Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 10. 3. 2011, v odločbi z dne 28. 10. 2010 pa je znesek 1.061,81 EUR odpravilo in ugotovilo, da znaša starostna pokojnina 1.168,42 EUR na mesec od 1. 7. 2010 dalje, razsodilo da je toženka dolžna v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe obračunati in izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine po odločbi z dne 28. 10. 2010 in s to sodbo pripadajočimi zneski starostne pokojnine, upoštevaje vse uskladitve ter da je dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in s to sodbo priznanimi zneski starostne pokojnine od dneva zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila, v 60 dneh po plačilu razlike iz II. točke izreka sodbe in povrniti tožniku stroške postopka v znesku 450,60 EUR v roku 15 dni.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče nepravilno uporabilo način izračuna manjkajočih tožnikovih plač od leta 1973 do 1975. Sodišče je tudi nepravilno tolmačilo pojem prejete plače tožnika in je s takšnim načinom izračuna manjkajočih tožnikovih plač od leta 1973 do 1975 zmotno uporabilo Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/00 s sprem.) in določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.). Za izračun pokojninske osnove se lahko upoštevajo le plače oziroma osebni dohodki, ki jih je zavarovanec dejansko dobil, ne pa fiktivni podatki. Razen tega se pri uveljavljanju pravic oziroma odmeri pokojnine upoštevajo podatki iz matične evidence, ki ima značaj javne listine, pri čemer je možno dokazovati, da ti podatki niso pravilni, oziroma kot je to v konkretnem primeru, dokazovati manjkajoče podatke, ki niso vneseni v matično evidenco. Kot ustrezni dokaz se lahko uporabijo plačilne liste tožnika, ki vsebujejo vse potrebne podatke, teh pa tožnik ni predložil. Tudi sodna izvedenka je v izvedenskem mnenju ugotovila, da od vseh sodelavcev, ki so bili v obdobju od leta 1973 do 1975 zaposleni pri A., ni bilo mogoče dobiti podatke o plači, razen za sodelavca A.A., pri čemer tudi njegovi podatki niso pridobljeni iz matične evidence, temveč iz potrdila A.. Sodna izvedenka je izračunala tožnikove manjkajoče plače le na podlagi matematične primerjave s plačo nekdanjega sodelavca. Takšen način izračunavanja tožnikovih plač je nedopusten, saj temelji zgolj na hipotetični predpostavkah in ne gre za dokaz, ki omogoča ugotovitev višine tožnikovih prejemkov z visoko stopnjo gotovosti. Med tožnikom in sodelavcem je bilo edino skupno to, da sta bila v določenem obdobju zaposlena pri istem delodajalcu, pri čemer niso bili znani podatki, na katerih delovnih mestih je bil zaposlen tožnik in na katerih njegov sodelavec in kakšna je bila delovna doba. Pritožnica meni, da iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-205/93 z dne 9. 11. 1994 izhaja, da gre za način izračuna pokojninske osnove, ki omogoča razporeditev delavcev v primerljive skupine, da se približa načelo za enako plačo enaka pokojnina in ne gre zgolj za matematični izračun plač dveh sodelavcev, ki jima je skupno le to, da sta bila zaposlena pri istem delodajalcu. Tudi sklicevanje sodišča na zadeve Vrhovnega sodišča RS pod opr. št. VIII Ips 99/2007 z dne 22. 4. 2008, VIII Ips 118/2009 z dne 5. 4. 2011, VIII Ips 18/2010 z dne 19. 4. 2010, VIII Ips 224/2011 z dne 15. 10. 2012 je v konkretnem primeru neutemeljeno, saj gre za povsem drugačno odločitev kot v primeru tožnika. V konkretnem primeru je bil način izračuna tožnikovih plač le matematičen in ni šlo za primerjavo plač med sodelavci, ki bi z veliko gotovostjo omogočali ugotovitev višine tožnikovih prejetih plač.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo v katerem predlaga zavrnitev pritožbe, saj je bil s strani izvedenke narejen izračun pokojninske osnove in pokojnine na osnovi dostopnih podatkov, to pa so bili podatki njegovega sodelavca. Tožnik je že v vlogi z dne 11. 9. 2012 navajal, da ni imel delovnega mesta navadnega raziskovalca na inštitutu, ampak je bil vodja. Zaslišan kot stranka na obravnavi dne 12. 9. 2012 je tožnik to svojo navedbo preciziral, da je bil vodja manjšega oddelka, v katerem so bili zaposleni trije delavci, seveda je imel višjo plačo kot ti njegovi podrejeni delavci (eden izmed njih je bil A.A.), zato bo kljub izvedenkinem izračunu, ki je vzela podatke njegovega podrejenega delavca, tožnik še vedno oškodovan. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem socialnem sporu, v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 10. 3. 2011, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote B. št. ... z dne 28. 10. 2010. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 1.061,81 EUR na mesec od 1. 7. 2010 dalje ter da se izplačani zneski akontacije poračunajo. V zvezi z izpodbijanima odločbama je bilo za tožnika sporno, da se pri izračunu pokojninske osnove niso upoštevale plače v letih od 1973 do 1975. Na podlagi 39. člena ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Za leto zavarovanja se upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejel plačo oziroma nadomestilo plače za najmanj šest mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za šest mesecev plačani prispevki. Pokojninska doba, plača, poplačilo prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, se v skladu s 1. odstavkom 203. člena ZPIZ-1 upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V 2. odstavku citirane določbe je določeno, da podatke iz 1. odstavka zagotavljajo v skladu z zakonom delodajalci, samozaposleni, kmetje, vrhunski športniki in šahisti ter osebe, ki so prostovoljno vključene v zavarovanje, Zavod RS za zaposlovanje, Ministrstvo pristojno za pravosodje, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Davčna uprava Republike Slovenije. Podatki o plačah se po 8. členu ZMEPIZ morajo vpisovati v matično evidenco. Podatki, vpisani v matično evidenco, se glede na 1. odstavek 5. člena uporabi pri odmeri posamezne dajatve. S 57. členom ZMEPIZ je postopanje določeno tako, da v primerih, da delodajalec ni posredoval podatkov v predpisanih rokih, da se le-ti zberejo ob nastanku zavarovalnega primera oziroma če delodajalec podatkov ne poseduje več, se pri uveljavljanju pravic upoštevajo le prijavljeni podatki.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da gre za situacijo, ko tožnikov delodajalec A. ni posredoval podatkov o plačah za sporna leta in da ta pravni subjekt od 30. 9. 2000 ne obstaja več in zato podatkov ni mogoče pridobiti pri delodajalcu oziroma njegovih morebitnih pravnih prednikih. V takšnem primeru se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da ima zavarovanec pravico, da višino svoje plače, ki je osnova za odmero pokojnine, dokazuje tudi drugače z drugimi verodostojnimi dokazi. Nasprotno stališče bi namreč pripeljalo do tega, da bi, zaradi opustitve posredovanja podatkov o plačah s strani delodajalcev ali ustreznega vodenja matične evidence, zavarovanci bili prikrajšani pri svojih pokojninskih prejemkih. Takšen dokaz, ki je primeren ta za ugotavljanje višine zavarovančeve plače, je tudi plača primerljivih tožnikovih sodelavcev. Ne glede na pravno ureditev navedeno v točki 7. obrazložitve, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, višino plače za določeno obdobje, mogoče dokazovati tudi z drugimi dokazi, tudi s primerjanjem plač zavarovanca s plačo sodelavca.

Za ugotovitev spornega vprašanja o višini plač tožnika v letih od 1973 do 1975 ni bilo na voljo podatkov o plači tožnika. V takšnih primerih se upoštevajo drugi podatki, ki omogočajo razporeditev zavarovancev v primerljive osnove, takšna primerljivost pa je nujna zaradi približevanja načelu: za enako plačilo – delo, enaka pokojnina. A.A. in tožnik sta bila skupaj zaposlena pri istem delodajalcu od 21. 5. 1973 do 31. 5. 1978, na delih z visoko izobrazbo, tožnik je bil A.A. predpostavljeni delavec. Ob ugotovljenem razmerju med njunima plačama v letih 1976 in 1977 je lahko izvedenka z veliko gotovostjo, ob upoštevanju plač A.A. za leta 1973 do 1975, izračunala plače tožnika za isto obdobje. Podatki o plačah A.A. res niso pridobljeni iz matične evidence zavarovancev, temveč iz potrdila A. (delodajalca), vendar je iste podatke pri izračunu pokojninske osnove upoštevala tudi toženka sama, kakor to izhaja iz upravnega spisa toženke za A.A.. Tako ni razloga, da se ti podatki ne bi mogli uporabiti tudi v tožnikovem primeru.

Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah pod opr. št. VIII Ips 99/2007 z dne 22. 4. 2008, VIII Ips 118/2009 z dne 5. 4. 2011, VIII Ips 18/2010 z dne 19. 4. 2010 in VIII Ips 224/2011 z dne 15. 10. 2012, saj gre v vseh primerih za stališča navedenega sodišča, da je možno dokazovati višino plač, ki so podlaga za ugotovitev pokojninske osnove in izračun višine pokojnine, tudi na podlagi primerjave s plačami primerljivih sodelavcev, če teh podatkov ni v matični evidenci za zavarovanca.

V posledici odprave odločbe tožene stranke z dne 10. 3. 2011 in ugotovitve, da znaša starostna pokojnina tožnika na mesec 1.168,42 EUR od 1. 7. 2010 dalje, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe obračunati in izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine po odločbi z dne 28. 10. 2010 in s citirano sodbo pripadajočimi zneski starostne pokojnine, prav tako, da je toženka dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in s sodbo priznanimi zneski starostne pokojnine od dneva zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila, v 60 dneh po plačilu razlike iz II. točke izreka izpodbijane sodbe. Pri tem je sodišče prve stopnje navedlo tudi pravilno pravno podlago in pravilno odločilo o samih stroških postopka.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede pritožbenih stroškov, ki se nanašajo na odgovor na pritožbo je sklenilo, da jih nosi tožnik sam, saj z njimi ni prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev o stroških je bila sprejeta na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP.