Jedro

Tudi na podlagi ustanovitvenega akta izvršen prenos celotne dejavnosti ali njenega dela, vseh delavcev in vseh zalog, je šteti za prenos dela premoženjske celote po 1. odstavku 452. člena ZOR, ki ima za posledico nastanek solidarne odgovornosti za tiste obveznosti ustanovitelja, ki se nanašajo na prenešeni del premoženjske celote.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za preostalo premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi poškodbe pri delu dne 15.1.1990. Sodišče je ugotovilo, da ne obstoja odškodninska odgovornost tožene stranke, saj ni pravna naslednica B. p.o. C., pri kateri se je tožnik poškodoval, niti pravna naslednica družbe B. d.o.o. C., ki je edini ustanovitelj tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Pritrdilo je zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavanem sporu ni podana pasivna legitimacija tožene stranke B. P. d.o.o..

Proti sodbi sodišča druge stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo tožeča stranka. V reviziji ponavlja, da je temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke v določbi 452. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR), na katero je ustanovitelj B. d.o.o. neodplačno prenesel del premoženja (osnovna sredstva) v vrednosti 4,000.000,00 SIT. S tem je postala solidarni dolžnik za dolgove, ki se nanašajo na to premoženje in sicer do višine njegove aktive. Pri tem ni bistveno, ali je bil prenos premoženja opravljen na podlagi pogodbe ali ustanovitvenega akta, kot to zmotno razlagata sodišči prve in druge stopnje. Pravno pomembno je dejstvo, da je bil prenos izvršen na podlagi izključne svobodne volje podjetja matere in podjetja hčere, ne pa volje tretjega (državnega organa in podobno). Ker je bil v aktivo tožene stranke prenešen tudi stroj, na katerem se je tožnik poškodoval, je tožena stranka dolžna nadomestiti slednjemu škodo, ki mu je bila povzročena z obratovanjem tega stroja. Dejstvo, da tožnik v stečajnem postopku, uvedenem dne 5.7.1994 nad B. d.o.o. C., ni prijavil svoje terjatve, nima nobenega vpliva na obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Zato predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP v tem postopku še uporabiti) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot nedopustna zavrže, ker tožena stranka v tem sporu ni pasivno legitimirana oziroma kot neutemeljena zavrne.

Revizija je utemeljena.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77) revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb ZPP-77 iz 10. točke 2. odstavka 354. člena.

Ugotovitev obeh sodišč, da med pravnim subjektom B. d.o.o. (v stečaju) in toženo stranko B. P. d.o.o. ni statusnega pravnega nasledstva, drži. Pravno nasledstvo je po dejanskih ugotovitvah sodišča obstojalo med B. p.o., pri katerem je bil tožnik ob času škodnega dogodka zaposlen (in ki se je organiziralo ob statusni spremembi delovne organizacije in njenih TOZD) in družbo z omejeno odgovornostjo B. d.o.o. C.. Ta družba je s sklepom delavskega sveta na podlagi 36. člena Zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88 do 61/90 - ZP) dne 11.12.1990, kot izhaja iz registrskega vložka, ustanovila nov samostojni subjekt - toženo B. P. d.o.o.. Presoja sodišča, da v obravnavanem primeru uporabo določila 452. člena ZOR ne dopušča neobstoječe pravno nasledstvo tožene stranke, ker je bila ustanovljena z ustanovitvenim aktom B. d.o.o. C., ne pa s pogodbo, je pravno zmotno.

V času, ko je bil sprejet sklep delavskega sveta B. d.o.o. (11.12.1990) o ustanovitvi družbe B. P. d.o.o. C., je še veljal zakon o podjetjih, na katerega se v uvodu ta ustanovitveni akt tudi sklicuje, ki je v 2. odstavku 14. člena določal, da so pravni subjekti, ki so nastali z delitvijo, spojitvijo ali pripojitvijo, odgovorni za obveznosti subjektov, ki so prenehali. Po prehodni določbi iz 1. odstavka 196. člena ZP je glede odgovornosti v pravnem prometu še vedno veljala tudi določba iz 3. odstavka 217. člena Zakona o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/76 do 85/87 - ZZD), po kateri je delovna organizacija odgovorna za obveznosti temeljne organizacije, ki je stopila v njeno sestavo. Vse omenjene določbe so se sicer nanašale na podjetja v družbeni lastnini, kar B. d.o.o. v času ustanovitve tožene stranke ni več bil. Zato je upoštevati tudi novelo zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 40/89), ki je s 5. odstavkom 2. člena izenačilo vsa podjetja, ne glede na obliko lastnine, njihovih pravicah in obveznostih.

Pravno naravo ustanovitvenega akta je zato presojati v okviru navedenih norm in določbe 2. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - 28/2000 - ZS). Splošna načela pravnega reda v državi, temelječa na spoznanjih pravne vede, ne dovoljujejo veljavnosti pravnih aktov, ki nasprotujejo kogentnim zakonskim določbam, kot je določba iz 452. člena ZOR. V tem zakonskem določilu je urejena posebna oblika pristopa tretje osebe k dolžnikovemu dolgu. Tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota posameznika ali civilne pravne osebe ali posamezen njen del, odgovarja poleg dosedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto ali njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv. Po zakonski dikciji obstaja ta obveznost le, če tretja oseba sprejme premoženje od "posameznika ali civilno pravne osebe". Pri tem je upoštevati, da izvira ta ureditev iz časa nekdanjega ustavnega sistema "družbene lastnine in samoupravljanja", torej iz časa, ko je uživala družbena lastnina posebej priviligiran položaj. S sprejetjem zakona o podjetjih se je uveljavil sistem z zasebnim enakopravnim podjetniškim lastništvom (5. odstavek 2. člena ZP). Zato je to določilo, kot pravilno razlogujeta obe sodišči, uporabno za vsak prenos premoženja ali njegovega dela med katerimikoli pravnimi in fizičnimi osebami. Takšno razlago izrecno zahteva tudi 4. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije z dne 25.6.1991 (Uradni list RS, št. 1/91-I). Ta ni samo določil uporabe bivših zveznih predpisov, temveč uporabo teh predpisov tako, da bodo skladni novemu pravnemu redu. Zato v pogojih, ko ne gre več za priviligirano zaščito družbene lastnine, ni mogoče izključiti uporabe 452. člena ZOR.

Po ugotovitvah sodišča prve in druge stopnje je bila B. d.o.o. v času ustanovitve tožene stranke že civilnopravna oseba, za katero pride v poštev uporaba 452. člena ZOR. Uporaba te zakonske določbe ni omejena samo na prenos premoženjske celote, ampak vključuje tudi prenos dela premoženjske celote. Iz sklepa delavskega sveta z dne 11.12.1990 o ustanovitvi družbe B. P. d.o.o. in ustanovitvene bilance z dne 3.12.1990 izhaja, da je družba B. d.o.o. prenesla na toženo stranko v celoti ali deloma dejavnost proizvodnje vseh vrst pohištva in delov pohištva, opreme ter drugih izdelkov in polizdelkov lesne industrije, osnovna sredstva in opremo ter vse zaloge v višini kapitalskega vložka. Iz pogodbe o zaposlitvi tožnika bi celo izhajalo, da je tožena stranka skladno določilu 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) prevzela tudi delavce, ki so bili v rednem delovnem razmerju v omenjeni družbi. Navedeni prenosi kažejo na to, da je družba B. d.o.o. svojo dejavnost prenehala opravljati. Zato predstavljajo tolikšen del njene premoženjske celote, da ima njen prehod na toženo stranko za posledico nastanek njene solidarne odgovornosti za tiste obveznosti dosedanjega imetnika, ki se nanašajo na prenešeni del premoženjske celote.

Pri tem ni pravno pomembno, da prenos premoženja ni bil opravljen s pogodbo, temveč z ustanovitvenim aktom, ki ni vseboval, kot ugotavljata sodišči, obveznosti novo nastale družbe za morebitne obveznosti ustanovitelja. Ne gre prezreti dejstva, da tožena stranka v času sprejema sklepa delavskega sveta še ni bila ustanovljena in tako ni obstajala, zato pogodbe, kot jo imata v mislih obe sodišči, družba B. d.o.o. ni imela s kom skleniti. Sklicevanje tožene stranke, da bi morebitni prevzem obveznosti nasprotoval določbi 2. odstavka 165. člena ZP, ne drži. To zakonsko določilo se nanaša na obveznosti, za katere ni določeno, da po samem zakonu preidejo na novega lastnika, kot izhaja iz kogentne norme 452. člena ZOR. Smisel te določbe je v varstvu tretje osebe, to je upnika kot šibkejše stranke, kar tožnik nedvomno je. Zato je v 2. odstavku 452. člena izrecno poudarjeno, da nasproti upnikom nima pravnega učinka niti pogodbeno določilo, ki bi izključevalo ali omejevalo odgovornost, ki izvira iz prevzema premoženja ali njegovega dela.

Ker sta sodišči pri svoji odločitvi zmotno uporabili določbo 452. člena ZOR in za materialnopravno pravilno odločitev nista popolno ugotovili dejanskega stanja, je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP-77 obe sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ponovljenem postopku bo zato moralo sodišče odločiti o ostalih ugovorih tožene stranke, ki se nanašajo na uveljavljanje odškodninskega zahtevka tožnika. Če bo v novem dokaznem postopku ugotovilo obveznost tožene stranke, bo moralo tudi presoditi v kakšnem obsegu ta obstaja.

Stroškovni del izreka revizijske odločbe temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP-77.