Jedro

Nima prav pritožba, da v konkretnem primeru strah in nemoč nista bila takšne intenzitete, da sta lahko pomenila podrejen položaj za oškodovanko. Podrejenost, kateri se je oškodovanka, kot je ugotovilo prvo sodišče, na svoj način zoperstavljala, je v razlogih prvega sodišča izkazana s kontinuiteto in ponavljanjem obtoženčevega ravnanja v času skupnega življenja, kar je nato prešlo v obtoženčev vzorec vsakodnevnega obnašanja, v katerem je oškodovanka imela tudi omejeno gibanje, o čemer se je zaupala najprej A. B. in nato še V. C., prav tako pa še skupnim znancem obtoženca in oškodovanke, to je zakoncema K., ki sta prav tako potrdila, da sta oškodovanko našla objokano in depresivno zaradi obtoženčevih žalitev na cesti in ji potem nudila zatočišče, od koder pa se je oškodovanka nato odpravila v B. Pritožba takšna omejevanja, ki jih je v zvezi s podrejenim položajem ugotovilo prvo sodišče, nedopustno minimalizira in pri tem spregleda, da se je prvo sodišče s pravilno dokazno oceno izpovedi V. C., ki je prepričljivo izpovedala o oškodovankinih težavah, zaradi katerih je bila podana tudi kazenska ovadba, opredelilo tudi do tega, da je bila oškodovankina ovadba podana več mesecev po odhodu od obtoženca, ko je bila tako rekoč oškodovanka na cesti, večkrat prespala pri prijateljih in ko je čakala na nastanitev v Varni hiši, medtem ko je pristojni CSD s svojimi težavami seznanila že v juliju 2016. Zato v nasprotju s pritožbo ne gre za nekritično dokazno oceno izvedenih dokazov, zlasti obtoženčevih sorodnikov, ki jo pritožbeno sodišče sprejema kot prepričljivo.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe se sodba sodišča prve stopnje spremeni v delu glede: - opisa očitanega kaznivega dejanja tako, da se iz prve alineje krivdoreka izpusti besedilo: ″da je glupa″, ″ji govoril, da je jadna″, ″ji izrekel kletvico: jebem ti božjo kišo″ ″ter ji rekel, da jo je jebo sin″ in

- izrečene kazenske sankcije tako, da se v okviru izrečene pogojne obsodbe ob nespremenjeni preizkusni dobi določena zaporna kazen zniža na 6 (šest) mesecev zapora.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obtoženca za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku člena 191 KZ-1 in mu po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi prvega odstavka člena 191 KZ-1 določilo zaporno kazen 8 (osem) mesecev, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku člena 95 ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki so bili v času razsoje zaznamovani v znesku 893,92 EUR, v plačilo pa mu je naložilo tudi sodno takso, ki bi odmerjena po pravnomočnosti sodbe, prav tako pa povrnitev potrebnih izdatkov oškodovanke. V skladu s četrtim odstavkom člena 95 ZKP ga je oprostilo plačila stroškov izvedenca.

2. S tako odločitvijo se obtoženec ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi po svojem zagovorniku sodbo sodišča prve stopnje napada iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega in predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni in se obtoženca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v novo odločanje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena, sodbo sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče delno spremenilo po uradni dolžnosti.

5. Pri uveljavljanju pritožbenega razloga kršitev kazenskega zakona pritožba opozarja na popolno nekonkretizacijo opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja in njegove izvršitvene oblike, kajti v prvem odstavku krivdoreka se obtožencu očita grdo, boleče in ponižujoče ravnanje ter omejevanje gibanja na škodo oškodovanke, s čemer naj bi jo spravljal v podrejen položaj, iz konkretizacije opisa v nadaljnjih alinejah pa ni razvidno, katero od teh ravnanj pa bi naj bi bilo v posameznem primeru storjeno. Obtožencu ni jasno, kdaj je z njo ravnal tako, da jo je bolelo, oziroma, da je bila ponižana, saj je nemogoče, da bi vsakokrat ravnal na zatrjevane načine zato meni, da sodbeni izrek ni dovolj jasen, na katere očitke naj bi se njegovo ravnanje sploh nanašalo, to pa ni moč razbrati niti iz sodbenih razlogov, s čemer naj bi bila podana tudi kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP. Takim pritožbenim navedbam ni priznati uspeha.

6. Obsodilna sodba je meritorna odločba, s katero sodišče ugotovi, da je utemeljena obtožba, da je konkretni obtoženec storil kaznivo dejanje, ki ga je obtožen in za izrek obsodilne sodbe se zahteva najvišji dokazni standard, to je prepričanje o krivdi. Iz prvega odstavka člena 359 ZKP izrecno izhaja določena vsebina izreka obsodilne sodbe, ki mora vsebovati izrek o krivdi, ki ga sestavljata dejanski in pravni opis kaznivega dejanja (krivdorek), iz katerega morajo izhajati podatki o času in kraju storitve kaznivega dejanja, o predmetu in sredstvu, s katerim bi bilo kaznivo dejanje storjeno ter vse druge podatke in okoliščine, ki zakonske znake določenega kaznivega dejanja kar najbolj natančno označijo. V konkretnem primeru se obtožencu očita storitev kaznivega dejanja nasilje v družini, ki je kot tako opredeljeno v prvem odstavku člena 191 KZ-1 in iz katerega izhaja, da je o storitvi tega kaznivega dejanja mogoče govoriti takrat, kadar kdo v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna z njim, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali pa ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj. Konkretno se obtožencu očita, da je z ženo, to je z oškodovanko, s katero sta živela v zakonski zvezi ravnal grdo, boleče in ponižujoče ter ji omejeval svobodo gibanja in jo na ta način spravljal v podrejen položaj, kar je pravni stavek in navezava na določbo prvega odstavka člena 191 KZ-1, v nadaljevanju pa iz trinajstih alinej izhaja konkretizacija posameznih izvršitvenih oblik, na podlagi katerih naj bi obtoženec pri oškodovanki povzročil močne občutke strahu, resne ogroženosti in ponižanja, imel nad njo nadzor in ji omejeval svobodo gibanja in jo na ta način v zakonski skupnosti podredil, zaradi česar naj ne bi imela možnosti svobodnega odločanja in ravnanja. Stališče obrambe o pomanjkljivi konkretizaciji posameznih očitanih izvršitvenih oblik je zato zgrešeno. Prav zapisana dejstva in okoliščine, da je po prihodu iz službe preverjal, kaj oškodovanka počne, (-) jo zaklenil (dvakrat) v stanovanje, (-) ko ga je morala večkrat obveščati, kje se giblje, ko pa je prišla domov, (-) pa ji je žugal, da ga mora vedno obveščati o tem s kom in kje se giblje, (-) da ni imela svojega ključa od stanovanja, katerega ji je enkrat celo iztrgal iz rok, (-) ko jo je večkrat, ko se je iz sprehoda vračala, dolgo puščal pred stanovanjem, preden ji je vrata odklenil in jo (-) nadzoroval tudi takrat, ko je odšla v trgovino, (-) ji pripovedoval stike s sorodniki in prijatelji in ostalimi sostanovalci, (-) tudi na ta način, da ji je vzel računalnik, (-) da je ob tem bila od njega finančno odvisna in (-) da je odločal o nakupih sam, da se je ob tem, kot je pokazal dokazni postopek, (-) zatekla tudi k prijateljem, jasno opredeljujejo oškodovankin podrejen položaj, v katerega je bila s takšnim ravnanjem obtoženca potisnjena in zato takšen opis v sodbenem izreku po prepričanju pritožbenega sodišča v nasprotju s pritožbenimi navedbami predstavlja določno konkretizacijo tega zakonskega znaka, saj se je prvo sodišče do vsake izmed teh izvršitvenih oblik podrobneje opredelilo z ustreznimi in prepričljivimi razlogi, kot bo pojasnjeno tudi v nadaljevanju, zato po prepričanju pritožbenega sodišča takšen opis nedvomno predstavlja ustrezno konkretizacijo očitanega kaznivega dejanja in ne vzdrži očitek pritožbe o kršitvi zakona, v nadaljevanju pa bo odgovorjeno tudi na očitek pritožbe v tej zvezi o odsotnosti ključnih razlogov, s čemer pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP.

7. V okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožba sodbi sodišča prve stopnje očita, da ne vsebuje navedbe, katere dokaze je prvo sodišče izvedlo in na podlagi katerih je sodbo izreklo in da zato ne zadošča zgolj zapis, da je po skrbni presoji vseh izvedenih dokazov, vsakega posebej in v zvezi z drugimi ocenilo, da je storitev obtožencu očitanega kaznivega dejanja dokazana. Takšen zapis v napadeni sodbi pa obtožencu tudi onemogoča, da bi se opredelil do posameznega dokaza, ki ga je sodišče upoštevalo, saj ne ve, kateri dokazi so bili izvedeni. Tudi takšen pritožbeni očitek ni utemeljen.

8. ZKP v členu 364 izrecno določa, kaj morata vsebovati izrek in obrazložitev pisno izdelane sodbe ter kdaj ni potrebno, da bi pisno izdelana sodba obrazložitev vsebovala. Same notranje zgradbe obrazložitve sodbe, ki je zahtevno intelektualno delo oziroma, v kakšnem vrstnem redu sodišče obrazloži posamezna dejanska in pravna vprašanja, zakon ne določa, saj je to stvar subjektivnega pristopa predsednika senata. Drži sicer, da prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi po povzemanju vsebine obtoženčevega zagovora tako, kot je sicer običajno, ni naštelo, katere vse dokaze je tekom postopka izvedlo, vendar pa zaradi takšnega metodološkega pristopa v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni mogoče govoriti o bistvenih kršitvah določb postopka, kajti v nadaljevanju je sodišče natančno in obsežno povzelo vse dokaze in sicer izpovedi posameznih prič, to je oškodovanke, obtoženčevih sorodnikov, prič A. in V. C., ki jih je dokazno tudi ocenilo, povzelo je tudi bistvene zaključke izvedenskega mnenja dr. K. ter se opredelilo do ključnih listinskih dokazov v spisovnem gradivu (dopis PP Celje na listni št. 79, dopis CSD Celje, dopis UE Celje na listni št. 153), vsak dokaz posebej pa je ocenjevalo v skladu z metodološkim napotkom v členu 355 ZKP in nato svojo odločitev pojasnilo z razlogi, ki se nanašajo na obstoj relevantnih dejstev v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem. Vzorno pa je tudi pojasnilo obtoženčev subjektivni odnos do storjenega kaznivega dejanja. Po povedanem torej odsotnost zgolj naštevanja vseh izvedenih dokazov v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni vplivala na zakonitost sprejete odločitve, prav tako pa v ničemer ni onemogočila obtožencu, da se do posameznega dokaza tudi opredeli, saj je bila obramba ves čas navzoča in aktivna pri izvajanju dokazov.

9. V zavzemanju za zmotno ugotovitev dejanskega stanja pritožbo problematizira zaključke prvega sodišča o tem, da je s posameznimi izvršitvenimi oblikami bila oškodovanka v podrejenem položaju, ker strah in vznemirjenost še ne omogočata takšnega sklepanja, saj pri oškodovanki nista bila prisotna strah in nemoč večje intenzitete. Tudi take navedbe so neutemeljene.

10. Prvo sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni prezrlo, da sta se obtoženec in oškodovanka na njen predlog nameravala sporazumno razvezati že v letu 2015, niti tega, da je nato v letu 2016 razvezo zahteval obtoženec (skupaj sta živela do 1. 4. 2016). Vendar je glede na ves čas skladno izpoved oškodovanke (tudi v predkazenskem postopku) o tem, kakšno je bilo njuno skupno življenje, ko ni imela svojega ključa, gibala se je lahko le pod njegovim nadzorom, obtoženec je preverjal njeno početje in jo žalil, če ni izpolnjevala njegovih navodil, jo zaklepal v stanovanje, odrejal počitke, ji omejil uporabo njenega GSM aparata, jo večkrat pustil pred vrati stanovanja in ji ni dovolil vstopa, omejil njeno komunikacijo s sinom in sorodniki ter sosedi, ji odrejal nakupe, ji preprečeval zaposlitev in učenje slovenskega jezika ter pogosto nanjo vpil in jo žalil, s pravilno dokazno oceno izpovedi tudi obtoženčevih sorodnikov ter prič V. C. in A. B., po prepričanju pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, da je oškodovankina izpoved verodostojna. Z oceno okoliščin v zvezi s podajo kazenske ovadbe dne 26. 7. 2016 in dopolnitve le-te 17. 8. 2016 pa je izključilo vsakršno možnost in tezo obtoženca, da je oškodovanka celotno dogajanje prikrojila po svoje. Prepričljivo je pojasnilo, zakaj oškodovanki verjame, da je takšno ravnanje obtoženca zanjo bilo brezizhodno in da se je vsled tega počutila ogroženo in z občutki strahu ter ničvrednosti. Če je k temu dodati še dogodek o zvijanju rok in (enkratni) udarec po hrbtni strani, pa torej v nasprotju s pritožbo nikakor ni šlo le za psihično, temveč tudi fizično nasilje, kar je vse prej kot enakopravnost partnerskih odnosov v zakonski skupnosti, čeprav za spravljanje v podrejen položaj po ustaljeni sodni praksi zadostuje že psihično nasilje.

11. Nima prav pritožba, da v konkretnem primeru strah in nemoč nista bila takšne intenzitete, da sta lahko pomenila podrejen položaj za oškodovanko. Podrejenost, kateri se je oškodovanka, kot je ugotovilo prvo sodišče, na svoj način zoperstavljala, je v razlogih prvega sodišča izkazana s kontinuiteto in ponavljanjem obtoženčevega ravnanja v času skupnega življenja, kar je nato prešlo v obtoženčev vzorec vsakodnevnega obnašanja, v katerem je oškodovanka imela tudi omejeno gibanje, o čemer se je zaupala najprej A. B. in nato še V. C., prav tako pa še skupnim znancem obtoženca in oškodovanke, to je zakoncema K., ki sta prav tako potrdila, da sta oškodovanko našla objokano in depresivno zaradi obtoženčevih žalitev na cesti in ji potem nudila zatočišče, od koder pa se je oškodovanka nato odpravila v B. Pritožba takšna omejevanja, ki jih je v zvezi s podrejenim položajem ugotovilo prvo sodišče, nedopustno minimalizira in pri tem spregleda, da se je prvo sodišče s pravilno dokazno oceno izpovedi V. C., ki je prepričljivo izpovedala o oškodovankinih težavah, zaradi katerih je bila podana tudi kazenska ovadba, opredelilo tudi do tega, da je bila oškodovankina ovadba podana več mesecev po odhodu od obtoženca, ko je bila tako rekoč oškodovanka na cesti, večkrat prespala pri prijateljih in ko je čakala na nastanitev v Varni hiši, medtem ko je pristojni CSD s svojimi težavami seznanila že v juliju 2016. Zato v nasprotju s pritožbo ne gre za nekritično dokazno oceno izvedenih dokazov, zlasti obtoženčevih sorodnikov, ki jo pritožbeno sodišče sprejema kot prepričljivo.

12. Protispisno je navajanje pritožbe, da je prvo sodišče prezrlo oškodovankino obnašanje v Varni hiši, ki naj bi bilo verbalno agresivno in povezano s kršitvijo pravil Varne hiše. Tudi do teh okoliščin, o katerih je izpovedala priča V. C., se je sodišče opredelilo v točki 16) napadene sodbe. Ni sporno, da je bilo pri oškodovanki prisotno nihanje razpoloženja v času bivanja v Varni hiši, vključno z verbalnimi konflikti s sostanovalkami, o čemer je prvo sodišče povprašalo tudi postavljenega izvedenca psihiatrične stroke dr. K., ki pa je tovrstna razpoloženja oškodovanke povezal s preteklimi izgubami oškodovanke pred zvezo z obtožencem (razveza, smrt hčere, neuspelo podjetništvo), zaradi katerih lahko oškodovanka odreagira burneje, kot sicer, nikakor pa take ugotovitve ne postavljajo pod vprašaj verodostojnost njene izpovedi tekom postopka, kot to neutemeljeno trdi obramba.

13. V tej zvezi tudi ni mogoče sprejeti pomislekov pritožbe o tem, zakaj je oškodovanka še toliko časa po tem, ko je bila nastanjena v Varno hišo (2. 8. 2016) poudarjala prav dogodke z obtožencem, s katerim je živela zelo kratek čas. Taki pomisleki so v izpodbijani sodbi prepričljivo ovrženi z vzorno obrazloženimi zaključki (točka 19) glede oškodovankine osebnosti na način, kot je to ugotovil izvedenec dr. K., ki je v tem svojstvu poudaril oškodovankino ekonomsko odvisnost od obtoženca, ko je prišla v Slovenijo, zaradi česar se mu je na nek način tudi podredila, vendar pa se je iz nastalega položaja znala rešiti s premišljenimi koraki, čeprav je v zvezi z obtožencem vztrajala dlje, kot če bi bila ekonomsko neodvisna. Občasno je namreč vrzeli v tem svojstvu reševala tudi s pomočjo sorodnikov in znancev. Kar pa zadeva pritožbene navedbe o siceršnjih oškodovankinih psihičnih težavah, pa je prvo sodišče tudi v tej zvezi sprejelo zaključke imenovanega izvedenca, ki je pojasnil, da je prav zaradi težav s partnerjem oškodovanka poiskala psihiatrično pomoč že v letu 2016, kjer je izpovedovala o stalnem terorju v letu dni trajajoči zvezi z obtožencem, kar se je kasneje izkazalo kot dolgotrajna prilagoditvena motnja, kar pa je stanje subjektivne stiske in čustvene motenosti, ki nastopi v obdobju prilagajanja na pomembno spremembo v življenju ali na obremenjujoče življenjsko doživetje. Ob tem, (-) da je oškodovanka izvedencu izpovedala o istih občutkih, kot pred tem lečečemu psihiatru, (-) da je pomoč psihiatra poiskala takoj po ločitvi z obtožencem, je torej zgrešeno navajanje pritožbe o tem, da je oškodovanka tudi sicer oseba s psihičnimi težavami, za takšno stanje pa krivi obtoženca, kajti predstavljeni zaključki izvedenca, kot jih je dokazno pravilno ocenilo prvo sodišče, pokažejo, da so ravno ponavljajoča ravnanja obtoženca v času skupnega življenja porušila normalne medsebojne odnose med njima, zaradi česar je oškodovanka bila brez občutka varnosti, sprejetosti, ponavljajoče žalitve in neprimerno ravnanje pa so bili še dodatni razlog, da je, ker se je čutila v takšni situaciji podrejeno, poiskala psihiatrično pomoč, ne pa, kot je pojasnil že izvedenec, da bi oškodovanka že pred začetkom njune zveze imela takšne psihične težave, kot to trdi obramba, ki je v tem delu prav tako neutemeljena.

14. Pritožba v zadnjem sklopu svojih navedb problematizira izpoved oškodovanke tudi glede njene finančne (ne)odvisnosti, zlasti, ko izpostavlja njeno izpoved o tem, da je imela denar, ki ga je prinesla iz BIH, nekaj denarja ji je pošiljal njen brat, saj je posedovala njegovo kartico, zaradi česar bi že prvo sodišče moralo iz teh razlogov podvomiti v njeno verodostojnost. Glede oškodovankine finančne odvisnosti je prvo sodišče sklepalo na podlagi ne le oškodovankine izpovedi, temveč tudi na podlagi izpovedi priče A. B., kateri se je oškodovanka o tem najprej izpovedala in nato prepričljivo zaključilo, da obtoženec oškodovanki ni dovolil zaposlitve, da je bilo vseskozi v ospredju ekonomsko nasilje v smislu finančne odvisnosti od obtoženca, saj oškodovanka ves ta čas skupnega življenja ni imela urejenega statusa in pravice do socialnih transferjev, prisotne pa so bile tudi obtoženčeve manipulacije glede nakupov in hrane, ki jo je izbiral pretežno obtoženec. O ekonomski odvisnosti oškodovanke od obtoženca pa se je prvo sodišče opredelilo tudi v delu, ko je obrazložilo oškodovankin podrejen položaj v njunem razmerju, v katerem je oškodovanka vztrajala dlje, kot bi sicer, če bi bila ekonomsko neodvisna.

15. Pritožba izpostavlja ravnanje oškodovanke v pravdni zadevi IV P 332/2016, ki je v teku pred istim sodiščem in v kateri naj bi oškodovanka tudi zavrnila ponudbo obtoženca za poravnavo za znesek preživnine 150,00 EUR in celo vložila tožbo zaradi ugotovitve skupnega premoženja, kar naj bi kazalo na to, da se obtoženca oškodovanka nikakor ne boji in da ni bila tekom njune zveze podvržena nobenemu nasilju. Tudi glede sočasnega teka pravdnega postopka se je prvo sodišče ustrezno opredelilo in pritrditi je zaključkom v tem delu, da predmetna pravdna zadeva še ni pravnomočna, kot tudi, da se pravnorelevantna dejstva v pravdnem postopku dokazujejo povsem drugače, kot v kazenskem postopku, kjer se ugotavlja obstoj zakonskih znakov konkretno očitanega kaznivega dejanja, zato prvo sodišče povsem utemeljeno ni sprejelo zaključkov v tej nepravnomočni civilni sodbi o tem, da naj bi si oškodovanka po ločitvi finančno celo opomogla (prejem in koriščenje socialnih transferjev, ki naj bi oškodovanki po ločitvi omogočali osnovno preživljanje), zato tudi te okoliščine v zvezi s tekom navedenega pravdnega postopka ne morejo izpodbiti pravilnih in prepričljivih razlogov prvega sodišča o oškodovankinem podrejenem položaju v času trajanja zakonske zveze z obtožencem, zato tudi v tem delu pritožbi ni priznati uspeha.

16. Iz teh razlogov in ker torej pritožbeno uveljavljani razlogi niso utemeljeni, je bilo potrebno pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

17. Uradni preizkus izpodbijane sodbe (člen 383 ZKP) pa je pokazal, da se v prvi alineji sodbenega izreka v zvezi z žalitvami oškodovanke nahajajo izrazi, kot so ″da je oškodovanka glupa in ji je obtoženec govoril, da je jadna, ji izrekel kletvice jebem ti božjo kišo ter še rekel, da jo je jebo sin″, kar so besede, ki niso v slovenskem jeziku razumljive in ne sodijo v sodbeni izrek do te mere, da bi jih bilo mogoče šteti za žaljive, še zlasti, ker je tudi sodni prevajalec na vprašanje sodišča tekom postopka pojasnil, da takšne izraze enostavno ni mogoče prevesti. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da se ta del besedila izpusti iz sodbenega izreka tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

18. Ker pa je bila pritožba vložena tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (člen 386 ZKP) v obtoženčevo korist, pa je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji in ugotovilo, da je le-ta nesorazmerna teži storjenega kaznivega dejanja (ob upoštevanju znižanja kriminalne količine glede žalitev v sodbenem izreku), zato je poseglo v izrek o kazenski sankciji tako, da je ob upoštevanju načela individualizacije kazenske sankcije ter vseh ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščinah, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje v izrečeni pogojni obsodbi obtožencu ob nespremenjeni preizkusni dobi enega leta že določeno zaporno kazen 8 (osem) mesecev zapora znižalo na 6 (šest) mesecev zapora v prepričanju, da je tudi tako določena zaporna kazen v izrečeni pogojni obsodbi ustrezna sankcija in zadostna garancija, da obtoženec v bodoče tovrstnih kaznivih dejanj več ne bo ponavljal. 19. Ker je bilo z odločitvijo pritožbenega sodišča odločeno delno v obtoženčevo korist, se sodna taksa, kot strošek pritožbenega postopka ne določi (drugi odstavek člena 98 ZKP).