Jedro

Ni nujno, da se sodno pisanje (vabilo na narok) vroča zakonitemu zastopniku (direktorju), zaradi česar bi zaradi zamenjave slednjega lahko prišlo do nepravilne vročitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 26083/2012 z dne 23. 2. 2012, ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 129,00 EUR nadaljnjih stroškov v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Višje sodišče ugotavlja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje glede na obširne navedbe obeh strank sicer skopa, vendar pa ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je med strankama sporna zgolj višina računov oz. obseg računovodskih opravil za toženo stranko. Tožena stranka je trdila, da je bilo dogovorjeno plačilo v višini štirikrat letno po 128,50 EUR, kar je tožeča stranka zanikala, tožena stranka pa tega dogovora ni uspela dokazati. Zato je sledilo tožeči stranki, ki je opravljeno delo obračunavala po pogodbeno dogovorjeni ceni 5,10 EUR na uro + DDV, pri čemer se je sodišče prve stopnje o obsegu opravljenega dela prepričalo z vpogledom v listinske dokaze (izpisi kontnih kartic za vsa leta, bilance, obračuni DDV, ... prim. A9 do A43 spisa). Opozorilo je še, da ko je tožeča stranka v spis vložila neplačane račune, ki so bili specificirani skladno s pogodbo, jim je tožena stranka bolj ali manj pavšalno nasprotovala, zaradi česar njenim navedbam ni sledilo in je zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo.

8. Tožena stranka zgoraj povzete obrazložitve sodišča prve stopnje ne izpodbija, ampak napada del obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje štelo, da umika vse dokazne predloge (razen listinskih dokazov), ker se kljub pravilnemu vabljenju na narok le-tega ni udeležila (455. člen ZPP). Pojasnjuje, da se naroka ni mogla udeležiti, ker je 4. 4. 2012 prišlo do zamenjave vodstva pri pravni osebi, saj je od tedaj dalje direktor P. A. Le-ta pošte ni prejel, niti ni podpisal prejema vabila na glavno obravnavo. Te pritožbene navedbe so neutemeljene, saj ni nujno, da se sodno pisanje (vabilo na narok) vroča zakonitemu zastopniku (direktorju), zaradi česar bi zaradi zamenjave slednjega lahko prišlo do nepravilne vročitve. Pravnim osebam se namreč vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem oziroma delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu (133. člen ZPP). Ta zakonska določba ne predpisuje, da je pisanje za pravno osebo treba vročiti osebi, ki je pooblaščena za zastopanje. Pojem „oseba, ki je pooblaščena za sprejem“, je treba namreč ločiti od pojma „oseba, pooblaščena za zastopanje“ (prim. VSK I Cpg 327/2001 z dne 17. 4. 2002).

Vročilnica, pripeta k red. št. 26 spisa (vabilo na narok), z dokazno močjo javne listine dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). To pomeni, da se domneva, da je oseba, pooblaščena za sprejem poštnih pošiljk pri toženi stranki (oziroma delavec tožene stranke) dne 7. 10. 2013 v imenu pravne osebe sprejela vabilo na narok za glavno obravnavo. Ta domnevana dejstva je sicer mogoče ovreči, vendar samo z določnimi, in z dokazi podprtimi trditvami o razlogih za neverodostojnost slednjih, ne pa zgolj s posplošenim zanikanjem, da novi direktor tožene stranke ni sprejel sodne pošiljke. Predvsem bi morala tožena stranka pojasniti, kdo je podpisal vročilnico oziroma zakaj ta oseba sodnega pisanja ni bila upravičena sprejeti. Pričakovati je, da bo tožena stranka, glede na to, da je bila vročitev opravljena v njenih poslovnih prostorih, to vedela. Ker slednja ni uspela izpodbiti domnevanih dejstev, kot izhajajo iz vročilnice, višje sodišče ugotavlja, da je bila tožena stranka pravilno vabljena na narok, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da zaradi neudeležbe na naroku umika vse dokazne predloge, razen listinskih (455. člen ZPP).

9. Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe navaja, da odgovora na dopolnitev tožbe tožeče stranke z dne 25. 2. 2013 (red. št. 22 spisa) ni podpisal direktor, ter da bi sodišče prve stopnje moralo paziti, ali je tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, upravičen za zastopanje. Če ni, bi moralo zakonitega zastopnika pozvati, da odobri vloženo vlogo. Višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka za takšna pritožbena prizadevanja nima pravnega interesa, saj si s tem slabša svoj pravni položaj. Če je sodišče prve stopnje v trditveno podlago tožene stranke povzelo navedbe iz vloge, ki jo je v imenu tožene stranke vložila oseba, ki ni imela pooblastila niti ni izkazala, da ima opravljen pravosodni izpit, je sicer kršilo procesne določbe ZPP, vendar jih je kršilo v korist tožene stranke, ne pa v njeno škodo. Po vsebini ji je vloga na red. št. 22 v korist, saj se v njej nasprotuje vtoževani terjatvi. Tožena stranka - sedaj zastopana po zakonitem zastopniku - pa v pritožbi tudi ne pojasni, ali bi sama podala kakšne drugačne navedbe. S to utemeljitvijo bi po prepričanju višjega sodišča lahko obrazložila svojo pravno korist za predhodno navedena pritožbena zatrjevanja, ki sicer ni razvidna.

10. Višje sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami, da iz izreka (pravilno uvoda) sodbe ni razvidno, kdo zastopa tožečo stranko, in ali ima ta oseba status zakonitega zastopnika, pojasnjuje, da se po sodni praksi ne zahteva, da se v uvodu sodbe navajajo imena in priimki zakonitih zastopnikov pravnih oseb, ampak se navajajo zgolj imena in priimki pooblaščencev. V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da ni jasno, kdo se je udeležil naroka za glavno obravnavo, višje sodišče pojasnjuje, da je to navedeno na zapisniku, ki bi ga tožena stranka prejela, v kolikor bi se naroka udeležila, oziroma bi kasneje zahtevala njegov izvod. Tožečo stranko pa je na naroku sicer zastopala ga. K. Ž. B., ki je bila od 12. 11. 2009 do 28. 8. 2014 direktorica tožeče stranke, torej njena zakonita zastopnica.

11. Višje sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo, ker le-te niso pravno pomembne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).