Jedro

Namen ureditvenih začasnih odredb je, da se do dokončne odločitve sodišča o tožbenem zahtevku začasno regulira pravno razmerje med strankama, pri čemer je takšna začasna odredba nujna zaradi odvrnitve negativnih posledic, ki bi nastale zaradi zakasnelega učinka sodbe, ni pa namen takih odredb v omogočitvi izvršbe ali izpolnitvi tožbenega zahtevka. Regulacijske začasne odredbe torej ni mogoče izdati zaradi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za zavarovanje z začasno odredbo v celoti zavrnilo.

2. Zoper izpodbijani sklep se je pravočasno pritožil upnik in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, predlagal spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev ter priglasil pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor dolžnikoma. Prvi dolžnik navedbam v pritožbi nasprotuje ter predlaga potrditev izpodbijanega sklepa, drugi dolžnik pa na navedbe upnika v pritožbi ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da upnik s predlagano začasno odredbo, ki jo je uperil tako zoper prvega dolžnika D. d.d. kot tudi zoper drugega dolžnika N. d.d., zoper slednjega ni uveljavljal nobenega zahtevka, zaradi česar z začasno odredbo zoper drugega dolžnika že iz tega razloga ne more uspeti.

6. Sodišče prve stopnje je predlagano začasno odredbo zavrnilo z obrazložitvijo, da upnik ni izkazal niti verjetnosti obstoja terjatve, niti nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je kot nezadostne ocenilo upnikove trditve o neznatni dolžnikovi škodi, upoštevajoč pomanjkljive trditve glede nevarnosti.

7. Iz zakonske dikcije (prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ) je razvidno, da morata biti objektivni pogoj (s stopnjo verjetnosti izkazan obstoj terjatve) in subjektivna nevarnost (da bo uveljavitev terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali otežena) podana kumulativno. To pomeni, da že odsotnost enega od njiju povzroči, da pogojev za izdajo začasne odredbe ni. Sodišču prve stopnje se zato – ker je štelo, da subjektivni pogoj ni izkazan - z vprašanjem verjetnosti terjatve niti ni bilo potrebno ukvarjati. Za poseg v dolžnikov pravni položaj pred pravnomočnostjo sodne odločbe mora biti namreč izkazan zakonit razlog; če ta ni podan ali ni izkazan, je pravno nepomembno, ali je terjatev verjetno izkazana ali ne. Odveč so zato pritožbena razpravljanja, ki se nanašajo na verjetnost terjatve ter očitek sodišču prve stopnje, da je prejudiciralo odločitev v predmetni zadevi. Ne glede na navedeno višje sodišče soglaša z zaključkom izpodbijanega sklepa, da v obravnavani zadevi ne gre le za to, da upnik ni uspel z verjetnostjo izkazati ene izmed predpostavk za izdajo začasne odredbe, temveč za to, da v predlogu za izdajo začasne odredbe teh predpostavk sploh ni konkretizirano zatrjeval. Gre torej za pomanjkljivo dejansko podlago predlagane začasne odredbe.

8. Pri izdajanju začasnih odredb je potreben restriktiven pristop, to je z njihovo omejitvijo na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev. Izdaja regulacijske začasne odredbe je v določenih primerih sicer nujna za zagotovitev učinkovitosti pravice do sodnega varstva, vendar je zgolj sredstvo zavarovanja - ni in ne sme pa postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku. Regulacijska začasna odredba je torej dopustna le v primerih, ko je to edini možen način za preprečitev ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.

9. Namen ureditvenih začasnih odredb je, da se do dokončne odločitve sodišča o tožbenem zahtevku začasno regulira pravno razmerje med strankama, pri čemer je takšna začasna odredba nujna zaradi odvrnitve negativnih posledic, ki bi nastale zaradi zakasnelega učinka sodbe, ni pa namen takih odredb v omogočitvi izvršbe ali izpolnitvi tožbenega zahtevka. Regulacijske začasne odredbe torej ni mogoče izdati zaradi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Taka začasna odredba ni namenjena zavarovanju bodoče izvršbe, ravno na to pa s predlagano začasno odredbo meri upnik.

10. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do upnikovih navedb, da bi bila škoda, ki bi jo zaradi začasne odredbe utrpel prvi dolžnik neznatna ali je sploh ni. Sodišče prve stopnje je namreč kot pomanjkljive ocenilo upnikove trditve o neznatni dolžnikovi škodi, s čemer višje sodišče soglaša. Upnikove trditve v tem delu so bile v postopku na prvi stopnji omejene zgolj na opis njegovega finančnega stanja kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in kot pravilen potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).