Jedro

Za sklep, da sta obtoženca, sicer tuja državljana, ki sta po položitvi varščine z vednostjo in dovoljenjem sodišča, potem ko sta podala obljubo po 186. členu ZKP izpuščena iz pripora odšla v svojo državo, pobegnila, zadošča že, če se enkrat v redu povabljena nista odzvala vabilu na glavno obravnavo in svoje odsotnosti nista opravičila.

Izrek

Pritožba javnega tožilca se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sprejelo sklep, da varščini položeni dne 28.12.1990 v kazenskem postopku pod opr.št. ... v znesku 10.000.000 italijanskih lir za obtoženega A in 2.000.000 lir za obtoženega B, zapadeta in preneseta v sredstva proračuna Republike Slovenije. Zoper oba obtoženca je na podlagi 2. odstavka 300. člena ZKP odredilo pripor, ki začne teči od prijetja obtožencev dalje.

Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pritožuje javni tožilec. Prizivnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Ni se moč strinjati s pritožnikom, da je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta obtožena A in B pobegnila, napačna. Drži sicer, da sta z vednostjo in dovoljenjem sodišča, potem ko sta položila varščino in podala obljubo po 186. členu ZKP, odšla v Republiko Italijo, vendar pa se na vabili za glavno obravnavo nista odzvala in tudi ne opravičila svoje odsotnosti. Tudi relativno nizki varščini, ki sta ju ponudila, sodišče pa nato sprejelo, govori v prid dognanju, da sta obtoženca že ob predlaganju milejšega nadomestnega ukrepa za zagotovitev njune navzočnosti v kazenskem postopku, ravnala s figo v žepu ter se že takrat odločila ne priti na morebitno glavno obravnavo. Glede na povedano se izkaže, da je sklep, ki ga je storilo prvostopenjsko sodišče pravilen in da ne drži, da bi bilo tak sklep mogoče sprejeti le v primeru, če bi bila obtoženca večkrat v redu vabljena, pa se na vabila sodišča ne bi odzvala in tudi ne opravičila svoje odsotnosti. Ker sta obtožena A in B pobegnila, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je ugotovilo, da sta varščini, ki sta ju položila, zapadli.

Ugotoviti je treba, da odločitvi sodišča prve stopnje pod točko 1 in 2 nista usklajeni, vendar pa ne gre za tako kršitev na katero bi prizivno sodišče po 4. odstavku 397. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti. Namreč ob ugotovitvi, da sta obtoženca pobegnila, bi bila na mestu odreditev pripora iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 2. odstavka 191. člena ZKP in ne po 2. odstavku 300. člena istega zakona. Ne gre namreč enačiti pobega z izmikanjem prihodu na glavno obravnavo. Glede na to, da je pritožba javnega tožilca v tej smeri izostala, sodišče druge stopnje, ki je omenjeno neskladje uzrlo, v pobijani sklep ni moglo posegati.

Upoštevaje povedano, je bilo v skladu s 3. odstavkom 397. člena ZKP potrebno odločiti kot v izreku.

Sklicevanje na določila Zakona o kazenskem postopku in Kazenskega zakona SFRJ, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).