Jedro

Imetnik nevarne stvari ni nujno njen lastnik, temveč je imetnik tisti, ki nevarno stvar uporablja v svojo korist, ki mu stvar služi, je pod njegovim nadzorom in jo vzdržuje zase.

Izrek

Pritožba prve toženke se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da sta toženi stranki odgovorni za škodo, nastalo tožeči stranki v škodnem dogodku z dne 2. 12. 2011. 2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila prva toženka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče napačno presodilo, da je podana pasivna legitimacija toženih strank. Tožnik je bil v času nezgode delavec podjetja T., d.o.o., ki je popolnoma samostojna in neodvisna pravna oseba in ni ne pravni prednik, ne pravni naslednik druge toženke. Ne drži, da bi šlo le za formalno zaposlitev, saj ga je to podjetje tudi praktično in teoretično usposabljalo za delo, poleg tega je od stečajnega upravitelja podjetja po škodnem dogodku prejel odločbo o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je bila imetnik stroja v času škodnega dogodka T., d.o.o. in ne druga toženka. Druga toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je lastnica stroja, vendar je bil stroj v času škodnega dogodka dan v uporabo družbi T., d.o.o., ki je stroj prevzela v izključno posest in je njen zakoniti zastopnik odločal o tem, kdo in kaj bo na stroju delal. Na dan škodnega dogodka se je stroj nahajal na sedežu T., d.o.o., medtem ko je imela druga toženka svoj sedež drugje. Stečajni upravitelj je pojasnil, da je v času škodnega dogodka T., d.o.o., še vedno poslovala in da to izhaja iz izdanih računov o odpremi blaga in storitev. Obveznosti med T., d.o.o. in drugo toženko so se poravnavale tudi z asignacijami. T., d.o.o. je torej stroj uporabljala v svojo korist za potrebe svojih delavcev. Tudi A. R. je povedal, da ne more razmejiti, s katerim subjektom je sodeloval v novembru in decembru 2011. Sodišču je predložil račune, ki so bili sicer res izdani s strani druge toženke, vendar njihov predmet niso rokovniki, tožnik pa se je poškodoval ob tisku rokovnika. Nadalje meni, da je tožnik trditve o solidarni odgovornosti toženih strank podal prepozno, šele v pripravljalni vlogi z dne 1. 9. 2015, zaradi česar jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Tožnik je zatrjeval, da je za nevarno delo odgovoren delodajalec, zato je sodišče z ugotovitvijo, da je za škodo odgovorna imetnica nevarnega stroja, prekoračilo trditveno podlago tožnika. Sicer pa sodišče za odločanje sploh ni bilo stvarno pristojno, saj je podana pristojnost delovnega sodišča po točki c) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih-1 (ZDSS-1).

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki in drugi toženki, ki nanjo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je v obravnavanem sporu podana stvarna pristojnost delovnega sodišča in ne sodišča splošne pristojnosti. Delovna sodišča so specializirana sodišča in so pristojna samo za reševanje tistih sporov, za katere zakon tako izrecno določa. Primarno so pristojna za odločanje v sporu med delavcem in delodajalcem, zakon pa določa tudi nekatere izjeme, ki jih je potrebno obravnavati restriktivno. Delovno sodišče je tako po c) točki prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno tudi za odločanje o pravicah in obveznostih iz razmerij med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom. Navedena točka c) zajema primere, ko ima delavec sklenjeno posebno pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku (59. do 63. člen Zakona o delovnih razmerjih-1, ZDR-1).(2) V obravnavanem sporu ni bilo ugotovljeno, da bi bila tožnik in druga toženka v razmerju, opredeljenem v citiranih določbah ZDR-1. Tožba je bila vložena proti T., s.p., kot imetnici nevarne stvari, ter zavarovalnici, pri kateri je imela druga toženka zavarovano odgovornost. Delodajalec tožnika pa je bila T., d.o.o., ki ni opravljala dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugim uporabnikom in z drugo toženko ni imela sklenjene pogodbe o zagotavljanju dela delavcev. Zgolj dejstvo, da so delavci T., d.o.o. dejansko opravljali dela tudi za drugo toženko, za pristojnost delovnega sodišča ne zadošča. Glede na navedeno zatrjevana absolutna bistvena kršitev postopkovnih pravil po 4. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana.

6. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči pri čiščenju valjev na tiskarskem stroju. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da čiščenje valjev tiskarskega stroja v obravnavanem primeru predstavlja nevarno dejavnost. Takšen zaključek temelji na ugotovitvah, da je bilo čiščenje mogoče opraviti le ročno, ob tem, da je bil stroj priključen v električno napetost in vključeno glavno stikalo, delavec pa je med čiščenjem valje obračal s pritiskom na stikalo, nameščeno neposredno ob valjih. Takšne okoliščine so glede na velikost valjev, kot tudi samega tiskarskega stroja predstavljale povečano nevarnost za poškodovanje rok in verjetnost, da pri tem nastala škoda ne bo majhna.

7. Pritrditi je tudi presoji, da je bila imetnica nevarne stvari – tiskarskega stroja v času škodnega dogodka druga toženka. Imetnik nevarne stvari ni nujno njen lastnik, temveč je imetnik tisti, ki nevarno stvar uporablja v svojo korist, ki mu stvar služi, je pod njegovim nadzorom in jo vzdržuje zase. V pritožbenem postopku nista izpodbijani ugotovitvi, da je bil tiskarski stroj last druge toženke in da tožnik pri njej ni bil zaposlen, temveč je bil zaposlen pri podjetju T., d.o.o. Sporna pa je za pritožnico presoja, da je v času škodnega dogodka druga toženka tiskarski stroj uporabljala v svojo korist. 8. Sodišče prve stopnje je skrbno in celovito presojalo, ali je tožnik v času nesreče dela opravljal za T., d.o.o. ali za drugotoženo T., s.p. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je bilo poslovanje obeh gospodarskih subjektov izjemno prepleteno, saj sta ob istem lastniku delovala na istem naslovu, pri čemer so delavci T., d.o.o. opravljali delo tako za d.o.o., kot tudi za s.p. Med navedenima podjetjema sicer pogodba o poslovnem sodelovanju, uporabi stroja ali posredovanju dela delavcev ni bila sklenjena. V času škodnega dogodka je bil nad tožnikovim delodajalcem T., d.o.o. že uveden stečajni postopek. Takratni način poslovanja obeh podjetij je najbolj natančno znal pojasniti J. L., ki je opravljal računovodske storitve tako za drugo toženko, kot tudi za T., d.o.o. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je v času škodnega dogodka poslovanje dejansko v celoti potekalo preko druge toženke. Druga toženka je tako nabavljala material in pridobivala dohodke, saj je naročnikom samo ona izstavljala račune. Delavci so bili sicer formalno zaposleni pri T., d.o.o., vendar jim je plače nakazovala druga toženka s svojega transakcijskega računa. Ob zaslišanju je tožnik pojasnil, da je do poškodbe prišlo, ko so tiskali rokovnike za podjetje D., d.o.o. Sodišče prve stopnje je tako zaslišalo predstavnika navedene družbe A. R., ki ni znal pojasniti, ali je v decembru 2011 sodeloval s T., d.o.o. ali drugo toženko. Po predložitvi računov iz zadevnega obdobja pa je bilo ugotovljeno, da so bili vsi izdani s strani druge toženke. Predmet računov št. R11/02263 in R11/02290 je bila ravno izdelava rokovnikov, računa št. R11/02153 in R11/02154 se nanašata na izdelavo platnic, računa št. R11/02068 in R11/02145 pa na izdelavo prevlečnikov za rokovnike. Glede na vse navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila imetnica nevarne stvari v času škodnega dogodka druga toženka, prepričljiv in ga pritožbene navedbe niso uspele omajati.

9. Brezpredmetne so pritožbene navedbe, da je tožnik pri T., d.o.o. opravljal usposabljanje za delo in po škodnem dogodku od te družbe prejel odločbo o prenehanju delovnega razmerja, saj dejstvo, da je bila delodajalec tožnika T., d.o.o. in ne druga toženka, v obravnavani zadevi ni sporno. Katero podjetje je bilo formalni delodajalec tožnika, v obravnavani zadevi ni odločilno, bistveno je, da je tožnik v času poškodovanja dela na tiskarskem stroju opravljal v korist druge toženke. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da do škodnega dogodka ni prišlo na sedežu druge toženke, temveč na sedežu T., d.o.o., saj je evidentno, da sta obe delovali na istem naslovu.

10. Pritožnica nadalje ne more uspeti s pavšalnim zatrjevanjem, da je T., d.o.o. v času škodnega dogodka še vedno poslovala. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno ravno nasprotno, da v tem času ni več nabavljala materiala, izdajala računov naročnikom ali izplačevala plač. Iz dopisa stečajnega upravitelja res izhaja, da je po uvedbi stečajnega postopka T., d.o.o. izdala nekaj računov, vendar je stečajni upravitelj obenem pojasnil, da računi niso bili izdani zunanjim naročnikom, temveč skoraj izključno drugi toženki in da ni izkazano, da bi jih slednja tudi plačala. Pritožnica tudi navedb, da je druga toženka plače delavcem T., d.o.o. izplačevala na podlagi sklenjenih asignacijskih pogodb z navedeno družbo, ni uspela dokazati, saj o tem ni predložila nikakršnih listinskih dokazov. Pritožba tako z vztrajanjem, da je bil tiskarski stroj v času škodnega dogodka dan v uporabo T., d.o.o., ne more uspeti.

11. Sodišče prve stopnje pri ugotovitvi, da je bila druga toženka imetnica nevarne stvari, ni prekoračilo trditvene podlage tožnika. Tožnik odgovornosti druge toženke ni utemeljeval z dejstvom, da naj bi bila njegov delodajalec, kot to želi prikazati pritožnica, temveč je navajal, da je v času nezgode delal na stroju druge toženke, v njeno korist in za njen račun, saj je od druge toženke prejemal osebne dohodke. Pritožbena graja, da je tožnik prepozno podal trditve o solidarni odgovornosti toženih strank, je ravno tako neutemeljena. Tožnik je že v tožbi podal zahtevek na nerazdelno plačilo in navajal, da je imela druga toženka zavarovano odgovornost pri prvi toženki. V skladu s prvim odstavkom 964. člena Obligacijskega zakonika pa je v okviru zavarovalne vsote odgovornost zavarovalnice in zavarovanca že na podlagi zakona solidarna. Tudi zatrjevani procesni kršitvi tako nista podani.

12. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani vmesni sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

Op. št. (2): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII R 3/2016 in VIII R 17/2014.