Jedro

Sodišči prve in druge stopnje nista storili v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odst. 354. člena ZPP, ker pri drugem sojenju nista ugotavljali ali predstavlja vrednost prejetih daril (40 ton apna) več kot polovico vrednosti toženkinega dednega deleža, čeprav je bil pri prvem sojenju že pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek, da je bila toženka "dedno odpravljena" v obsegu - kolikor vrednost prejetih daril presega polovico njenega dednega deleža. Drugi tožnikov zahtevek, ki sta mu sodišči pravnomočno ugodili v obsegu vrednosti 40 ton apna, se je namreč glasil "le" na ugotovitev, kakšno darilo je toženka prejela od zapustnice, kar naj se upošteva in poračuna v zapuščinskem postopku. Sodišči prve in druge stopnje sta pri drugem odločanju glede na obseg in vsebino tožnikovega drugega zahtevka zato pravilno ugotavljali le to, ali je obstajalo med zapustnico in toženko pogodbeno (darilno) razmerje in v kakšnem obsegu je obstajalo (kakšen je bil torej predmet darilnega razmerja med njima). Glede na določila 48. in 52. člena v zvezi z 162. členom ZD pa bo moralo opraviti poračunavanje vrednosti daril, ki jih je toženka dobila od zapustnice, z vrednostjo njenega dednega deleža sodišče v zapuščinskem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je toženka po pok. materi prejela kot darilo vrednost 40 ton apna, kar naj se v zapuščinskem postopku upošteva in poračuna, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da naj bi toženka prejela tudi še pohištvo za kuhinjo in spalnico.

Pritožbo toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v ugoditvenem delu, ki ga je toženka izpodbijala. Potrdilo je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka od pok. matere prejela vrednost 40 ton apna.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita v delu, kjer je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Bistveno kršitev revizija vidi v tem, da je bil na eni strani pravnomočno zavrnjen zahtevek, da je bila tožnica dedno odpravljena, kolikor vrednost prejetih daril presega polovico njenega dednega deleža, sodišče pa je v nadaljevanju postopka ugodilo spremenjenemu zahtevku, da je toženka prejela kot darilo 40 ton apna, pri čemer pa ni ugotavljalo, ali predstavlja to darilo več kot polovico vrednosti dednega deleža toženke. Zato ni mogoče reči, ali je sodišče poseglo v že razsojeno stvar. Toženka pa sicer od matere ni ničesar prejela. Apnenic tudi ni pripravljala mati, temveč je sodišče ugotovilo, da je eno apnenico pripravljal tudi toženkin mož. Tudi ni bilo ugotavljano, za koga so delali delavci.

Revizija je bila v skladu z določilom 3. odst. 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revidentka očita sodbama sodišča prve in druge stopnje, da pri drugem sojenju nista ugotavljali ali predstavlja vrednost prejetih daril (40 ton apna) več kot polovico vrednosti njenega dednega deleža, kar bi morali sodišči storiti zato, ker je bil pri prvem sojenju že pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek, da je bila "dedno odpravljena" v obsegu - kolikor vrednost prejetih daril presega polovico njenega dednega deleža. S temi trditvami revidentka sodiščema očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odst. 354. člena ZPP (pravnomočno razsojena stvar). Očitane procesne kršitve pa sodišči nista zagrešili. Res je sicer postal pravnomočen zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje opr. št. P 18/90 z dne 15.3.1991 glede prvotnega tožnikovega zahtevka v obsegu 1/2 vrednosti toženkinega dednega deleža (da torej vsaj do polovice vrednosti njen dedni delež ni pokrit z vrednostjo prejetih daril). Vendar pa revidentka, ko izraža domnevo, da je bilo pri drugem sojenju poseženo v že pravnomočni zavrnilni del prve sodbe prvostopnega sodišča, ne upošteva, da se drugi tožnikov zahtevek, ki sta mu sodišči pravnomočno ugodili v obsegu vrednosti 40 ton apna, glasi "le" na ugotovitev, kakšno darilo je toženka prejela od zapustnice, izrecno pa napotuje na poračunavanje prejetih daril v zapuščinskem postopku. Sodišči prve in druge stopnje sta pri drugem odločanju glede na obseg in vsebino tožnikovega drugega zahtevka zato pravilno ugotavljali, ali je obstajalo med zapustnico in toženko pogodbeno (darilno) razmerje in v kakšnem obsegu je obstajalo (kakšen je bil torej predmet darilnega razmerja med njima). Glede na določila 48. in 52. člena v zvezi z 162. členom Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS št. 15/76 in 23/78; v nadaljevanju: ZD) pa opravi poračunavanje vrednosti daril, ki jih je dedič dobil od zapustnika, z vrednostjo njegovega dednega deleža sodišče v zapuščinskem postopku, kar pravilno ugotavlja tudi sodišče druge stopnje. Pravnomočni zavrnilni del prve sodbe sodišča prve stopnje (s katerim je že pravnomočno začrtana zgornja meja vrednosti darila, ki se še lahko upošteva pri vračunavanju v toženkin dedni delež) bo tako moralo upoštevati sodišče v zapuščinskem postopku po pok. materi pravdnih strank, ki bo upoštevaje še pravila iz 48. člena ZD (o načinu vračunavanja darila v dedni delež) in 52. člena ZD (o ugotavljanju vrednosti darila), ugotavljalo, v kakšnem obsegu je toženkin dedni delež že poračunan s prejetimi darili.

S trditvijo, da od pokojne matere ni prejela ničesar, revidentka nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve in druge stopnje, da je namreč od matere kot darilo prejela vrednost 40 ton apna. S tem pa nedopustno graja dejansko podlago sodb obeh sodišč. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja namreč ni razlog, ki bi ga stranka lahko uveljavljala v revizijskem postopku. Zato te trditve revizijsko sodišče ni moglo upoštevati (3. odst. 385. člena ZPP). Enako sta dejanske narave tudi nadaljna revizijska očitka, da je pri pripravi apna iz ene apnenice pomagal tudi toženkin mož in da ni bilo ugotavljano, za koga so delali delavci pri pripravi apna in ju revizijsko sodišče iz istih razlogov ni moglo upoštevati.

Glede na povedano in ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je stroškovno zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).