Jedro

Če z zakonom ni določen drugačen rok za zastaranje, terjatev zastara v petih letih, v skladu s 346. členom OZ. V prvem odstavku 336. člena OZ določa, da začne zastaranje pri obogatitvenih zahtevkih teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico zahtevati izpolnitev obveznosti. To pa je takrat, ko se je dokončno izjalovilo upnikovo, v tem primeru tožnikovo, pričakovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 42.127,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v celoti povrniti nastale pravdne stroške.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik). V pravočasni pritožbi navaja, da je sodišče izvedlo le dokaze z branjem listin in z zaslišanjem strank, ostale dokaze pa je kot nepotrebne zavrnilo. S tem je kršilo določilo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ni izvedlo ostalih predlaganih dokazov tožnika, in sicer neposrednega zaslišanja prič A. A., B. B. in C. C. ter Č. Č. Njihovo zaslišanje pa bi bilo pomembno za presojo ugovora zastaranja, posledično pa je naredilo napačne zaključke o dejanskem stanju. Svojo odločitev je gradilo predvsem na izpovedi tožnika ob zaslišanju, tožnik pa je bil v tremi in je podal skopo izjavo, kar sledi iz posnetka zapisnika. Sodišče se je s takšno izpovedbo zadovoljilo, ne da bi ugotovilo materialno resnico o vseh za odločitev pomembnih okoliščinah in v obrazložitvi sodbe navedlo le dejstva, ki potrjujejo odločitev, da naj bi zahtevek zastaral. S hitrim zaslišanjem, ob katerem je tožnik čutil časovni pritisk, je sodišče ustvarilo vtis, da je v zadevi že odločilo, pooblaščenka tožnika pa se je odločila, da izpovedbo tožnika, ki je bila resnična, vendar preskopa, ne bo poskusila korigirati z dodatnimi vprašanji. Nikakor ni tožnik izpovedoval neresnico, kot je bil povsem neutemeljeno opozorjen s strani sodnika. Bistvo tožnikovih navedb je, da so družinski pogovori o rešitvi medsebojnih premoženjskih razmerij potekali najmanj do leta 2018. Drži, da se je 2004 odselil, saj je spoznal, da poleg tega da je bratu izplačal vtoževani znesek in še vlagal v domačijo staršev, kot je obširno navedel in dokazal v pravdi, dogovora kot dosledno sledi iz dedne izjave, ne bo mogoče uresničiti, tako da ni imelo smisla prevzeti domačije in ostati na domačiji. Navedeno pa ne pomeni, da se je njegovo pričakovanje, da mu bo družina nadomestila znesek plačan bratu, nadomestila v drugi obliki. Sam toženec je priznal, da mu je tožnik 11. 9. 2018 posla predlog razdelitve družinskega premoženja. Starši tožniku tudi niso dali parcel, temveč so jih prodali in tožniku izročili denar, vendar se ta denar od teh parcel ne more upoštevati v saniranje tožnikovega prikrajšanja nasproti tožencu. Za ugotovitev zastaranja pa ni relevantno, kdaj je tožnik spoznal pravno neveljavnost dedne izjave, temveč da je celotno družinsko dopisovanje in dogovarjanje potekalo v smeri, da se družina dogovori in da se ima namen dogovoriti, upoštevaje tožnikovo izplačilo bratu, kar dokazuje pisanje, saj je toženec tožniku poslal predlog razdelitve družinskega premoženja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da odloči, da tožbeni zahtevek ni zastaral in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnjo izvajanje dokazov in odločitev. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec odgovarja na navedbe iz pritožbe in predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetnem pravdnem postopku med strankami ni sporno, da je tožnik tožencu med leti 1999 in 2004 izplačal znesek devet milijonov tolarjev, v skladu z "dedno izjavo" z dne 4. 1. 2002. V predmetni izjavi sta se stranki in njuna starša dogovorili, glede prepisa premoženja na tožnika in ker do slednjega ni prišlo, se je tožnik z družino 2004 iz domačije staršev odselil. Sodišče prve stopnje je zahtevek na vračilo zneska zavrnilo in zaključilo, da je zahtevek zastaral. 6. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v prvem odstavku 335. člena določa, da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 335. člena OZ). Če z zakonom ni določen drugačen rok za zastaranje, terjatev zastara v petih letih, v skladu s 346. členom OZ. V prvem odstavku 336. člena OZ določa, da začne zastaranje pri obogatitvenih zahtevkih teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico zahtevati izpolnitev obveznosti. To pa je takrat, ko se je dokončno izjalovilo upnikovo, v tem primeru tožnikovo, pričakovanje.1

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, kdaj se je izjalovilo tožnikovo pričakovanje, da bo prejel premoženja staršev, kot je bilo dogovorjeno z „dedno izjavo“ z dne 4. 1. 2002, iz katere izhaja, da tožnik plača tožencu denarni znesek, v zameno pa prevzame posestvo s pripadajočimi nepremičninami in premičninami po očetu in materi, s čimer je toženec dedno odpravljen. Na podlagi neposrednega zaslišanja tožnika in v spis predloženih izjav s strani tožnika predlaganih prič A. A., B. B. in C. C. je sodišče prve stopnje zaključilo, da je to bilo v letu 2004, ko se je tožnik izselil, saj kot je sam izjavil "na posesti, kjer je z družino prebival do tega trenutka, nič ni bilo njegovo in nič ni kazalo, da kdaj bo, kar je zanj pomenilo, da denar, ki ga vlaga v obrt in hišo meče v temo, saj ne ve, ali se mu bo to finančno kdaj obrestovalo in zgolj vlaga denar v nekaj, kar nikoli ne bo njegovo" (9. točka izpodbijane sodbe). Pritožbeno niti ni sporno, da se je tožnik izselil, ker je spoznal, da dogovora kot dosledno sledi iz dedne izjave, ne bo mogoče uresničiti, tako da ni imelo smisla prevzeti domačije in ostati na domačiji (III. točka pritožbe).

8. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se je s trenutkom, ko se je tožnik odselil s posesti svojih staršev, ki jo je nameraval prevzeti, izjalovilo njegovo pričakovanje oziroma namen, zaradi katerega je tožencu izplačal vtoževani znesek, starša pa premoženja, kljub pisnemu dogovoru, nanj nista želela prepisati. Prav tako iz pisne izpovedbe priče A. A., bivše žene tožnika, izhaja, da po štirih letih bivanja na domačiji tožnikovih staršev ni prišlo do prepisa premoženja, kljub temu, da sta tožencu izplačala sedaj vtoževani znesek, zato so pogoji bivanja postajali nevzdržni in sta se odločila, da posestvo zapustita. Sicer pa med strankami sam obstoj dogovora ni sporen. Od takrat dalje, ko se je tožnik izseli, saj se je namen zaradi katerega je tožencu izplačal denarni znesek izjalovil, pa je imel tožnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, kar pa je storil šele s predmetno tožbo, dne 22. novembra 2021, zato je ob upoštevanju splošnega petletnega zastaralnega roka, njegova pravica zahtevati vrnitev obravnavanega denarja zastarala.

9. Sodišče prve stopnje se je nadalje ukvarjalo z dejstvom, da se je tožnik v letu 2015 pozanimal pri odvetniku, glede veljavnosti dedne izjave oz. dogovor iz dedne izjave in da je takrat ugotovil, da takšna dedna izjava ni veljavna. Na podlagi slednjega je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnik leta 2015, dokončno ugotovil, da se na podlagi predmetne listine v zemljiško knjigo ne bo mogel vpisati, zastaralni petletni rok pa bi v tem primeru potekel konec leta 2020. 10. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je za predmetni postopek relevantno, kdaj se je izjalovilo tožnikovo pričakovanje, da bodo starši dogovorjene nepremičnine prepisali nanj, to pa je bilo že leta 2004, ko se je z družino iz posestva odselil. 11. Sodišče prve stopnje se je nadalje pravilno opredelilo do trditev tožnika, da se je z družino ves čas dogovarjal o prepustitvi premoženja in da so vsi ti dogovori, ki so potekli med strankami zastaranje pretrgali, nenazadnje je tožnikov sin Č. Č. v letu 2019 tožencu posredoval predlog delitve premoženja (11. točka obrazložitve). Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da s temi dejanji ni prišlo do pretrganja zastaranja, saj se skladno s 365. členom OZ zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe, oziroma z drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika, vendar samo takšnim, ki so dana pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, in katerih namen je ugotoviti obstoj terjatve, njeno zavarovanje ali izterjavo.2 V skladu s 368. členom OZ za pretrganje zastaranja ne zadošča, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika, naj izpolni obveznost. Prav tako ni mogoče govoriti o odpovedi zastaranju oz. pripoznavi dolga, v skladu s 341. členom OZ (12. točka obrazložitve), saj je slednje mogoče le s pisno izjavo, česar pa tožnik niti ne zatrjuje. Predlog ureditve premoženjskih razmer med strankama kot ga je posredoval tožnikov sin, pa kot je bilo že pojasnjeno, ne predstavlja dejanja, ki bi pomenilo odpoved zastaranju ali pripoznavo zastarane terjatve. Glede na ugotovljeno je za zastaranje pravice terjati vračilo denarja pričelo teči, ko se je tožnik izselil v letu 2004 in se je izjalovil namen iz "dednega dogovora" - pridobiti premoženje staršev ter je zastaranje terjatve nastopilo v letu 2009, z iztekom 5 let odkar je tožnik imel možnost terjati vračilo danega.

12. Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, ki v postopku ni zaslišalo z njene strani predlaganih prič. V skladu s šestim odstavkom 236.a člena ZPP, sodišče lahko odloči, da se namesto zaslišanja prič le prebere njena pisna izjava, ki je pridobljena v skladu s prejšnjim odstavkom istega člena. Mora pa zaslišanje priče izvesti, če tako zahteva katera od strank. Če tako ne ravna lahko zagreši relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tožnik je na poziv sodišča predložil pisne izjave in predlagal, da se slednje preberejo in po potrebi priče zaslišijo neposredno. Na podlagi slednjega sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnik neposrednega zaslišanja prič ni zahteval, prav tako na naroku dne 8. 9. 2022, na katerem je sodišče prebralo pisne izjave prič, ni izrecno zahteval njihovega zaslišanja.

13. Sodišče druge stopnje tako relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 236a. členom ZPP), saj tožnik neposrednega zaslišanja prič ni zahteval, zgolj predlagal je njihovo zaslišanje po potrebi.

14. V celoti neutemeljena je nadalje pritožbena graja sodišča prve stopnje, da tožnika ni dovolj podrobno zaslišalo. V skladu z 289. členom ZPP stranki najprej postavlja vprašanja predsednik senata (sodnik), potem pa še pooblaščenec stranke, ki lahko postavlja vprašanja svoji stranki in nasprotni stranki. Je pa seveda na samem pooblaščencu, da stranki postavi vprašanja, v kolikor meni, da stranka o vseh relevantnih okoliščinah ni izpovedala oz. da je sodnik ni ustrezno zaslišal. Dejstvo, da pooblaščenec stranki ne postavlja vprašanj (kot je bilo v konkretni zadevi), sodišču ne nalaga, da mora postavljati dodatna vprašanja, ki bi jih eventualno naj postavil pooblaščenec stranke. Sodišče prve stopnje je tožnika zaslišalo o vseh pravno relevantnih dejstvih. Možnost zaslišanja je imela tudi pooblaščenka tožnika, ki pa te možnosti ni izkoristila, prav tako na samo zaslišanje tožnika, pripomb ni imela.

15. Glede na obrazloženo, ker sodišče druge stopnje pritožbeno zatrjevanih kršitev ni ugotovilo, prav tako ne kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako toženec z odgovorom na pritožbo v ničemer ni pripomogel k odločitvi sodišča prve stopnje, zato krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (165. v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 Sodba II Ips 34/2013 z dne 9. 5. 2013. 2 Plavšak N., Obligacijski zakonik, Splošni del s komentarjem, druga knjiga GV Založba Ljubljana 2003, stran 507 in nadaljnji.