Jedro

V skladu z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage načeloma ne more nadomeščati izvajanje dokazov (t. i. informativni dokaz). Predlog po izvedbi informativnega dokaza je dopusten le tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih mora zatrjevati v okviru svojega trditvenega bremena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.422,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 125749/2011-2 z dne 6. 9. 2011 v 1. in 4. točki izreka (tč. 1 izreka) ter toženi stranki naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške v višini 2.242,50 EUR (tč. 2 izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in toženi stranki naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi, ki toženi stranki nalaga povračilo 107.762,98 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Znesek predstavlja del vsote, ki jo je tožena stranka pridobila od tožeče stranke po javnem razpisu in na njegovi podlagi sklenjeni Pogodbi št. 3211-07-000262 o dodelitvi sredstev za razvojne naloge v visokem šolstvu v letu 2007 (v nadaljnjem besedilu Pogodba). Sodišče je v izpodbijani sodbi presodilo, da terjatev na vračilo tega zneska ni zastarana (ker ni uporabljiv triletni zastaralni rok) in da je bil omenjeni znesek porabljen nenamensko; za skupne potrebe univerze (v skladu z internimi Merili za razporejanje letnih sredstev 6 % za upravno administrativne skupne naloge univerze in 1 % za univerzitetni šport) namesto striktno za financiranje razvojnih nalog, za kar so bila toženi stranki sredstva dodeljena po razpisu.

6. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01; v nadaljnjem besedilu OZ) za opredelitev gospodarske pogodbe uporablja subjektivno merilo - gospodarske pogodbe so pogodbe, ki jih med seboj sklepajo gospodarski subjekti (drugi odstavek 13. člena OZ). Gospodarski subjekt v smislu 13. člena OZ je tisti pravni subjekt, ki je bodisi organiziran v določeni pravnoorganizacijski obliki (gospodarska družba in samostojni podjetnik posameznik)(1) bodisi opravlja pridobitno dejavnost (tretji in četrti odstavek 13. člena OZ). Pritožnica se sklicuje na slednje. Dodelitve sredstev za razvojne naloge v študijskih programih na podlagi javnega razpisa in pogodbe, sklenjene na tej podlagi, ni mogoče pojmovati kot pogodbe v zvezi s pridobitno dejavnostjo po četrtem odstavku 13. člena OZ, prav tako pa ne kot odškodninsko terjatev. Med pravdnima strankama sklenjena Pogodba v 4. členu določa dolžnost vračila nenamensko porabljenih sredstev. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev sredstev na podlagi pogodbe, ki ni gospodarska pogodba, zato zanjo velja splošni 5-letni zastaralni rok (346. člen OZ).

7. Zakon o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/1993 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljnjem besedilu ZVis) financiranje ureja v VIII. poglavju. V 72. členu je določeno, da visokošolski zavodi pridobivajo sredstva iz proračuna Republike Slovenije, šolnin in drugih prispevkov za študij, plačil za storitve, dotacij, dediščin in daril ter iz drugih virov. Sredstva iz prejšnjega odstavka se uporabljajo v skladu z namenom, za katerega so bila pridobljena. Nadalje 75. člen določa, da se financiranje po 73. členu (financiranje javnih visokošolskih zavodov) in 73.a členu (financiranje dejavnosti zasebnih visokošolskih zavodov) podrobneje opredeli s posebnim predpisom, ki ga sprejme Vlada Republike Slovenije. V za ta spor relevantnem obdobju je bila to Uredba o javnem financiranju visokošolskih in drugih zavodov od leta 2004 do leta 2010 (Ur. l. RS, št. 134/2003, 72/2004, 132/2006; v nadaljnjem besedilu Uredba). Uredba (med drugim) loči med sredstvi za študijsko dejavnost (po II. poglavju) in sredstvi za razvojne naloge (po V. poglavju). Prvi odstavek 25. člena Uredbe, ki je umeščen v II. poglavje, določa, da visokošolski zavod razporeja letna sredstva za študijsko dejavnost po merilih, ki jih sprejme upravni odbor in z njimi seznani ministrstvo. Glede sredstev za razvojne naloge, ki se dodeljujejo z javnim razpisom in v skladu s pravilnikom ministra (43. člen Uredbe), pa 44. člen Uredbe, ki je umeščen v V. poglavje, določa, da se ta sredstva nakazujejo in porabijo v skladu z določili v javnem razpisu oziroma pogodbi. Iz navedenega sledi, da je po merilih (v konkretnem primeru Merilih za razporejanje letnih sredstev Univerze na Primorskem) dopustno razporejati le sredstva za študijsko dejavnost po II. poglavju Uredbe. Po merilih zato ni dopustno razporejati sredstev za razvojne naloge, saj je ta treba porabiti v skladu z določili v javnem razpisu oziroma pogodbi (v konkretnem primeru 4. člen Pogodbe). Drugačno stališče tožene stranke v pritožbi je zato pravno zmotno.

8. Sodišče prve stopnje se je pri sklepanju, da so bila sredstva porabljena nenamensko, oprlo na ugotovitev, da je tožena stranka pri prijavi v razpisni dokumentaciji rubriko "4d-Drugo" pustila prazno, medtem ko je v zaključnem poročilu sredstva vključila v to postavko, kar predstavlja tudi v tem sporu vtoževano terjatev z zamudnimi obrestmi. Glede ugovora tožene stranke, da gre le za "tehnično pomanjkljivost" pri prikazu porabe, kar pa še ne dokazuje, da so bila sredstva tudi res nenamensko porabljena, pa je zavzelo stališče, da ni konkretno navedla za katere dejanske stroške v skladu z razpisno dokumentacijo je tako prikazana sredstva porabila, s čimer ni zadostila trditvenemu bremenu (212. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljnjem besedilu ZPP). Zaradi izostanka trditev o namenskosti porabe sredstev, je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog z izvedencem ekonomsko-finančne stroke in dveh predlaganih prič, tedanjega rektorja in računovodkinje (stališče v 12. in 14. točki izpodbijane sodbe).

9. V skladu z z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage načeloma ne more nadomeščati izvajanje dokazov (t. i. informativni dokaz). Predlog po izvedbi informativnega dokaza je dopusten le tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih mora zatrjevati v okviru svojega trditvenega bremena. Vendar v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožeča stranka s predloženimi obrazci tožene stranke dokazala nenamensko porabo sredstev, tožena stranka pa svojih ugovornih navedb o namenskosti porabe sredstev kljub napačnemu prikazu v zaključnem poročilu ni dovolj konkretizirala (in posledično ni zmogla svojega konkretnega trditvenega bremena). Tožena stranka je namreč predlagala zaslišanje dveh prič in izvedenca ekonomsko-finančne stroke v dokaz namenske porabe sredstev. Vedenje o porabi sredstev, ki jih je pridobila na razpisu in na taki podlagi sklenjeni pogodbi, je v njeni spoznavi sferi, zato bi o tem lahko postavila določne trditve, česar ni storila (v dokaznem postopku pa bi se potem ugotavljala resničnost teh trditev). Kdaj in za kakšen namen je sredstva porabila, ne navaja določno niti v pritožbi (trditev, da je sredstva porabila za izdatke novih študijskih programov – blago, storitve in opremo je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pavšalna). Sodišče prve stopnje je ob izostanku (določnih, konkretiziranih) ugovornih trditev pravilno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, zato kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Ob gornji ugotovitvi, da tožena stranka spornih sredstev ni smela porabiti v skladu z Merili, temveč izključno za namen, za katerega so ji bila v skladu z razpisom in pogodbo dana, tudi ne morejo biti uspešni ugovori tožene stranke, da bi v "poslovnih knjigah ... naredila preknjižbe in evidentirala porabo teh sredstev na postavke v skladu s finančnim načrtom predloženim ob prijavi na razpis, prispevek članic za skupne naloge pa alocirala na sredstva za študijsko dejavnost po Uredbi... in to v poslovnih knjigah in poročilu tudi prikazala". Pritožbeno sodišče poudarja, da morajo v zaključnem poročilu vsebovani podatki odražati resnično porabo sredstev v skladu z namenom, za katerega so bila ta sredstva po razpisu dana, zato zaključno poročilo ne more biti predmet poljubnih popravkov (upoštevaje, da tožena stranka izhaja iz nepravilnega stališča, da bi po razpisu pridobljena sredstva smela porabiti tudi skupne potrebe univerze v skladu z merili).

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bilo o istovrstnem zahtevku ob bistveno enakem dejanskem stanju v postopku pred istim prvostopenjskim sodiščem opr. št. XII Pg 4848/2011 razsojeno v korist tožene stranke. Po eni strani pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi v tem postopku ni vezano na odločitev prvostopenjskega sodišča v drugem postopku. Po drugi strani pa je tudi iz podatkov pritožbenega sodišča razvidno, da je bila sodba sodišča prve stopnje XII Pg 4848/2011 z dne 3. 10. 2013, na katero se sklicuje pritožnica, razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča I Cpg 1648/2013 z dne 25. 4. 2014 in zadeva vrnjena prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 16. členom Zakona o državnem pravobranilstvu (Ur. l. RS, št. 20/97 s spremembami in dopolnitvami; ZDPra). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 1.422,40 EUR nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 3210). To obveznost je dolžna tožena stranka izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. ter 332. členom ZPP).

(1) Prim. N. Plavšak v M. Juhart in N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 140-141.