Jedro

Prvostopno sodišče je utemeljeno zavrglo obsojenčevo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, saj v njej ne navaja novih dejstev niti novih dokazov, temveč ponavlja dokaze, ki jih je uveljavljal že v pritožbi proti sodbi in jih je pritožbeno sodišče že zavrnilo. Tako ne gre za nova dejstva in nove dokaze, ki so pogoj za dovolitev obnove kazenskega postopka.

Izrek

Pritožba obsojenega S. R. se z a v r n e kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, v katerem je bil S. R. pravnomočno obsojen kaznivega dejanja po 1. točki I. odstavka 212. člena Kazenskega zakonika. Zoper takšen sklep se je pritožil obsojenec smiselno zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da se izpodbijani sklep razveljavi in dovoli obnova kazenskega postopka ali naj se mu vsaj zniža kazen. Pritožba ni utemeljena. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da dejstva, ki jih obsojenec navaja v pritožbi, ne predstavljajo novih dejstev ali dokazov, ki bi povzročila oprostitev obsojenega ali njegovo obsodbo po milejšem zakonu, zato ne predstavljajo razloga za obnovo kazenskega postopka po 3. točki I. odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku. Višje sodišče tudi soglaša z ugotovitvijo, da obsojenčeva zahteva za obnovo kazenskega postopka predstavlja zgolj prepis pritožbe njegovega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje, ter ugotavlja, da je o vseh pritožnikovih navedbah, vsebovanih v zahtevi za obnovo postopka, že odločalo sodišče druge stopnje, ko je odločalo o pritožbah obtoženca in njegovega zagovornika zoper obsodilno sodbo, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje. Ugovore proti ugotovitvi obsodilne sodbe o obsojenčevi prištevnosti ob storitvi nadaljevanega kaznivega dejanja, ki jih obsojenec navaja v pritožbi zoper sklep, je sodišče druge stopnje, ko je odločalo o pritožbah obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo, saj je ocenilo, da je mnenje izvedenca psihiatra podano jasno in prepričljivo, zato ni podvomilo v pravilnost njegovih ugotovitev. Glede na opravljeno analizo je bilo mogoče sprejeti le zaključek, da je bila njegova sposobnost zavedati se svojega ravnanja in posledic kaznivih dejanj zmanjšana, vendar ne bistveno. Prav tako je pritožbeno sodišče že presojalo ugovore, češ da obtoženec ni vzel vseh predmetov, ko je glede prvoočitanega dejanja verjelo prepričljivim izpovedbam prič S. in G., podkrepljenim z zapisnikom o ogledu kraja kaznivega dejanja in zlasti fotografijami, na katerih je jasno videti manjkajoče blago na mestih, kjer je bilo prej zloženo. Zato je pritožbeno sodišče že takrat ocenilo kot nepotrebno zaslišanje obtoženčeve takratne izvenzakonske partnerice, s katero ima otroka, N. V., saj ni bilo verjeti, da bi zaradi morebitnega interesa za izid kazenskega postopka, s svojim pričanjem pripomogla k razjasnitvi zadeve v tem delu. Podobna ugotovitev velja tudi za odvzete predmete pri obtožencu drugoočitanem dejanju. Sodišče je verjelo priči V., katerega pričanje je ocenilo za verodostojno in skladno z zapisnikom o ogledu na kraju kaznivega dejanja. Predlagano zaslišanje priče S. N. je pritožbeno sodišče že enkrat ocenilo za nepotrebno, saj obtoženec tekom postopka sam ni vedel kakšna naj bi bila njegova vloga pri storjenem vlomu. Izkaže se tako, da je sodišče druge stopnje že presojalo vse navedbe, ki jih je obsojenec povzel v svojo zahtevo za obnovo kazenskega postopka in sedaj v pritožbo zoper sklep, iz česar nedvomno izhaja, da v podani zahtevi za obnovo kazenskega postopka ne gre za nova dejstva ali nove dokaze, ki bi predstavljali obnovitveni razlog. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da obsojenčeva zahteva za obnovo kazenskega postopka, ne vsebuje razlogov, ki bi utemeljevali obnovo kazenskega postopka, zato je sklep sodišča prve stopnje pravilen in je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.