Jedro

V postopku izvrševanja odločbe o določitvi osebnih stikov starša z mladoletnim otrokom lahko stranka uspešno izpodbija akt o izvršbi le z ugovorom, da izvršljivost odločbe še ni nastopila oz. da je bila obveznost, ki je predmet postopka, izpolnjena.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Predlog za oprostitev plačila sodne takse se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe Občinskega sekretariata za občo upravo občine z dne 25.4.1994, s katerim je bilo ugotovljeno pod točko 1.) da je postala odločba Centra za socialno delo z dne 29.3.1993 izvršljiva, pod točko 2.) da če bo tožnica v nasprotju z dogovorjeno obveznostjo še naprej onemogočala stike, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 30.000,00 SIT in pod točko 3.) da pritožba zoper sklep ne zadrži začetka izvršbe.

V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je sklep o dovolitvi izvršbe, ki ga je izdal prvostopni organ pravilen in zakonsko utemeljen. Pritožbeni ugovori niso utemeljeni. Zavezanka (tožnica) je bila z dopisom prvostopnega organa z dne 22.2.1994 vabljena, da se dne 2.3.1994 kot stranka zglasi pri navedenem organu glede realizacije odločbe - stiki z otrokom. Izrecno je bila opozorjena, da lahko prinese s seboj dokazila oziroma pripelje priče, prav tako pa tudi, da se mora obravnave osebno udeležiti. V primeru, da se obravnave ne bo udeležila, bo opravljena tudi brez nje ali pa preložena na njene stroške. Kot je razvidno iz povratnice, je bil dopis vročen dne 23.2.1994 ob 8. uri 40 minut. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da se tožnica ves čas protivi osebnim stikom mladoletnega L. z očetom A.P. (odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 5.8.1993, zapisnik o ustni obravnavi z dne 30.3.1994, sklep o dovolitvi izvršbe z dne 25.4.1994), prvostopni organ ni imel zakonite osnove zato, da bi ugodil predlogu tožnice. V upravno izvršilnem postopku ni mogoče upoštevati predloga tožnice, češ da je ta vložila predlog pri pristojnem centru za socialno delo, prav tako pa tudi ni mogoče slediti zahtevi tožnice, da naj se narok za ustno obravnavo preloži za najmanj 14 dni za zbiranje dokazil. Izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe je prvostopni organ izdal po izvedenem postopku na podlagi podatkov iz spisov, iz katerih povsem jasno izhaja, da tožnica ni omogočala stikov, določenih v izreku izvršilnega naslova.

Tožnica v tožbi navaja, da je pravočasno (25.2.1994) predlagala preložitev razpisane obravnave za dne 2.3.1994 do rešitve predloga vloženega pri Centru za socialno delo oziroma posredno za obdobje 14 dni, da bi lahko zbrala dokaze, na katere se je nameravala sklicevati v tem upravnem postopku. Upravni organ obravnave ni preložil, ampak je razpisal še eno obravnavo za dne 30.3.1994, na katero je vabil pričo, brata predlagatelja, za kar je tožnica izvedela šele iz obrazložitve prvostopne odločbe. S tem je upravni organ kršil temeljne pravice tožnice, da je na obravnavi navzoča. Tožnica pa še poudarja, da je prišlo tekom tega upravnega postopka do sklenitve novega dogovora o stikih predlagatelja kaznovanja z njegovim otrokom (14.4.1994), tako da je odločba, na katero se sklep nanaša, brezpredmetna. Zaradi vsega navedenega je tožena stranka kršila procesne določbe, zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Predlaga tudi, da jo sodišče oprosti plačila sodne takse.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izvrševanje odločbe o določitvi osebnih stikov A.P. z ml. sinom L. z dne 29.3.1993. V tem postopku bi tožnica lahko uspešno izpodbijala prvostopni sklep oziroma izpodbijano odločbo le z ugovorom, da izvršljivost odločbe še ni nastopila oziroma da je bila obveznost, ki je predmet postopka, izpolnjena. Ker pa tožnica, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, temu v pritožbenem postopku ni ugovarjala, je zato tožena stranka glede na podatke v spisih, pravilno odločila in po presoji sodišča tudi utemeljeno zavrnila pritožbeni ugovor povezan s tožničino zahtevo po preložitvi obravnave. Da je prvostopni organ v tem primeru ravnal pravilno, ko ni sledil tožničinemu predlogu, potrjuje tudi dejstvo, da tožnica tudi v pritožbenem postopku ni ponudila nikakršnih dokazov o tem, da je obveznost izpolnila. V tožbi tožnica sicer trdi, da je v teku tega upravnega postopka prišlo do sklenitve novega dogovora o stikih upravičenca z ml. sinom že 14.4.1994 tako, da je postala odločba, na katero se sklep prvostopnega organa nanaša, brezpredmetna, vendar sodišče pri tem pripominja, da tožnica te okoliščine v pritožbi ni uveljavljala, v upravnem sporu pa novih okoliščin in dokazov, ki jih organ ni ugotavljal oziroma presodil v upravnem postopku, ne more z uspehom uveljavljati. Sodišče odloči o sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku (1. odstavek 39. člena ZUS). Ne glede na navedeno, pa tudi podatki spisov ne potrjujejo tožničine navedbe, da je že ob izdaji prvostopnega sklepa zatrjevana okoliščina obstajala. Okoliščine, ki so se spremenile po izdaji prvostopnega akta pa praviloma ne morejo vplivati niti na odločitev v pritožbenem postopku, niti v upravnem sporu.

Ker tožnica v upravnem sporu ni predložila nikakršnih dokazov, ki bi utemeljevali njen predlog za oprostitev sodnih taks, je sodišče predlog zavrnilo. Predloga, da sodišče naloži plačilo stroškov postopka toženi stranki pa sodišče ni obravnavalo, ker po 61. členu ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške.

Sodišče je glede na vse prej navedeno presodilo, da je tožba pravno neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).