Jedro

Pri tožniku je še podana preostala delovna zmožnost v okviru njegovega poklica avtomehanik. Pri njem ni prišlo do poklicne invalidnosti. Tožnik še naprej lahko opravlja določena dela z omejitvami. Za opravljanje takšnih del pri tožniku ni potrebna poklicna rehabilitacija. Zato tožnikov zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 20. 11. 2012 v delu, ko je tožena stranka tožniku priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, s polnim delovnim časom od 17. 7. 2012 dalje in, da se tožniku od tega dne dalje prizna pravica do invalidske pokojnine ter sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške tega postopka. Sodišče je tudi s pomočjo sodne izvedenke medicine dela, prometa in športa ugotovilo, da pri tožniku obstaja preostala delovna zmožnost in da je tožnik zmožen za delo z omejitvami, kot jih je ugotovila tožena stranka, brez poklicne rehabilitacije.

Tožnik v pritožbi navaja, da je prepričan, da kot invalid II. kategorije invalidnosti pri starosti več kot 50 let ni več zmožen opravljati dela, za katera je usposobljen, brez poklicne rehabilitacije. Dela avtomehanika ne more opravljati brez poklicne rehabilitacije, saj tega dela, razen v dobi vajeništva nikoli ni opravljal in so se v 30 letih ta dela spremenila. Tožnik z računalnikom ne zna delati, sodišče pa v sodbi ne pojasni, kakšne sposobnosti se zahtevajo za delovno mesto mehanika in kakšne so obremenitve za tako delovno mesto in se do ostalih dokazov ne opredeli. Sodišče se ni opredelilo do opisa delovnega mesta mojster delavnice, avtomehanik in oceno ravni oziroma stopnjo tveganja za delovno mesto avtomehanik. Niti se ni opredelilo do izpovedi tožnika, ko je izpovedal, kakšno je delo mehanika in ostalih del, ki jih je kdaj delal in da tega, glede na omejitve, ki jih ima, ne zmore več. Tako ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti in je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče je kršilo tudi 8. člen ZPP, saj ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej, ocenilo je samo izvedensko mnenje in na osnovi tega razsodilo. Sodišče je kršilo tudi določila 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ko je po prvem odstavku tega člena tožbeni zahtevek zavrnilo, ni pa moglo poseči v odločitev toženke, da je tožnik invalid II. kategorije invalidnosti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih sodišču očita pritožba.

Pritožba pravilno povzema, da je bilo bistvo tega postopka v tem, da se ugotovi, ali je pri tožniku podana preostala delovna zmožnost in ali je tožnik zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, kot jih je ugotovila tožena stranka v predsodnem postopku, brez poklicne rehabilitacije.

Sodišče prve stopnje je sprejelo izvedensko mnenje sodne izvedenke. Ta je tudi zaslišana na glavni obravnavi izpovedala, da je po splošnem opisu poklic „avtomehanik“ delo, ki poteka večinoma v zaprtih prostorih v delavnicah, kar pomeni, da ni hoje po neravnem terenu in se že šteje, da je delo izmenoma sede in stoje. Pri tem je tudi odgovorila na predloženo dokumentacijo s strani tožnika (A13 in A14), ki se nanaša na opis dela avtomehanik, mojster delavnice ter kaj bi v okviru navedenega tudi tožnik lahko opravljal. Tako ni moč slediti pritožbenim navedbam, da sodišče ni upoštevalo, kakšne sposobnosti so zahtevane za delovno mesto mehanika in kakšne so obremenitve za tako delovno mesto. S tem, ko je sodišče prve stopnje sprejelo izvedenkino mnenje, dopolnjeno z ustnim mnenjem, ni nekritično sledilo mnenju izvedenke. Sodišče je mnenje tudi dokazno ocenilo, kakor izhaja iz 11. in 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in so tako pritožbene navedbe v tej smeri protispisne. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. člen ZPP, ker ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej, saj iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, katera dejstva je sodišče štelo za dokazana in zakaj v celoti sprejema izvedensko mnenje sodne izvedenke. Pri ugotavljanju zdravstvenih težav zavarovancev, njihovega vpliva na delazmožnost in zmožnosti opravljanja del se odloča na podlagi medicinske in delovne dokumentacije ob upoštevanju pravil stroke, da se lahko objektivno ugotovijo relevantna dejstva. Ravno v ta namen je sodišče v sam postopek tudi pritegnilo sodno izvedenko ustrezne smeri.

Pravno podlago za odločanje v tem socialnem sporu predstavlja določba 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1) po kateri je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po drugem odstavku istega člena je invalidnost razvrščena v III. kategorije. V I. kategorijo sodi zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali je pri njem podana poklicna invalidnost in nima več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo sodi zavarovanec, pri katerem je delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za 50 % ali več. V III. kategorijo sodi zavarovanec, ki z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Na podlagi določbe 67. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožena stranka je tožnika z dokončno odločbo z dne 20. 11. 2012 razvrstila v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe na delu in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: izmenoma stoje in sede, s hojo na krajše razdalje po ravnem terenu, brez dela na višini ali nad globino, brez pogostega poklekanja in počepanja, vzpenjanja in dela na lestvi, z ročnim premeščanjem bremen do 7 kg, brez izpostavljenosti hepatotoksičnim snovem, s polnim delovnim časom od 17. 7. 2012 dalje. Tožnik si je 13. 6. 2010, pri padcu z A lestve z višine 180 cm z odra gradbišča v Romuniji, poškodoval distalni del leve stegnenice. Na oddelek za travmatologijo SB A. je bil pripeljan s kombijem na improviziranem ležišču in sprejet 14. 6. 2010, ko je bila napravljena ostosinteza z vijaki. Konec julija 2010 je bil pregledan zaradi suma na globoko vensko trombozo in zdravljen z antikoagulantnimi zdravili. Po zdraviliškem zdravljenju v B. je hodil z oporo in šepal v levo, gibljivost se je počasi popravljala. Konec leta 2010 so mu bile svetovane intenzivne fizikalne terapije, v začetku leta 2011, ko se stanje ni izboljšalo, pa odstranitev osteosintetskega materiala ter artroskopija levega kolena s sprostitvijo zarastlin. Poseg je bil opravljen marca 2011, nato je sledilo razgibavanje v zdravstvenem domu in pri fizioterapevtu. V maju 2011 je bila napravljena artroskopska sprostitev zarastlin v levem kolenu tako, da se je gibljivost povečala in je v septembru 2011 bila možna od 0 do 100 stopinj. Tožnik je po poklicu kvalificiran delavec, avtomehanik, šofer. Zaključil je poklicno avtomehaniško šolo in tudi poklicno šolo za šoferje. Zaposlen je bil v podjetju C., nato pa dalj časa v D., kjer je 23 let delal kot pomorščak, najprej kot čistilec stroja, nato mazač in nato vodja stroja, nato mehanik. Zaposlen je bil še pri E., F., nazadnje pa v podjetju G., najprej kot monter, nato kot monter - serviser, kjer je tudi prišlo do delovne nezgode. Delovno mesto montažer - serviser je opravljal od 1. 5. 2007 dalje. Pri tožniku je zaradi zarastlin podana omejena gibljivost levega kolena, ki je kot diagnoza opredeljena kot začetna artroza levega kolena in gre za stanje po zlomu distalnega dela leve stegnenice z osteosintezo, diagnosticirano ima tudi Chronovo bolezen.

Glede na opis dela tožnika, kakor ga je ta opravljal na delovnem mestu montažer - serviser (DD1 obrazec z dne 12. 6. 2012 in upoštevajoč, da je tožnik v okviru poklica avtomehanik ta dela opravljal celotno delovno dobo, na različnih delovnih mestih, upoštevajoč njegove zdravstvene težave, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pri tožniku še podana preostala delovna zmožnost in da pri njemu ni prišlo do poklicne invalidnosti. Tožnik še vedno lahko opravlja določena dela, upoštevaje omejitve, ki so mu določene (izmenoma sede in stoje in s hojo na krajše razdalje po ravnem terenu, brez dela na višini ali nad globino, brez pogostega poklekanja in počepanja, vzpenjanja in dela na lestvi, z ročnim premeščanjem bremen do 7 kg, brez izpostavljenosti hepatotoksičnim snovem).

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za opravljanje takšnih del pri tožniku ni potrebna poklicna rehabilitacija. Pritožbeno sodišče pri tem ne more slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo mnenju sodne izvedenke. Mnenje sodne izvedenke je prepričljivo, skladno z ugotovitvami iz predsodnega postopka in tudi z medicinsko dokumentacijo. Izvedenka je v dopolnilnem izvedenskem mnenju dodatno pojasnila kakšna je preostala delovna zmožnost tožnika v okviru njegovega poklica avtomehanik. Tožnik je celotno dobo opravljal dela, ki so po vsebini miselnih asociacijah povezana s poklicem avtomehanik, tako da je vzdrževal znanja in prakso svojega osnovnega poklica. Zaslišana na glavni obravnavi je podrobno izpovedala kakšen je poklic avtomehanika, kakšna dela se pri tem opravljajo in zakaj je tožnik za ta dela z omejitvami sposoben opravljati, brez poklicne rehabilitacije. Pritožbene navedbe, da se z izvedenskim mnenjem pritožnik ne strinja, ne da bi za to podal neke objektivne argumente, pritožbeno sodišče ne sprejema. Tožnik bi lahko sprejemal in oddajal vozila strankam, delal s strankami, lahko bi opravljal določena dela iz servisiranja in popravljal ter upravljal tudi testne vožnje, saj tožnik avto tudi sam vozi. Tožnik bi tudi lahko opravljal dela čiščenja in pospravljanja delovnega prostora, prav tako administrativna opravila in izstavljanja računov. Pri tehničnih pregledih bi tožnik lahko opravljal vsa dela, razen tistega, ko gre avtomehanik v jašek. Ker se osnovni zakoni mehanike niso spremenili in se v servisnih delavnicah delo ni bistveno spremenilo, tožnik pa je ves čas bil v kontaktu z deli v okviru poklica mehanik, lahko navedena dela opravlja brez poklicne rehabilitacije.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določbe 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1). V prvem odstavku 81. člena je predvideno, da sodišče s sodbo zavrne tožbeni zahtevek o katerem sodišče ugotovi, da ni utemeljen. V primeru, če sodišče ugotovi, da je tožbeni zahtevek utemeljen odloči na dva načina. Prvi način odločanja, ki pomeni pravilo je, da o zadevi meritorno odloči. V takem primeru torej sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, odpravi izpodbijani akt in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Pri takem odločanju mora sodišče paziti, da ne odloča v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo. Drugi način odločanja je, da odloči v bistvu tako, kot bi odločalo samo o zakonitosti spornega akta. Tak akt odpravi in naloži toženi stranki nadaljnji postopek. Pri tem lahko sodišče odloči o temelju tožbenega zahtevka, lahko pa toženi stranki samo naloži, da sama ponovno izpelje celotni postopek. V predmetni zadevi je sodišče ugotovilo, da tožbeni zahtevek tožnika ni bil utemeljen, zato je prišlo do uporabe prvega odstavka 81. člena. V posledici navedenega sodišče tudi ni kršilo določila 81. člena ZDSS-1. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in je zato pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP krije stroške pritožbe sam.