Jedro

Za odločanje v upravnem sporu mora tožnik ves čas postopka, to je od vložitve tožbe do odločitve sodišča, izkazovati pravni interes in pravovarstveno potrebo. To pa pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora in predstavlja možnost, da stranka v postopku, ki ga vodi, izboljša svoj pravni položaj. Tožnik je vložil prošnjo za priznanje azila v RS, ki se obravnava po določilih ZAzil. Pravico do azila pa daje tujcem Republika Slovenija (2. odstavek 1. člena ZAzil) in ta pravica velja le oziroma se lahko izvaja le na ozemlju Republike Slovenije oziroma na ozemlju, ki je pod njeno jurisdikcijo.

Ker se tožnik ob vložitvi tožbe in tudi ob odločitvi sodišča ni nahajal oziroma se ne nahaja na ozemlju Republike Slovenije, ne more izkazati, da je z dokončnim upravnim aktom tožene stranke prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih in da je zaradi takšne prizadetosti nujno varovanje njegovih pravic ali pravnih interesov. Tožnik namreč zaradi svoje odsotnosti ne more izkazovati, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic, ker bi mu morebitna ugodna rešitev zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo. Iz enakih razlogov pa tudi ne more izkazovati pravovarstvene potrebe po odločitvi sodišča.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji, hkrati pa odločila, da mora nemudoma zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da na podlagi izjave tožnika in na podlagi njegovega zaslišanja zaključuje, da tožnik kot glavni razlog za odhod iz matične države navaja nepravično obravnavanje s strani nemških pravosodnih organov. Tožnik je po narodnosti Nemec in po veroizpovedi katolik in ni bil član nobene politične stranke. Tožnik je imel s partnerjem g. AA leta 1998 diskoteko imenovano "J", bila pa naj bi tudi lastnika podjetja M, ki je vodil to diskoteko. Prišlo je do spora med njima in bivšim lastnikom diskoteke g. BB, ki je kasneje proti tožniku in njegovemu partnerju vložil kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije. Tik preden se je začel postopek povezan z diskoteko, pa je bil tožnik konec leta 1999 v zaporu zaradi neupoštevanja prepovedi vožnje brez vozniškega dovoljenja. Tožnik je jeseni leta 1999 od sodišča v C prejel vabilo na obravnavo v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja goljufije. Tožnik se je takrat nahajal v zaporu zaradi storitve kaznivega dejanja nedovoljene vožnje brez vozniškega izpita in v postopku pred sodiščem v C naj bi bil diskriminiran. Tožnik navaja, da ni imel proste izbire odvetnika kljub temu, da je zanj imel denar, poleg tega ni imel dovolj časa, da bi se ustrezno pripravil na postopek in zbral ustrezna dokazna sredstva. Prav tako ni imel možnosti vpogleda v spis. Poleg tega pa navaja tudi neposluh sodišča in odvetnice, ki naj tožnika ne bi ustrezno zagovarjala. Z odvetnico se je tožnik srečal 10 min pred obravnavo in tožniku naj bi rekla, da je najbolje, da vse prizna in bo tako dobil manjšo kazen od dveh let. Poleg tega pa tudi, da dokazi, ki jih je tožnik pridobil, ne bodo nič pomagali in tožniku je bilo tudi onemogočeno zaslišanje prič. Tožniku je bila izrečena sodba 9. 3. 2000 in je bil obsojen na zaporno kazen dveh let in štirih mesecev. Tožnik se je želel pritožiti, odvetnica pa je zahtevala denar za vložitev tožbe, katerega pa tožnik ni hotel dati, saj je bila odvetnica postavljena po uradni dolžnosti. Pritožba je sicer bila vložena, vendar brez utemeljitve. Teden dni pred iztekom prestajanja kazni, je bil tožnik izpuščen na prosti izhod, iz katerega pa se ni vrnil in je pobegnil v Slovenijo, kamor je prišel 9. 7. 2000. Tožnik navaja, da bi bil v primeru vrnitve v matično državo izpostavljen nepravičnemu prestajanju kazni, v zaporu bi bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju, saj bi ga šikaniralo osebje, ki je zaposleno v zaporu. Tožena stranka nadalje navaja, da je bil tožnik prijet na podlagi mednarodne tiralice in je bil zoper njega odrejen pripor z namenom izročitve Zvezni republiki Nemčiji zaradi prestajanja zaporne kazni, ki mu je bila izrečena s sodbo Deželnega sodišča C z dne 9. 3. 2000 zaradi kaznivega dejanja goljufije po 263. členu nemškega kazenskega zakonika, tožnik je bil obsojen na zaporno kazen dveh let in štirih mesecev. Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije je z odločbo z dne 30. 9. 2003 dovolilo izročitev tožnika Zvezni republiki Nemčiji. Tožena stranka tako ugotavlja, da je bil tožnik obsojen s pravnomočno sodbo v matični državi na dve leti in štiri mesece zapora zaradi klasičnega kaznivega dejanja goljufije, ki je kot kaznivo dejanje kvalificirano v zakonodaji vseh civiliziranih držav, katerih pravni red temelji na vladavini prava. Tožena stranka zato meni, da so izpolnjeni pogoji za uporabo 2. alinee 1. odstavka 4. člena Zakona o azilu. Pri tem opozarja, da je Upravno sodišče v svoji sodbi št. U... z dne 23. 2. 2000 opredelilo kaznivo dejanje goljufije kot hudo kaznivo dejanje nepolitične narave. Nadalje navaja, da je tožnik vložil prošnjo za azil šele takrat, ko se je že nahajal v Zavodu za prestajanje kazni zapora in čakal na izročitev matični državi. Ker je tožnik utemeljil svojo vlogo z nepravičnim obravnavanjem s strani nemških pravosodnih organov, tožena stranka v zvezi s tem zaključuje, da je ZRN varna tretja država, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi varnih tretjih držav št. 262-08/2002-1 (Uradni list RS, št. 63/02) proglasila za varno tretjo državo. Tožena stranka navaja, da bi moral tožnik morebitne nezakonitosti pravosodnih organov uveljavljati po demokratični poti v matični državi z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi ne pa, da je odšel iz matične države oziroma izkoristil ugodnosti in zaupanje pravosodnih organov, saj je izkoristil prost izhod in pobegnil iz matične države. Tožnik je tudi navedel, da je bil že prej obsojen zaradi neupoštevanja prepovedi vožnje z avtomobilom na zaporno kazen enajstih mesecev, ki jo je že prestajal. V zvezi s prestajanjem te kazni je povedal, da je bil proti koncu šikaniran s strani osebja, zaposlenega v zaporu, ni pa govoril o kakšnem nehumanem in nečloveškem ravnanju. Tožena stranka tako zaključuje, da se tožniku ne more priznati pravica do azila, ker obstaja utemeljen razlog za sum, da je storil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave in njegova obsodba ima popolnoma nepolitični značaj. Tožena stranka ni zaslišala tožnikove mame kot priče in ni pribavila spisa, ki ga v kazenski zadevi vodi Ministrstvo za notranje zadeve, pri tem tožena stranka navaja, da je bil tožnik pravnomočno obsojen in da tožena stranka ni pristojna za vodenje kazenske zadeve, na katero se nanaša predlog tožnika za pridobitev spisa. Tožena stranka navaja, da ni posebej preverjala razlogov za priznanje azila kot izhaja iz 2. in 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu, saj v primeru, ko gre za izključitvene razloge, ki so absolutne narave, je potrebno to dejstvo upoštevati tako pri presoji prošnje za azil po 2. odstavku kot po 3. odstavku 1. člena Zakona o azilu. Pri tem se tožena stranka sklicuje na sodbo Upravnega sodišča št. U 1490/2001 in odločbo Ustavnega sodišča št. Up 78/00. Tožena stranka meni, da vrnitev tožnika v matično državo ne bo ogrozila njegove varnosti oziroma fizične integritete v smislu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Pri oceni ali je tožnik upravičen do azila po določbi 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu pa je tožena stranka upoštevala tudi vidik nesorazmernega kaznovanja. Tožnik je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja goljufije po 263. členu nemškega kazenskega zakonika na dve leti in štiri mesece zapora. Višina te kazni glede določil EKČP pa tudi ne more biti razlog za podelitev azila tožniku. Pri tem se sodišče sklicuje na sodbo Upravnega sodišča opr. št. U... . Tožena stranka navaja, da je takoj, ko je ugotovila dejstvo, da obstaja sum, da je tožnik storil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj Republike Slovenije, uporabila izključitveno klavzulo, ki je kogentne narave in zato tožniku azila v Republiki Sloveniji ni priznala.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka brez izvedbe popolnega dokaznega postopka in brez ugotavljanja razlogov po 2. in 3. odstavku 1. člena Zakona o azilu zaključila, da niso podani razlogi za priznanje azila tožniku iz humanitarnih razlogov. Tožena stranka je bistveno kršila določbe materialnega prava in nepravilno uporabila 3. odstavek 1. člena in 35. člen Zakona o azilu ter zmotno uporabila Kazenski zakonik in Zakon o kazenskem postopku Republike Slovenije, kršila Ustavo in Konvencijo OZN o statusu beguncev in EKČP s Protokoli (3., 6., 13. in 15. člen). Tožena stranka ne navaja odločilnega dejstva na podlagi česa je zaključila, da je pri tožniku podano kaznivo dejanje kvalificirane goljufije. Tožnik je bil obsojen na zaporno kazen dveh let in štirih mesecev zapora zaradi kaznivega dejanja goljufije, na podlagi tega pa ni mogoče zaključiti, da je zagrešil hudo kaznive dejanje nepolitične narave v smislu 2. odstavka 217. člena v zvezi s 3. točko 13. odstavka KZ RS. Izpodbijana odločba ne navaja razlogov in dokazov, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo zaključiti, tako kot se v neobrazloženi odločbi zatrjuje glede očitanega kaznivega dejanja, in s tem tudi izpodbijano odločbo ni mogoče preizkusiti v smeri obrazložitve glede vrste in kvalifikacije tožniku očitanega kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje v smislu 1. odstavka 217. člena KZ RS ni v primerjalni praksi opredeljeno kot hudo kaznivo dejanje nepolitične narave in je to tudi v nasprotju s pravnimi standardi. Nadalje navaja, da v izpodbijani odločbi tožena stranka ni ugotavljala odločilnih dejstev in da je vložena zahteva za izročitev za kaznivo dejanje, za katerega je po 1. odstavku 217. člena KZ RS zagrožena kazen do treh let zapora, ki dopušča zavrnitev izročitve tujca. Tožnik uveljavlja kršitve v kazenskem postopku in zaradi le-teh tudi prosi za pribežališče v Republiki Sloveniji in bi lahko odločitev o zavrnitvi azila iz humanitarnih razlogov in po pravnomočnosti tega postopka tudi izročitev pravosodnim organom ZRN brez razjasnitve vseh okoliščin in izvedbe poštenega azilnega postopka pomenila tudi kršitev 3. člena EKČP, ker bo tožnik lahko izpostavljen neupravičenemu kaznovanju potem, ko mu je bila s kršitvijo temeljnih pravic v kazenskem postopku in pravic, ki mu gredo po določbah mednarodnih konvencij, izrečena kazen zapora. Tožnik navaja, da mu je bila v ZRN kršena pravica do zagovornika, pravica do svobodne izbire zagovornika, pravica do zaupnega odnosa med zagovornikom in tožnikom, pravica do zagovornika in pravnega sredstva in pravica do učinkovitega zastopanja, saj tožniku v kazenskem postopku pred izrečeno kaznijo v ZRN niso bile zagotovljene temeljne pravice v kazenskem postopku kot so določene v 6. členu EKČP. Tožnik uveljavlja kršitve v kazenskem postopku in zaradi teh prosi za pribežališče, zato bi odločitev o zavrnitvi azila iz humanitarnih razlogov in posledično tudi izročitev pravosodnim organom ZRN brez razjasnitve vseh okoliščin in izvedbe poštenega azilnega postopka pomenila tudi kršitev 3. člena EKČP. Tožnik navaja, da ne zanika, da je bil v času prestajanja šestmesečne zaporne kazni v ZRN zaradi vožnje brez vozniškega dovoljenja zoper njega izveden kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije. Nadalje navaja, da se je, ko je videl, da je revizijski zahtevek v tem kazenskem postopku zavrnjen in da ne more pričakovati poštenega sojenja niti v nadaljevanju, odločil, da ne gre v zapor in je dne 9. 7. 2000 prišel v Slovenijo. Tožnik ima glede na izvedeni kazenski postopek in način zagotavljanja njegove obrambe v kazenskem postopku v ZRN utemeljen razlog za strah, da bo v primeru vrnitve v matično državo ogrožena njegova varnost in fizična integriteta in da bo v smislu 3. člena EKČP izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ter kaznovanju. Tožnik navaja, da so mu bile v kazenskem postopku kršene pravice po 6. in 13. členu EKČP in 2. členu 7. Protokola, tožnik pa je bil diskriminiran in kaznovan na podlagi nepoštenega postopka. Upoštevajoč navedbo tožnika, da je bil njegov partner, ki je bil predhodno večkrat predkaznovan za kazniva dejanja goljufije, v tem postopku kaznovan le s pogojno kaznijo, je mogoče sklepati, da so bile tožniku kršene temeljne pravice v kazenskem postopku in da ni bil obsojen na podlagi poštenega kazenskega postopka. Tožnik navaja, da dokler se ne ugotovi vseh dejstev pomembnih za razjasnitev 3., 6. in 13. člena EKČP, ni mogoče zaključiti zanesljivo, da so podani razlogi za zavrnitev priznanja azila iz humanitarnih razlogov. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in vrne v ponovno odločanje Ministrstvu za pravosodje, hkrati predlaga, da se pripor zoper tožnika do pravnomočne odločitve v postopku za priznanje azila odpravi in hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa, da se odločba Ministrstva za notranje zadeve odpravi in da se prizna tožniku pribežališče po 3. odstavku 1. člena Zakona o azilu iz humanitarnih razlogov in da se tožniku povrnejo stroški postopka. Tožnik zahteva, da sodišče razpiše glavno obravnavo, hkrati predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnikovo prošnjo zavrnila zaradi izključitvenega razloga iz 2. alinee 1. odstavka 4. člena Zakona o azilu, ker je tožnik v matični državi storil kaznivo dejanje goljufije po 263. členu nemškega kazenskega zakonika in je bil s sodbo Deželnega sodišča C obsojen na zaporno kazen dveh let in štirih mesecev. Utemeljenost izključitvenih razlogov se presoja v vsakem posameznem primeru, v katerem je tudi potrebno najti ravnotežje med težo storjenega kaznivega dejanja in potrebo po zaščiti. Pri tem še poudarja, da je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje in kazni še ni začel prestajati, ker je pred tem zapustil matično državo. Tožnik prihaja iz varne tretje države, za azil pa je zaprosil šele po treh letih bivanja v Sloveniji in šele takrat, ko je bil na podlagi mednarodne tiralice prijet s strani policije in to dokazuje, da je bila prošnja za azil vložena z namenom izognitve izvršitve mednarodne tiralice, to pa je tožena stranka štela kot zlorabo postopka. Tožena stranka tudi meni, da je potrebno primer presojati v luči protokola EU imenovanem Protokol o azilu za državljane držav članic Evropske unije OJC 340 str. 0103 z dne 10. 11. 1997. Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Na glavni obravnavi, ki se jo je za tožnika udeležil njegov pooblaščenec, za toženo stranko pooblaščenka CC, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije pa je svoj izostanek opravičilo, je sodišče v dokaznem postopku dopustilo dokaz po vpogledu upravnega spisa tožene stranke, dopisa odvetnice DD z dne 20. 4. 2000 v overjenem prevodu, dopisa Ministrstva za pravosodje z dne 9. 12. 2000, dopisa Zavoda za prestajanje kazni zapora z dne 1. 12. 2003 in spisa tukajšnjega sodišča opr. št. U... . Tožena stranka je odločila na podlagi 2. alinee 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/00, 67/01 in 98/03, v nadaljevanju: ZAzil), ker je ugotovila, da obstoji izključitveni razlog iz 4. člena ZAzil. Tožena stranka je namreč zaključila, da obstaja izključitveni razlog po 2. alinei 1. odstavka 4. člena ZAzil. Iz podatkov v spisu in izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožnik prijet dne 21. 7. 2003 na podlagi mednarodne tiralice na ozemlju Republike Slovenije. Tožnik je bil izročen predstavnikom Interpola dne 30. 11. 2003 in predan predstavnikom ZRN, tožnik pa je preko svojega pooblaščenca vložil predmetno tožbo v upravnem sporu priporočeno na pošto 1. 12. 2003. Teh podatkov tožnik tudi ne izpodbija oziroma ne dokazuje nasprotnega.

Za odločanje v upravnem sporu pa mora tožnik ves čas postopka, to je od vložitve tožbe do odločitve sodišča, izkazovati pravni interes in pravovarstveno potrebo. To pa pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora in predstavlja možnost, da stranka v postopku, ki ga vodi, izboljša svoj pravni položaj. Tožnik je vložil prošnjo za priznanje azila v RS, ki se obravnava po določilih ZAzil. Pravico do azila pa daje tujcem Republika Slovenija (2. odstavek 1. člena ZAzil) in ta pravica velja le oziroma se lahko izvaja le na ozemlju Republike Slovenije oziroma na ozemlju, ki je pod njeno jurisdikcijo.

Tožnik pa je bil izročen izvorni državi preden je po pooblaščencu vložil tožbo v upravnem sporu, tako da se že pred vložitvijo tožbe ni več nahajal na ozemlju Republike Slovenije in ni bil več pod jurisdikcijo te države. Ker se tožnik ob vložitvi tožbe in tudi ob odločitvi sodišča ni nahajal oziroma se ne nahaja na ozemlju Republike Slovenije, ne more izkazati, da je z dokončnim upravnim aktom tožene stranke prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih in da je zaradi takšne prizadetosti nujno varovanje njegovih pravic ali pravnih interesov. Tožnik namreč zaradi svoje odsotnosti ne more izkazovati, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic, ker bi mu morebitna ugodna rešitev zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo. Iz enakih razlogov pa tudi ne more izkazovati pravovarstvene potrebe po odločitvi sodišča. Tožnik se ne nahaja več na ozemlju Republike Slovenije niti v času vložitve tožbe niti v času odločanja sodišča, tožnik pa v upravnem sporu ne more izboljšati svojega pravnega položaja - to je, da bi užival morebitno priznanje azila na ozemlju Republike Slovenije, ko pa se na ozemlju Republike Slovenije ne nahaja več. Zgolj ugotavljanje zakonitosti ali nezakonitosti izpodbijane odločbe pa bi bilo za tožnika brez pravnega učinka zaradi tožnikove fizične odsotnosti z območja Republike Slovenije.

Sodišče je zato tožbo zavrglo ob smiselni uporabi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

K 2. točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks ali odložitev tega plačila in stroškov postopka. Iz spisa izhaja, da so tožniku nastali le stroški plačila sodnih taks in je sodišče zato štelo, da je tožnik predlagal oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 in RS, št. 14/91 in nadaljnji). Pri svoji odločitvi je sodišče upoštevalo tožnikov status in dejstvo, da se sedaj nahaja na prestajanju zaporne kazni v matični državi.