Jedro

Tako določbe 3. točke 1. odstavka 75. člena ZTPDR, kot določbe 5. in 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR (1990)je potrebno (ne glede na gramatikalne razlike in nedoslednosti) razlagati v tem smislu, da je samostojni razlog za prenehanje delovnega razmerja petdnevna odsotnost z dela, ko delavec za takšno odsotnost nima tehtnega razloga in v tem smislu odsotnosti ne more upravičiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi petdnevne neupravičene odsotnosti z dela z dne 24.8.1998 in 12.10.1998 ter tožniku od 15.12.1998 dalje priznalo neprekinjene pravice iz delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da pozove tožnika nazaj na delo ter mu iz naslova denarnih pravic iz delovnega razmerja izplača 4.148.232,10 SIT, 2.957.674,95 SIT in 109.074 SIT. Ugotovilo je, da tožnik v dnevih po 17.8.1998 ni neupravičeno izostal z dela, saj je bilo v socialnem sporu pravnomočno ugotovljeno, da je bil v spornih dneh iz zdravstvenih razlogov nezmožen za delo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z njenimi razlogi in poudarilo, da dejstvo, da tožnik tožene stranke v spornih dneh ni obvestil o razlogu svoje odsotnosti, ne pomeni samostojnega zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja, temveč bi bil lahko to le razlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem obširno utemeljuje le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da bi sodišče moralo upoštevati razliko med razlogi za prenehanje delovnega razmerja v smislu določb 5. in 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in razlogi v smislu določb 3. točke 1. odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90). V prvem primeru gre za neupravičeno odsotnost z dela, ko delavec za odsotnost nima upravičenega razloga (v smislu neobstoja dejanskega razloga), v drugem pa gre za petdnevno odsotnost, ki je delavec ne opraviči. Če je delavec pet dni odsoten brez opravičila, gre v bistvu za zakonsko presumpcijo, da ne želi več delati. Sodišče bi moralo presojati zakonitost izpodbijanih sklepov po tej pravni podlagi. Samo na tak način bi lahko bil ustrezno varovan pravni položaj tožene stranke, saj bi se moral tožnik ob zaključku bolniškega staleža zglasiti na delu. Tožena stranka ni mogla vplivati na odločitev organov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in na izid socialnega spora o naknadnem priznanju tožnikovega bolniškega staleža. Na tak način so bila vsa tveganja nepravilnega odločanja organov ZZZS prevaljeni na toženo stranko, kar je v nasprotju s temeljnimi ustavnimi načeli, zlasti načelom, da je Republika Slovenija pravna država.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 36/04) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka v reviziji pavšalno uveljavljanega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka določneje ne opredeli in konkretnih kršitev niti smiselno ne navede. Zato glede na gornje določbe ZPP revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni moglo in niti ni smelo preizkušati.

Glede uporabe materialnega prava sta nižji sodišči ugotovili, da je tožena stranka izdala sporni sklep o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR (1990), saj se prvostopni sklep z dne 24.8.1998 na to pravno podlago izrecno sklicuje. Tako je sodišče utemeljeno presojalo zakonitost spornih sklepov glede na navedeno pravno podlago.

Revizijsko sodišče soglaša s pravnim zaključkom sodišča druge stopnje, da v 3. točki 1. odstavka 75. člena ZTPDR in 5. oziroma 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR (1990) nista urejena dva različna razloga za prenehanje delovnega razmerja. V bistvu temu pritrjuje tudi revizija, ko zatrjuje, da ZDR (1990) v 100. členu ni imel namena uvajati novih oblik prenehanja delovnega razmerja, temveč je samo dopolnil ZTPDR z določbami o tem, kdaj pri posameznih primerih nastopi dan prenehanja delovnega razmerja. V primerih odsotnosti delavca pet delovnih dni v smislu 3. točke 75. člena ZTPDR je tako ZDR (1990) v 5. točki 1. odstavka 100. člena določil, da delavcu v primeru kasnejše vrnitve na delo delovno razmerje preneha z dnevom dokončnosti sklepa, v primeru nevrnitve na delo pa je v 6. točki določil, da delavcu delovno razmerje preneha že s prvim dnem odsotnosti.

Tako določbo 3. točke 75. člena ZTPDR, kot določbe 5. in 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR (1990) je bilo potrebno razlagati z vidika 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji - Ur.l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84, v zvezi z Aktom o nasledstvu ... - Ur.l. RS, št. 15/92, v nadaljevanju: konvencija), ki določa, da delovno razmerje delavca ne preneha, če za to ni resnega razloga, in z vidika naše siceršnje ureditve prenehanja delovnega razmerja.

Odsotnost z dela neprekinjeno pet delovnih dni, če za takšno odsotnost ni tehtnega vsebinskega razloga, v vsakem primeru pomeni grobo neizpolnjevanje temeljne obveznosti iz delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi, to je obveznosti dela in pripravljenosti za delo, kot enega od bistvenih elementov delovnega razmerja (Z delovnim razmerjem je mišljeno prostovoljno razmerje med delavcem in organizacijo zaradi opravljanja določenih del ..., 2. odstavek 1. člena ZTPDR). Zato pomeni taka odsotnost z dela v vsakem primeru resen razlog v zvezi z obnašanjem delavca, zaradi katerega v skladu z določili Konvencije delavcu lahko preneha delovno razmerje. Sama najava odsotnosti oziroma formalno sprotno opravičilo ima lahko za delodajalca različni pomen (tako glede na dejavnost delodajalca kot glede na sprotne razmere). Gre za eno od vprašanj delovnega reda in discipline, za tovrstna ravnanja pa sta tako ZTPDR (54. člen), kot ZDR (1990) (88. člen) predvidela možnost izvedbe disciplinskega postopka in izreka disciplinske sankcije. Glede na to bi bil poskus razlage določbe 3. točke 1. odstavka 75. člena ZTPDR v tem smislu, da pomeni samostojen razlog za prenehanje delovnega razmerja že dejstvo, da delavec svoje odsotnosti delodajalcu ne javi oziroma je zgolj v formalnem smislu ne opraviči, v nasprotju s pravnim redom v Republiki Sloveniji, kot izhaja iz določb ZDR (1990), v zvezi z določbami Konvencije MOD št. 158. Po osamosvojitvi Republike Slovenije določbe ZTPDR v takšni vsebini v skladu s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94) tudi iz tega razloga ne bi bilo mogoče uporabiti. Glede na to ni dvoma, da je potrebno tako določbe 3. točke 1. odstavka 75. člena ZTPDR, kot določbe 5. in 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR (1990) (ne glede na gramatikalne razlike in nedoslednosti) razlagati v tem smislu, da je samostojni razlog za prenehanje delovnega razmerja petdnevna odsotnost z dela, ko delavec za takšno odsotnost nima tehtnega razloga in v tem smislu odsotnosti ne more upravičiti.

Kolikor revizija opozarja na težaven položaj delodajalca z vidika prevzema tveganja za negotovost izida spora o delavčevi nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov, sta nižji sodišči ugotovili, da se je tožnik na zdravstvene razloge za svojo odsotnost izrecno skliceval že v ugovoru zoper prvostopni sklep o prenehanju delovnega razmerja in hkrati toženko obvestil, da uveljavlja pravice iz naslova začasne nezmožnosti za delo pri pristojnih organih ZZZRS. Tako je bila o razlogih tožnikovih izostankov tožena stranka obveščena že pred dokončno odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja. V skladu z določbami 83. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - Ur.l. RS, št. 9/92) in določbami 264. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji (Ur.l. RS, št. 3/98) je bila toženi stranki vročena kasnejša odločba zavoda, št. 1700-950/2-98 z dne 23.12.1998, tako da je imela možnost spremljati njeno pravnomočnost. Glede na določbe 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS (1994) - Ur.l. RS, št. 19/94 in 20/98), da lahko tožbo zoper dokončno odločbo zavoda v socialnem sporu vloži vsaka fizična ali pravna oseba, če je z njo odločeno o kakšni njeni pravici ali obveznosti, je imela tožena stranka možnost sodelovati tudi v socialnem sporu, v katerem je tožnik uveljavljal pravice iz naslova začasne nezmožnosti za delo v spornih dneh (vsaj v obliki stranske intervencije iz 199. člena ZPP). Tako ne drži trditev tožene stranke, da ni imela nobenih možnosti vplivanja na odločanje o upravičenosti tožnikove odsotnosti z dela iz zdravstvenih razlogov in o posledičnem kršenju načel pravne države.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu z določbami 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.