Jedro

Med strankama ni sporno, da je tožnik izredno odpoved posredoval delodajalcu na njegov e-naslov. V tem primeru ne gre za vročitev odpovedi na način, kot je določen v drugem odstavku 88. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 13. 4. 2022 in št. ... z dne 21. 9. 2021 ter da se ugotovi, da tožniku preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu A. d. o. o., s 26. 8. 2021, za polni delovni čas, 40 ur na teden. Nadalje je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je delodajalca 17. 8. 2021 pisno pozval na odpravo kršitev, v skladu z določbo 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1),1 saj mu delodajalec ni zagotavljal varnosti in zdravja pri delu. Poziv je v vednost posredoval tudi Inšpektoratu RS za delo. Ker delodajalec, kljub zahtevi za odpravo grozeče nevarnosti, le-te ni odpravil, je dne 23. 8. 2021 podal izredno odpoved. Poslal jo je najprej na elektronski naslov delodajalca, nato pa še na njegov naslov in sicer v paketu skupaj z delovno obleko, opremo in orodjem. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ni uspel dokazati, da je izredno odpoved delodajalcu dejansko poslal tudi fizično, skupaj z delovno opremo. S tem v zvezi tožnik navaja, da je bil delodajalec s podano izredno odpovedjo seznanjen, kar sta potrdili tudi zaslišani priči. Tožnik je vsakršno sodelovanje z delodajalcem zavračal, zato se je tudi delodajalec odločil za podajo izredne odpovedi. Tožnik zoper podano izredno odpoved delodajalca, ki mu je bila vročena 28. 9. 2021 ni ukrepal in tudi ni sodno izpodbijal, saj je menil, da to ni potrebno iz razloga, ker naj bi bila veljavna že njegova, pred tem podana izredna odpoved. Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi bil dokument z vsebino izredne odpovedi ustvarjen šele 9. 9. 2021, ne pa 24. 8. 2021 in glede na izpovedbo priče, da v paketu izredne odpovedi ni bilo, tožnik pojasnjuje, da je na povratnici zapisal le, da paket vsebuje delovno opremo. Ni pa pomislil, da bo dejstvo, da ni v celoti popisal vsebine paketa, imelo kakršnekoli posledice. Sodišče s tem v zvezi ni presojalo vseh ostalih okoliščin in navajanj obeh prič, prav tako se ni spuščalo v ugotavljanje, zakaj se je delodajalec želel pogovoriti s tožnikom. Delodajalec je zgolj zasledoval svoje interese. V kolikor delodajalec pisne odpovedi skupaj z delovno opremo v poslanem paketu dne 25. 8. 2021 ne bi prejel, bi bilo pričakovati, da bo tožnika o neprejeti pisni izredni odpovedi opozoril že prej, ne pa šele potem, ko je že pričel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je sodišču predložil dokaze na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je delodajalcu izredno odpoved posredoval tudi v fizični obliki. V delovnem razmerju je delavec šibkejša stranka. Navedeno terja presojo vseh okoliščin v zvezi s podano izredno odpovedjo tožnika in ne zgolj presojo strogo formalnih pravil vročanja, kot ga določa ZDR-1. Pravila vročanja so prvenstveno namenjena za uresničevanje pravice do sodnega varstva delavca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče je dejansko stanje pravilno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 13. 4. 2022, s katero je toženec ugodil pritožbi, ki jo je vložil tožnikov delodajalec zoper odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 9. 2021. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je bilo odločeno, da tožniku preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu A. d. o. o. z dnem 26. 8. 2021. Drugostopenjski organ pa je odločitev spremenil tako, da tožniku preneha lastnost zavarovanca pri navedenem delodajalcu s 1. 9. 2021. 6. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju: ZMEPIZ-1)3 v 80. členu določa razloge za ugotavljanje obstoja zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca. Za ugotovitev navedene lastnosti je odločilen odgovor, do kdaj je bil delavec v delovnem razmerju. Kot je to določeno v prvem odstavku 14. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)4 se obvezno zavarujejo delavci v delovnem razmerju na območju Republike Slovenije.

7. V predmetni zadevi je sporno, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo 1. 9. 2021, kot to ugotavlja toženec, ali pa 26. 8. 2021, kot to s tožbo uveljavlja tožnik. Bistveno je torej, ali je veljavna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi jo podal tožnik, ali pa izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal delodajalec.

8. Za odločitev v zadevi je odločilno že dejstvo, da je delodajalec tožniku podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je tožniku s 1. 9. 2021 prenehalo delovno razmerje. Kot to tožnik navaja v pritožbi, mu je bila izredna odpoved delodajalca vročena 28. 9. 2021. Zoper navedeno izredno odpoved delodajalca tožnik ni vložil pravnih sredstev. Če je tožnik menil, da je veljavno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prej kot pa delodajalec, bi moral tožnik izpodbijati izredno odpoved, ki jo je podal delodajalec, kar pa ni storil. Toženec je zato pri presoji utemeljeno upošteval veljavno izredno odpoved, ki jo je podal tožnikov delodajalec.

9. Tožnik je sicer v sporu glede lastnosti zavarovanca skušal dokazati, da je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prej kot delodajalec, pri čemer je sodišče prve stopnje presodilo, da tožniku omenjenega ni uspelo dokazati. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno sodišča prve stopnje soglaša. 10. ZDR-1 v drugem odstavku 88. člena določa, da se redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča: - praviloma osebno v prostorih delodajalca; - s priporočeno pošiljko s povratnico; - z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu.

11. Med strankama ni sporno, da je tožnik izredno odpoved posredoval delodajalcu na njegov e-naslov. V tem primeru ne gre za vročitev odpovedi na način, kot je določena v že omenjenem drugem odstavku 88. člena ZDR-1. Kot to pojasnjuje sodišče prve stopnje, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podpisana.

12. ZDR-1 v tretjem odstavku 88. člena določa, da je dokazno breme za vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi na pogodbeni stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Tožnik s tem v zvezi zatrjuje, da je podpisano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v fizični obliki delodajalcu posredoval v paketu skupaj z delovno obleko in čevlji, ki jih je vrnil delodajalcu. Iz izpovedbe zaslišanih prič izhaja, da v paketu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo. Tožnik na povratnico tudi ni napisal, da pošilja izredno odpoved, kar v zadevi ni sporno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da tožnik ni dokazal, da bi delodajalcu skladno z že citiranimi določbami ZDR-1 vročil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Za samo odločitev niso relevantni razlogi, ki so pripeljali do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot jih v pritožbi navaja tožnik, prav tako tudi ne, da bi pri presoji vseh okoliščin bilo potrebno upoštevati, da gre za tožnika kot šibkejšo stranko. ZDR-1 namreč povsem jasno določa, na kakšen način se vroča izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tako delavcu, kot tudi delodajalcu.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.