Jedro

Toženec je tožniku v spornem obdobju plačal le dejansko opravljene ure, to je plačo (po urni postavki, ki je bila ustno dogovorjena) ter stroške prehrane na delu, ne pa tudi regresov za letni dopust, razen polovice regresa za letni dopust za leto 2014. Delodajalec bi moral poskrbeti, da je delavec ustrezno in pregledno seznanjen s plačilom regresa ločeno od ostalih izplačil (plače in podobno) in da regres za letni dopust ne more biti "skrit" v postavki za plačo. Tožnik ni prejemal plačilnih list, plačo pa je prejemal glede na dejansko opravljene ure, na podlagi evidence, ki jo je - enako kot njegovi sodelavci - vodil sam in jo konec meseca predložil tožencu, s katerim sta evidence uskladila. Plača je - glede na ustni dogovor med tožnikom in tožencem - znašala 8,00 EUR na uro, dogovorjeno pa je bilo tudi povračilo stroškov prehrane na delu in sicer 6,00 EUR na dan za malico. Toženec tudi evidence ur za tožnika, ki bi jo moral kot delodajalec voditi v skladu z ZEPDSV, ni predložil. Zato je pravilen zaključek, da so bile plačilne liste za tožnika prirejene, v posledici česar sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo in ni verjelo izpovedi toženca, da je bil regres za letni dopust tožniku za sporna leta dejansko tudi izplačan, kot to prikazujejo plačilne liste, saj toženec dejanskih izplačil regresa ni dokazal. Zgolj dejstvo, da so bila v posameznih mesecih izplačila oziroma nakazila na tožnikov račun večja, kar toženec kot bistveno izpostavlja tudi v pritožbi, pa ne more biti odločilnega pomena, če ni podatkov o dejansko opravljenih delovnih urah v spornem obdobju (ko so delavci mesečno opravili 180, 190 ali celo po 220 ur, kot je izpovedal tožnik), ki bi omogočali izračun izplačane plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (npr. prehrane).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna obračunati tožeči stranki regres za letni dopust: - za leto 2012 v bruto višini 763,06 EUR in ji po odvodu dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 2. 7. 2012 do plačila, - za leto 2013 v bruto višini 326,53 EUR in ji po odvodu dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 2. 7. 2013 do plačila, - za leto 2014 v bruto višini 394,57 EUR in ji po odvodu dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 2. 7. 2014 do plačila, - za leto 2015 v bruto višini 658,94 EUR in ji po odvodu dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 2. 7. 2015 do plačila, - za leto 2016 v bruto višini 461,25 EUR in ji po odvodu dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 2. 7. 2012 (pravilno: 2016) do plačila ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek za obračun regresa za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 457,13 EUR in regresa za letni dopust za leto 2015 v bruto znesku 65,89 EUR ter po odvodu akontacije dohodnine izplačilo neto zneska s pripadki ter za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od priznanih neto zneskov regresa za letni dopust za leta 2012 do 2016 za vsakega 1. 7. v tekočem koledarskem letu (I. točka izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust za leta 2012 do 2016 v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (III. točka izreka)

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo (v ugodilnem delu) zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, s tem da se tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. V pritožbi navaja, da je bilo za pravdni stranki sporno le vprašanje, ali je bil tožniku izplačan ves regres za letni dopust in ali je prejemal plačilne liste ali ne. Dokazno breme je res na toženi stranki kot delodajalcu, ugotovitev sodišča, da tožena stranka tega dokaznega bremena ni zmogla, pa je zmotna. Sodišče bi moralo bolj skrbno in vestno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter uspeh celotnega postopka, ne pa, da se je oprlo le na dokazovanje z listinami. Tožena stranka vztraja, da so tako tožnik kot vsi drugi zaposleni redno prejemali vse dokumente iz delovnega razmerja, vendar jih ti niso zanimali. Vse priče so izpovedale, da je bilo za njih pomembno le, kakšne zneske so prejeli na svoje osebne račune. Sodišče se je postavilo na stališče, da je bil tožnik naiven in neuk, ter da je šele po prenehanju delovnega razmerja (po desetih letih zaposlitve pri tožencu) zvedel, da regres za letni dopust v Sloveniji pripada vsakemu delavcu. Tožnik je zatrjeval, da nikoli ni prejel nobenih plačilnih list, vendar je tudi priznal, da sta s tožencem vsako leto urejala začasno bivanje tožnika v RS na Upravni enoti, na kateri sta morala predložiti pogodbo o zaposlitvi ter zadnje tri plačilne liste. Lahko, da jih tožnik ni videl, večja verjetnost pa je, da ga niso zanimale, tako kot ostale delavce.

Navaja še, da je tožnik v posameznih letih od leta 2012 dalje prejemal različne zneske na račun, med katerimi so bili vsako leto v poletnih mesecih izplačani bistveno višji zneski kot v drugih mesecih (v letu 2012 1.822,60 EUR, v letu 2013 1.588,93 EUR, v letu 2014 2.166,37 EUR, v letu 2015 1.873,19 EUR....), v katere je bil vključen tudi izplačan regres za letni dopust, vendar se sodišče do analize plačil, ki jo je podala tožena stranka, niti ni opredelilo. Tožnik je vztrajno trdil, da nikoli ni prejel nobenega regresa od toženca, pri tem pa zamolčal, da je za leto 2014 polovico regresa prejel. Tožena stranka je delavcem redno, pravočasno in korektno plačevala vse dajatve iz delovnega razmerja. To izhaja tudi iz izjave A.A., ki se je v odpovedi, ki jo je podal pri toženi stranki dne 16. 3. 2017, toženi stranki zahvalil za sodelovanje in tudi navedel, da mu je bilo v čast delati zanjo, zaslišan kot priča (na predlog tožnik) pa je izpovedal, da ne ve, ali je regres dobil plačan, ker ni dobil plačilnih list, ni pa izrecno zanikal prejema regresov, povedal pa je tudi, da ne ve, če mu je delodajalec še kaj dolžan. Njegovo pričanje je ključno, saj ga je treba presojati z vidika njegovih interesov, saj bi lahko tudi on vložil tožbo, če bi sodišče ugodilo zahtevku tožnika. Sodišče bi moralo ključno težo uspeha v dokazovanju nameniti izpovedbam strank in prič in oceniti, da je tožena stranka uspela z dovolj visoko stopnjo gotovosti dokazati, da je delavcem regrese za letni dopust izplačala v zakonsko določenih zneskih.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št.26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP/). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi ne kršitev, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba.

6. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, odločitev v izpodbijanem delu sodbe pa je tudi materialno pravno pravilna. Zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki vsebuje zelo natančno obrazložitev glede vseh denarnih zahtevkov, ki so predmet obravnavanega individualnega delovnega spora, tako glede ugotovljenih odločilnih dejstev kot tudi glede pravnih podlag, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP pojasnjuje naslednje:

7. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki od 7. 8. 2011 do 16. 12. 2016, z vmesnimi prekinitvami (v letu 2013 ter v času od 17. 11. 2015 do 5. 5. 2016), in sicer na podlagi treh pogodb o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo ter tožniku prisodilo zneske iz naslova regresa za letni dopust, ki so razvidni iz I. točke izreka izpodbijane sodbe. Svojo odločitev glede vtoževanih denarnih terjatev je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 131. in 161. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), ter 131. in 161. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), upoštevalo pa je tudi objavljene podatke o zneskih minimalne plače v spornem obdobju (v letih 2012 do 2016), kar je natančno obrazložilo zlasti v točkah 5 do 14 obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Izvedlo je obsežen dokazni postopek in ni upoštevalo le listinskih dokazov (kot trdi pritožba), ampak tudi izpovedi strank ter zaslišanih prič, ki sta jih predlagali obe stranki. Dokazna ocena je vsebinsko prepričljiva in ustrezno ter natančno obrazložena, zato ji tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je toženec tožniku v spornem obdobju plačal le dejansko opravljene ure, to je plačo (po urni postavki, ki je bila ustno dogovorjena) ter stroške prehrane na delu, ne pa tudi regresov za letni dopust, razen polovice regresa za letni dopust za leto 2014 (ki je bil nakazan na tožnikov račun 25. 7. 2014 v znesku 394,57 EUR). Zavzelo je pravilno stališče, da bi moral delodajalec poskrbeti, da je delavec ustrezno in pregledno seznanjen s plačilom regresa ločeno od ostalih izplačil (plače in podobno) in da regres za letni dopust ne more biti „skrit“ v postavki za plačo. Tožnik ni prejemal plačilnih list, plačo pa je prejemal glede na dejansko opravljene ure, na podlagi evidence, ki jo je – enako kot njegovi sodelavci – vodil sam in jo konec meseca predložil tožencu, s katerim sta evidence uskladila. Plača je – glede na ustni dogovor med tožnikom in tožencem – znašala 8,00 EUR na uro, dogovorjeno pa je bilo tudi povračilo stroškov prehrane na delu in sicer 6,00 EUR na dan za malico. Sodišče prve stopnje je preverilo tudi s strani tožnika predloženi bančni izpisek za sporno obdobje in s strani toženca predložene plačilne liste za tožnika, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je bil tožniku za sporna leta dejansko izplačan (tudi) regres za letni dopust. Pravilno je ugotovilo, da so plačilne liste prirejene in da ne izkazujejo dejanskih izplačil, saj iz njih niso razvidni podatki o številu dejansko opravljenih delovnih ur, zato tudi višine plače (po postavki 8,00 EUR na uro) ni bilo mogoče preveriti oziroma ugotoviti, kaj predstavljajo zneski mesečnih izplačil, ki so razvidni iz bančnega izpiska tožnika. Toženec tudi evidence ur za tožnika, ki bi jo moral kot delodajalec voditi v skladu z Zakonom o evidencah na področju dela in socialnih varnosti (ZEPDSV, Ur. l.- RS, št. 40/2006), ni predložil. Na tej podlagi in ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov je pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da so bile plačilne liste za tožnika prirejene, zato jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo in ni verjelo izpovedi toženca, da je bil regres za letni dopust tožniku za sporna leta (2012 do 2016) dejansko tudi izplačan, kot to prikazujejo plačilne liste, saj toženec dejanskih izplačil regresa ni dokazal. Zgolj dejstvo, da so bila v posameznih mesecih izplačila oziroma nakazila na tožnikov račun večja, kar toženec kot bistveno izpostavlja tudi v pritožbi, pa ne more biti odločilnega pomena, če ni podatkov o dejansko opravljenih delovnih urah v spornem obdobju (ko so delavci mesečno opravili 180, 190 ali celo po 220 ur, kot je izpovedal tožnik), ki bi omogočali izračun izplačane plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (npr. prehrane). Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

9. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo regresa za letni dopust za sporna obdobja. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 165. členom in 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve na pritožbenem sodišču in ne gre za potrebne stroške, tudi tožnik sam krije svoje stroške odgovora (155. člen ZPP).