Jedro

Tožnica je sama povzročila nevarno situacijo, ki je bila za drugega udeleženca v prometni nezgodi nepričakovana in tudi neobvladljiva. Kot pešec je ravnala neustrezno, ko je prečkala vozišče, pa se pri tem ni prepričala, če to lahko varno stori.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v odločitvi o stroških postopka (5. točka izreka) tako spremeni, da glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v znesku 3.237,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti.“ V ostalem se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem nespremenjenem delu sodba potrdi.

Pravdni stranki sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo, da se dovoli sprememba tožbe in postopek konča zaradi umika tožbe za znesek 20.301,28 EUR. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici izplačati odškodnino v skupnem znesku 8.719,77 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2006 do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 50,06 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sta pritožbo vložili obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija sodbo v njenem zavrnilnem delu ter odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov. Navaja, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka pri odločanju o temelju tožbenega zahtevka, ker so razlogi o nekaterih odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, o drugih pa sodba nima razlogov. Navaja, da tožnica cestnoprometnih predpisov v ničemer ni kršila, ravnala je v skladu s 84. členom tedaj veljavnega Zakona o varnosti v cestnem prometu. Na toženi stranki je dokazno breme, da je oškodovanka prispevala k nastanku škode, pri čemur bi morala tožena stranka z zanesljivostjo dokazati tudi način tožničine hoje in hitrost hoje čez cesto in šele takrat bi obstajala podlaga za sklep izvedenca, da njeno ravnanje ni bilo dovolj skrbno. Izvedenec je mnenje izdelal na domnevah, ki nimajo dejanske podlage, zato je tožnica sodišču predlagala, naj imenuje novega izvedenca cestnoprometne stroke. Poudarja, da bi se povzročitelj moral zavedati dejstva, da lahko na vozišču, na katerem dlje časa ni prehoda za pešce, gre pa za naseljen del mesta, pride do prečkanja vozišča. Situacija je bila tako pričakovana, kot tudi preprečljiva. Zgolj podrejeno, če bi sodišče presodilo, da je tožnica prispevala k nastanku škode, pa nikakor ne more biti njena odgovornost za nastalo škodo 70 %. Sodna praksa je tudi v primerih, ko so pešci sami kršili cestnoprometne predpise, prisodila oškodovancu cca. 30 % prispevka, nikakor pa ne tako visokega kot v konkretnem primeru. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi, ko tožnici ni odmerilo pravične odškodnine, kot določa 179. člen OZ. Prisojena odškodnina je prenizka in ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Sodba nima razlogov za odločitev o stroškovnem delu, zato je ni mogoče preizkusiti. Nadalje je zmoten zaključek, da je uspeh tožnice v postopku 30 %, saj je po višini uspela skoraj v celoti. Del tožbenega zahtevka je tožnica umaknila, ker ji je toženka nakazala odškodnino šele po vložitvi tožbe, zato bi moralo sodišče pri presoji tega dela zahtevka v umaknjenem delu naložiti plačilo stroškov toženi stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v obsodilnem delu, ki se nanaša na tujo pomoč. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da ni ugovarjala višini urne postavke. Prepričana je, da se že nestrinjanje z izračunom višine za tujo pomoč smatra istočasno kot ugovor zoper višino urne postavke, saj drugače višini niti ne bi mogla ugovarjati. Glede na mnenje izvedenca, ki je na zaslišanju dne 29.1.2009 povedal, da tujo pomoč zaradi odložitve operacije in podaljšanja okrevanja zmanjšuje za dva meseca in tri tedne, bi moralo sodišče v sodbi odšteti tujo pomoč v obdobju od 22.7.do 17.10.2003, torej za 88 dni. To pomeni, da bi morala tožena stranka plačati 7.222,36 EUR, seveda pa tožena stranka ugovarja tudi tej višini, ker je urna postavka previsoka.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem zavrača kot neutemeljene vse pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da se kot neutemeljena zavrne.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča v celoti in pravilno ugotovilo dejstva, od katerih je odvisna podlaga odškodninskega zahtevka tožnice ter glede na tako ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo tistih bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki ji jih očita pritožba, niti drugih, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Tožnica v pritožbi najprej očita sodbi nasprotje razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer glede dejstva, ali je tožnica pri prečkanju ceste kršila cestnoprometne predpise ali jih ni kršila. Ta očitek ni utemeljen. Na 6. strani obrazložitve je res navedeno, da „peška s prečkanjem ceste ni kršila predpise, morala pa bi to storiti pazljivo“, pri čemer pa sodba v tem delu le povzema izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke B. K., ki je svoje mnenje dopolnil z zaslišanjem na glavni obravnavi. Takrat je dodatno pojasnil, da je tožnica smela prečkati cesto na delu, kjer je prišlo do prometne nezgode in da (v zvezi s tem) ni kršila cestnoprometnih predpisov, morala pa bi to storiti pazljivo. To pomeni, da je zaradi nepazljivega prečkanja cestišča, ker se prej ni prepričala, če lahko to varno stori, tožnica kršila cestnoprometne predpise, kar zelo jasno izhaja iz ugotovitev sodišča na 7. strani obrazložitve sodbe. Tožnica nadalje očita sodišču, da ni sledilo njenemu predlogu za imenovanje novega izvedenca cestnoprometne stroke, češ da obstoji utemeljen dvom o pravilnosti mnenja. V zvezi s tem očitkom je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga, saj ni ugotovilo takšnih nejasnosti v mnenju, kot mu jih očita pritožba, izvedenec pa je ob zaslišanju odgovoril na vse pripombe tožeče stranke, ki jih je dala na izvedensko mnenje. Res je, da je izvedenec poleg zapisnika, fotografij in skice prometne nezgode ter ogleda kraja prometne nezgode, mnenje gradil tudi na določenih predpostavkah, ki jih je sam presodil kot najverjetnejše glede na potek prometne nezgode, saj je tožnica izpovedala, da se je zaradi poškodbe ne spominja (npr. način in hitrost tožničine hoje). To seveda ne pomeni, da bi moralo sodišče dvomiti v pravilnost mnenja, predvsem v tistem delu, ki se nanaša na podatek o hitrosti vožnje voznika pred nezgodo. Pravilnost tega podatka je izvedenec preveril tudi z izračunom hitrosti na podlagi odboja pešca, ta izračun pa je pokazal približno enako hitrost (zaslišanje izvedenca na list. št. 103 spisa).

Sodba tudi materialnopravno pravilno izhaja iz objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke, ker je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo (149. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Pri ugotavljanju delne oprostitve odgovornosti za škodni dogodek pa so pravilno upoštevane določbe 1., 2. in 3. odstavka 153. člena OZ ter na tej podlagi po izvedenem dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnica sama prispevala k nastanku škode v deležu 70 %, tako da je tožena stranka odgovorna glede preostalega deleža, to je 30 %. Ugotovilo je namreč sledeče dejansko stanje: do prometne nezgode je prišlo dne 18.11.2002 na Partizanski cesti izven naselja Sežana; tožnica je prečkala vozišče na levi strani, na delu vozišča, kjer ni prehoda za pešce; na tem odseku je bila omejitev hitrosti 90 km/h; cestišče je bilo ravno in načeloma pregledno, nad desnim robom ceste osvetljeno z javno razsvetljavo; v času nesreče je deževalo, bilo je mračno, oblačno in vetrovno vreme; tožnica je bila oblečena v temna oblačila, pri prečkanju ceste pravokotno na vozišče je hodila hitreje in je bila premalo pozorna na promet; vsaj 100 metrov pred mestom trčenja bi lahko videla avtomobil, ki je vozil na osvetljenem delu cestišča in imel prižgane kratke luči; voznik osebnega avtomobila je vozil med 65 do 70 km/h; pravočasno bi ustavil samo, če bi vozil manj kot 40 km/h. Glede na takšne dejanske ugotovitve, ki jih pritožba neuspešno izpodbija, je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek, da je tožnica sama povzročila nevarno situacijo, ki je bila za drugega udeleženca v prometni nezgodi nepričakovana in tudi neobvladljiva. Kot pešec je ravnala neustrezno, ko je prečkala vozišče, pa se pri tem ni prepričala, če to lahko varno stori, kar je v nasprotju z določbo 8. odstavka 84. člena ZVCP. Tožnica je sicer prečkala vozišče tam, kjer je bilo zaradi oddaljenosti prehoda za pešce to dopustno glede na določbo 7. odstavka 84. člena ZVCP (pešec mora prečkati vozišče na prehodu za pešce, če je ta oddaljen od njega manj kot 100 m), vendar se kot rečeno pred tem ni prepričala, ali to lahko stori varno, še posebej glede na takratne vremenske razmere in slabo vidljivost. Sodba ima pravilne in logične zaključke o tem, zakaj je bila situacija za voznika nepričakovana in nepreprečljiva. Pri tem pravilno povzema ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke. Nobenih razlogov ni, da bi vozniku osebnega vozila v konkretni situaciji očitali dejstvo, da lahko izven mesta, kjer dlje časa ni prehoda za pešce, pričakuje prečkanje pešca preko vozišča, zaradi česar se ne bi mogel razbremeniti svoje odgovornosti oziroma le v manjšem delu. Brez podlage je po oceni pritožbenega sodišča tudi očitek, da je sodna praksa v podobnih primerih, ko so pešci sami kršili cestnoprometne predpise, ugotovila na strani oškodovancev nižji soprispevek, kot v konkretni zadevi, zaradi česar naj bi šlo za odstop od sodne prakse. Pritožbeno sodišče je ob pregledu zadev, ki jih našteva pritožba in tudi drugih, ugotovilo, da v konkretni zadevi vsekakor ne gre za neutemeljen odstop od sodne prakse in v zvezi s tem ni kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Dejanske okoliščine primerov, ki jih izpostavi pritožba, so bile drugačne (npr. vinjenost voznika, premajhna skrbnost pri vožnji oz. neustreznost reagiranja ob trčenju), kar je bilo upoštevano pri tehtanju okoliščin primera in oškodovančevega prispevka k nastanku škode. V konkretni zadevi je zato sodišče prve stopnje pravilno porazdelilo odgovornost upoštevaje tožničino neskrbno ravnanje v razmerju do povečane nevarnosti, ki jo predstavlja osebni avtomobil kot nevarna stvar, ko je ugotovilo tožničin prispevek k nastanku škode 70 %, zaradi česar je tožena stranka za nastalo škodo odgovorna 30 %.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo (določbo 179. člena OZ) tudi pri odmeri višine pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je v zadostni meri upoštevalo tako intenzivnost kot dolgotrajnost telesnih bolečin, pa tudi dejstvo, da bo tožnica trpela občasne blage bolečine tudi v bodoče. Pri tem ni spregledalo, da je tožnica zatrjevala tudi glavobol kot posledico škodnega dogodka, vendar je pri tem sledila mnenju izvedenca medicinske stroke, ki ni potrdil vzročne zveze med prometno nezgodo in sedanjimi glavoboli. Tudi odškodnina za strah je primerna glede na intenziteto in trajanje tako primarnega strahu (med prevozom v bolnišnico) kot sekundarnega strahu (ko je bila tožnica dalj časa utemeljeno v skrbeh zaradi izida zdravljenja). Enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je tožnici prisojena skoraj v celotnem zahtevanem znesku in so pri tem upoštevane vse trajne posledice nezgode (invalidnost III. kategorije, zmanjšana sposobnost za določena dela in aktivnosti, zmanjšana sposobnost za intelektualna opravila), na katere se tožnica sklicuje v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo višino premoženjske škode, ki jo je tožnica uveljavljala zaradi nege in pomoči matere v obdobju od 7.12.2002 do 11.11.2005, pri čemer je sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca medicinske stroke glede trajanja in obsega potrebne pomoči, medtem ko je pri ceni (višini urne postavke) sledilo predlogu tožnice, ki je v spis predložila ustrezna dokazila (cenik storitev oskrbe na domu v občini Sežana Doma upokojencev Sežana). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v postopku ni ugovarjala višini urne postavke, namreč drži. Navedba, da zahtevek za tujo pomoč ni dokumentiran, ni konkreten ugovor zoper zahtevano ceno za uro tuje pomoči in nege, enako ne navedba, da se tožena stranka ne strinja z izračunom višine. Da bi bil ugovor tožene stranke v tej smeri dovolj določen, bi morala navesti, kot navaja v pritožbi, čemu ugovarja in predlagati ustrezne dokaze. Glede trajanja potrebne pomoči je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo navedbam tožnice in mnenju izvedenca o tem, zakaj je bila operacija, predvidena v poletnih mesecih, iz utemeljenih razlogov preložena na kasnejši čas. Zato ni podlage za skrajšanje obdobja nudenja tuje pomoči zaradi odklonitve operacije. Ker sta tako pritožba tožeče stranke kot tožene stranke glede glavne stvari neutemeljeni, je sodišče druge stopnje v tem delu obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v tem obsegu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožba tožeče stranke pa je utemeljena glede odločitve o povrnitvi stroškov postopka. Odločitev je sodišče sicer oprlo na določilo 2. odstavka 154. člena ZPP, vendar je pri tem to določilo zmotno uporabilo. Štelo je namreč, da je tožnica v postopku uspela le s 30 %, tožena stranka pa z 70 %, torej je upoštevalo le uspeh tožeče stranke, ki se nanaša na podlago odškodninskega zahtevka. Tožnica pa v pritožbi temu pravilno oporeka in opozarja, da je po višini uspela skoraj v celoti ter da je prišlo do umika tožbe glede dela tožbenega zahtevka med postopkom, ker ji je tožena stranka delno nakazala odškodnino šele po vložitvi tožbe. Ob upoštevanju slednjega pa znaša skupni uspeh tožeče stranke v postopku 60 %, tožene stranke pa 40 %. Upoštevaje višino pravdnih stroškov, ki jih je za tožečo in toženo stranko odmerilo sodišče prve stopnje po stroškovniku pravdnih strank, je tožeča stranka upravičena do 4.572,30 EUR stroškov postopka, tožena stranka pa do 1.334,90 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov je dolžna tožena stranka tožnici povrniti še razliko v višini 3.237,40 EUR, v primeru zamude po poteku roka za plačilo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, vendar le glede stranske terjatve, medtem ko tožena stranka s pritožbo v celoti ni uspela. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.