Jedro

Za razlago pojmov, uporabljenih v toženkinih splošnih pogojih, ni pomembno, kaj je imel v mislih zakonodajalec, pač pa se po določbi 83. člena OZ nejasna določila v primeru pogodbe po vnaprej natisnjeni vsebini razlaga v korist druge stranke.

Osebno vozilo, četudi v mirovanju in z ugasnjenim motorjem, je nevarna stvar, saj iz njegovih lastnosti (teža, vsebnost vnetljivih snovi in elektronike) izhaja povečana nevarnost za zdravje in premoženje ljudi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tem sporu majhne vrednosti z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mu plača 1122,28 EUR z zahtevanimi obrestmi ter stroški.

2. Proti sodbi se toženka pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev, s stroškovno posledico, opredeljuje pa še pritožbene stroške. Meni, da škodni dogodek ni posledica tipične uporabe vozila in da zakonodajalec ni imel pred očmi take situacije, ko je uzakonil obvezno zavarovanje odgovornosti. Ne strinja se z oceno, da je razširila obseg kritja tudi za primere, ko do škode pride zaradi posesti motornega vozila. Njeni splošni pogoji določajo namreč, da povrne škodo, če do nje pride pri uporabi in posesti vozila, torej mora biti kumulativno podano oboje. Meni tudi, da njen zavarovanec ni objektivno odgovoren za nastanek škode, saj parkiran, mirujoč in ugasnjen avto ni nevarna stvar. Do škode je prišlo zaradi nesrečnega naključja.

3. Tožnik na pritožbo ni podal odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da obvezno zavarovanje odgovornosti toženkinega zavarovanca M. K. krije tudi škodo, ki je nastala na tožnikovem vozilu, ko je prišlo do samovžiga na vozilu zavarovanca, parkiranem poleg tožnikovega. Pri tem je pravilno razložilo pojem uporabe in posesti vozila v smislu 1. odst. 1. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO), po katerem zavarovalnica krije škodo, do katere pride pri uporabi in posesti vozila. Za razlago pojmov, uporabljenih v toženkinih splošnih pogojih, ni pomembno, kaj je imel v mislih zakonodajalec, pač pa je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da se po določbi 83. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) nejasna določila v primeru pogodbe po vnaprej natisnjeni vsebini razlaga v korist druge stranke. Razlaga, ki jo ponuja toženka, je sicer nesmiselna, saj se vozilo ne dá uporabljati, ne da bi ga imel tisti, ki ga uporablja, v posesti. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje osnovnemu argumentu prvostopenjskega, da glede na dikcijo splošnih pogojev zadostuje že, če je do škode prišlo ob dejstvu posesti vozila. Do škode v tu obravnavanem primeru je sicer nesporno prišlo ob samovžigu parkiranega in ugasnjenega vozila toženkinega zavarovanca, in ko je to mirovalo. To pa vendarle pomeni, da je bilo vozilo ne le v posesti toženkinega zavarovanca, pač pa tudi v njegovi uporabi, saj je parkiranje način uporabe vozila.

6. Končno se pritožbeno sodišče strinja tudi s tezo, da je osebno vozilo, četudi v mirovanju in z ugasnjenim motorjem, nevarna stvar, saj iz njegovih lastnosti (teža, vsebnost vnetljivih snovi in elektronike) izhaja povečana nevarnost za zdravje in premoženje ljudi. Samovžig, do katerega je prišlo v obravnavanem primeru, in ki je sicer sila redek pojav, navedeno tezo naravnost potrjuje. In še v dodatno podkrepitev tega za konkreten primer: samovžig tudi ni naveden med nevarnostmi, ki po splošnih pogojih toženke ne sodijo med zavarovane. Ugoditev tožnikovemu zahtevku je bila zato pravilna in zakonita (po 1. odst. 965. čl. OZ), vključno s stroškovno posledico (1. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

7. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP). Na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP je o tem odločilo po sodnici posameznici.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).