Jedro

Sodišče bo v vsakem konkretnem primeru presojalo, ali gre za takšno vsebinsko spremembo obtožbe, da je obtožencu potreben čas za pripravo obrambe. Obtoženec ima pravico to od sodišča zahtevati, sodišče pa njegovemu predlogu ni dolžno slediti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po čl. 98. a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu 800 eurov povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Mariboru spoznalo R.R. za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja posebnih vrst javnega prometa iz 1. odstavka 326. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Pritožbeno sodišče je pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu naložili tudi v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb procesnega in materialnega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V zahtevi uveljavljene kršitve namreč niso podane, v delu, kjer pa zagovornik meni, da je bilo dejansko nepopolno in tudi zmotno ugotovljeno pa uveljavlja razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati, kot je to določeno v 2. odstavku 420. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uvodoma zagovornik v zahtevi navaja, da pritožbeno sodišče sploh ni vsebinsko obravnavalo pritožbe s čimer je kršilo pravico do obrambe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva. S takšno vlogo zagovornik ne more biti uspešen. Kolikor namreč zagovornik meni, da je v odločbi pritožbenega sodišča podana procesna kršitev (očitno kršitev iz 1. odstavka 395. člena ZKP) bi moral v zahtevi za varstvo zakonitosti navesti, katerih konkretnih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo oziroma o njih ni zavzelo stališče, da bi potem Vrhovno sodišče lahko odločilo ali je očitana kršitev takšne narave, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe ali ne. V skladu s 1. odstavkom 424. člena ZKP se namreč Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik v svoji zahtevi, pri čemer ne zadošča zgolj sklicevanje, temveč mora biti kršitev tudi ustrezno obrazložena. Tega pa vložnik zahteve ni storil. Nadaljnji očitek v zahtevi je, da sodišče obdolžencu ni ponudilo dodatnega roka za pripravo obrambe po bistveni modifikaciji obtožbe na glavni obravnavi.

Kot izhaja iz podatkov v spisu je okrožna državna tožilka modificirala obtožbo tako, da je v opis kaznivega dejanja dodala, da je oškodovanko vrglo na sedež pred njo, za tem pa se nadaljuje besedilo, ki ga je vsebovala že vložena obtožnica o poškodbi, ki jo je utrpela oškodovanka (zvin vratu). Obdolženec je po modifikaciji izjavil, da je spremembo obtožbe razumel. Pritožbeno sodišče je na identične pritožbene navedbe kot jih uveljavlja sedaj zagovornik v zahtevi odgovorilo, da je spremembo obtožnega akta v konkretnem primeru mogoče označiti kot dovoljeno in hkrati kot nebistveno. Okrožna državna tožilka je v modifikaciji obtožbe le nekoliko natančneje opredelila način nastanka poškodbe. Ob takšnem stanju stvari je tudi po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljen posplošen očitek pritožnika o nespoštovanju obdolženčeve pravice do obrambe (1. odstavek na tretji strani).

Očitana kršitev ni podana. Drugi odstavek 344. člena ZKP namreč določa, da sme sodišče za pripravo obrambe ob spremembi obtožnice prekiniti glavno obravnavo, kar pomeni, da sodišče tega ni dolžno storiti, oziroma da vsaka sprememba obtožbe še ne zahteva prekinitve glavne obravnave zaradi priprave obrambe. Sodišče bo torej tisto, ki bo v vsakem konkretnem primeru presojalo, ali gre za takšno vsebinsko spremembo obtožbe, da je obtožencu potreben čas za pripravo obrambe ali ne. Obtoženec pa ima seveda pravico to od sodišča zahtevati, kar pa ne pomeni, da bi bilo sodišče njegovemu predlogu dolžno slediti. V konkretni kazenski zadevi je sodišče ocenilo, da ne gre za vsebinske spremembe temveč le za nekoliko natančnejši opis nastanka poškodbe, s takšno presojo sodišča pa se je očitno strinjal tudi obdolženec, saj roka za pripravo obrambe ni zahteval, temveč je nasprotno izjavil, da je modifikacijo obtožbe razumel. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča je ravnanje sodišča prve stopnje bilo v skladu z zakonskimi določili oziroma pravili vodenja glavne obravnave, zaradi česar zahteva v tem delu prav tako ne more biti uspešna.

Očitek, da sodba nima dokazne ocene in ne razlogov o zagovoru ter da je prometno nesrečo povzročil potnik, ki je po nepotrebnem vpil in pri obdolžencu povzročil občutek nelagodja, izražanje dvoma v zaključek sodišča, da je obsojenec brez utemeljenega razloga naglo zavrl in da bi bilo potrebno v konkretni kazenski zadevi postaviti izvedenca prometne stroke, s čimer naj bi posledično bil kršen tudi materialni zakon, ter navajanje, da iz izreka ni razviden konkreten način nastanka telesnih poškodb N.Č., saj je nelogično da jo je vrglo v sedež pred njo (kolikor je vrglo njo, bi moralo vreči vse potnike), po vsebini pomenijo le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ne pa očitek kršitve procesnega ali materialnega zakona. Dejanskega stanja pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljene kršitve določb zakona, zahteva pa je v pretežnem delu vložena iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških nastalih v tej fazi postopka temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri določitvi višine povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost obravnavane kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).