Jedro

Sodišče prve stopnje je navedlo tudi logične razloge, zakaj je bolj verjelo toženki. Take dokazne ocene pa ni mogoče omajati s posplošenim pritožbenim očitkom, da ni objektivizirana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je od toženke zahteval izpraznitev mansardnega stanovanja nad zidanima garažama in stajo, v kateri ima dva konja in hrano zanju, v objektu bivše žage na naslovu L., na parc. št. *91/0 k. o. X in opustitev uporabe vrtička na parc. št. 81 k. o. X ter izročitev vsega v posest in uporabo tožniku, vse v 15 dneh. Tožniku je še naložilo, da v istem roku toženki povrne 373,18 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku prostovoljnega roka za izpolnitev, do plačila.

2. Proti navedeni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil tožnik, ki najprej sodišču očita, da se pri dokazni oceni ni opredelilo do neskladja med toženkinimi trditvami, ko je enkrat navedla, da se je dogovorjena doba iztekla 2018, drugič pa, da naj bi bila domnevna pogodba sklenjena za dobo 21 let, kar pomeni, da bi se iztekla 2025. Sodišče nadalje navaja, da so vse zaslišane priče pojasnile, da pri sklenitvi dogovora niso bile osebno navzoče, pri čemer je sodišče očitno prezrlo, da je priča M. J. izpovedala, da je slišala, ko sta se pravdni stranki dogovarjali glede trajanja pogodbe ter da njun dogovor velja do preklica. Poleg tega je toženka sama na zaslišanju povedala, da tožnik ni izrecno soglašal z uporabo nepremičnin za dobo 21 let. Iz navedenega izhaja, da je tožnik v konkretnem postopku zadostil svojemu dokaznemu bremenu. Ker gre za zatrjevanje t.i. negativnih dejstev, ki je po naravi stvari oteženo, je sodna praksa že večkrat zavzela stališče v zvezi s prevalitvijo dokaznega bremena na tistega, ki zatrjuje t.i. pozitivna dejstva, v konkretnem primeru na toženko. Zaradi zmotne uporabe materialnopravnega pravila o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP, je nižje sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa nanj nepravilno subsumiralo materialnopravni okvir najemnega razmerja/prekarija. Dokazna ocena ni objektivizirana, izpodbijana sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 339. člena ZPP. Prosta dokazna ocena iz 8. člena ZPP namreč ne pomeni, da sodnikova subjektivna, moralna dokazna ocena ostaja v sferi intimnega prepričanja, temveč mora biti kombinirana s skrbnostjo, ki izraža objektivni koncept dokazne ocene.

3. V odgovoru na pritožbo toženka nasprotuje pritožbenim navedbam in navaja, da je bilo dokazno breme glede obstoja relevantnih dejstev na tožniku, čemur pa ta ni zadostil. Ne samo, da je bilo dokazno breme dejansko na tožniku, temveč je toženka argumentirano in podprto z dokazi izkazala, da so trditve tožnika neresnične. Pravilo o dokaznem bremenu nalaga, da stranka, ki zatrjuje določeno dejstvo, za resničnost tega dejstva ponudi ustrezna dokazila. Tista stranka, kateri je določeno dejstvo v korist, mora to dejstvo tudi dokazati.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljeno pritožba sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbijana sodba namreč vsebuje vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih in jo je brez težav mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je toženka uspela dokazati, da sta se s s tožnikom dogovorila za najem spornih prostorov in da ni šlo za prekarij.

6. Ne drži, da je pri tem zmotno uporabilo materialnopravna pravila o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP. V skladu z navedeno določbo sodišče o dejstvu, ki ne more zanesljivo ugotoviti na podlagi izvedenih dokazov, sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje tega pravila ni uporabilo, saj je na podlagi izvedenih dokazov in dejstev, ki jih je v skladu s prvim odstavkom 214. člena štelo za priznana, zaključilo, da med strankama ni bilo vzpostavljeno le prekaristično razmerje oziroma, da je toženka uspela dokazati, da je bil dogovorjen najem (7. in 8. točka obrazložitve).

7. Pavšalen (1) in neutemeljen je pritožbeni očitek, da dokazna ocena ne ustreza metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Dokazna ocena je prepričljiva, vsi dokazi so ocenjeni, tako vsak posebej in vsi skupaj, ocenjen je tudi uspeh celotnega postopka. Argumentacija sodišča prve stopnje je prepričljiva, logična in življenjsko sprejemljiva. Pojasnjeno je, da tožnik v svoji izpovedbi ni bil iskren in da je odgovore na vprašanja več kot očitno prilagajal potrebam tega postopka, medtem ko je bila toženkina izpovedba ne samo življenjsko sprejemljivejša, ampak tudi veliko bolj prepričljiva. Sodišče prve stopnje je verjelo toženki (za katero je ugotovilo, da je akademsko izobražena, z bogatimi življenjskimi in strokovnimi izkušnjami na področju financ), da v sporne nepremičnine ne bi vložila znatnih denarnih sredstev (več kot 30.000,00 EUR), če bi nepremičnine prevzela le v uporabo do preklica. Iz istih razlogov je toženki verjelo, da je plačevala mesečno najemnino 100,00 EUR (2), česar pritožba sploh ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je torej navedlo tudi logične razloge, zakaj je bolj verjelo toženki. Take dokazne ocene pa ni mogoče omajati s posplošenim pritožbenim očitkom, da ni objektivizirana.

8. Sodišče prve stopnje je tudi posebej poudarilo, da ocena toženkine izpovedbe ni povezana s tem, da bi bolj verjelo „njenim“ pričam, ki so izpovedovale diametralno nasprotno od tožnikovih prič. Za vse predlagane priče je namreč ugotovilo, da niso bile osebno prisotne ob sklepanju dogovora med strankama in so o stvari vedele povedati le to, kar sta jim povedali stranki. Tudi če je pri tem prezrlo, da je ena od tožnikovih prič(3) povedala, da je slišala, ko sta se stranki pogovarjali glede trajanja pogodbe, je bistvo dokazne ocene v tem, da je verjelo toženki ne glede na izpovedi prič. V razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje verjelo toženki, pa pritožbeno sodišče ne dvomi.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženkin odgovor na pritožbo pa glede na njegovo vsebino in upoštevaje pritožbene navedbe, ni bil potreben za rešitev zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Pritožba v tem delu le prepiše del komentarja k 8. členu ZPP na strani 91 1. knjige (Ude, Betetto et. al., Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2010) in ne vzpostavi nobenega konketnega

(2) Toženka je predložila natančno evidenco zneskov, ki jih je plačevala tožniku. Stroške (vodo in elektriko) je plačevala po računih, kar ni sporno, znesek mesečne najemnine 100,00 EUR pa na roke tožniku, kar je slednji zanikal. (3) Izvenzakonska partnerka tožnika.