dne 9. 3. 2011)(2). Določen zahtevek je procesna predpostavka, kajti zahtevek mora imeti (subjektivno in objektivno) določene meje, da bi sodišče o njem sploh lahko odločalo (da bi bil „proces“ dopusten). Če navedena procesna predpostavka ni izpolnjena (kot je to v obravnavani zadevi), sodišče v skladu s 108. členom ZPP tožnika pozove na dopolnitev tožbe (kot je to v obravnavani zadevi tudi storilo s sklepom z dne 19. 10. 2010), nato pa, če tožnik ne postavi določenega zahtevka, tožbo zavrže (četrti odstavek 108. člena ZPP). Tožnik v obravnavani zadevi, pozvan na dopolnitev zahtevka, tožbe ni dopolnil. Zaradi neizpolnjene procesne predpostavke določenosti zahtevka sodišče prve stopnje zadeve v tem okviru ne bi smelo meritorno (vsebinsko) obravnavati, a pritožbeno sodišče v odločitev kljub temu ni poseglo zaradi določbe 359. člena ZPP (ki ne dopušča spremembe sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila – t. i. prepoved reformatio in peius). Za spremembo sodbe v izpodbijanem delu (zavrženje tožbe namesto zavrnitve zahtevka) namreč ni podana kakršna tožnikova pravna korist (kot predpostavka spremembe).

5. Za izpodbijanje odločitve, da mu je toženka dolžna povrniti pravdne stroške v višini 134,09 EUR, tožnik nima pravnega interesa. Takšna odločitev je namreč v njegovo korist. O tožnikovi zahtevi za vrnitev stroškov po izdaji zamudne sodbe po 7. odstavku 163. člena ZPP (pravno mnenje, občna seja VSS, 21. 4. 2001, Pravna mnenja 1/01 - pritožba šteje kot predlog za vrnitev stroškov) pa je bilo že odločeno.

6. Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), stroškovna odločitev pa je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Primerjaj Lojze Ude, Nina Betetto, Aleš Galič, Vesna Rijavec, Dragica Wedam Lukić, Jan Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 123;

(2) Kot je bilo tožniku in njegovemu pooblaščencu že večkrat pojasnjeno;