Jedro

Če je davčni organ pristojen za izterjavo drugih obveznosti, katere niso odmerili davčni organi, je izvršilni naslov odločba oziroma plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti. Izvršljivost potrdi organ, ki je plačilni nalog izdal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22. 9. 2003, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada M., Izpostave M. z dne 18. 3. 2003, s katero je upravni organ prve stopnje zoper tožnika uvedel prisilno izterjavo neporavnane denarne kazni v znesku 5.000,00 SIT in stroškov izterjave v znesku 1.000,00 SIT iz osebnih prejemkov.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da sklep o prisilni izterjavi temelji na plačilnem nalogu Policije, Policijske uprave M.S., Postaje mejne policije L. z dne 17. 10. 2002, ki je opremljen s klavzulo o izvršljivosti, v kateri je navedeno, kdaj je plačilni nalog postal izvršljiv. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da se izterjava po določbi 42. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP (Ur. l. RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/2001) uvede z izdajo sklepa o prisilni izterjavi, ki mora vsebovati med drugim tudi izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost (2. točka prvega odstavka 43. člena ZDavP), kar pomeni, da je mogoče izvršiti le tisti pravni naslov, ki je opremljen s klavzulo o izvršljivosti. Obrazložilo je, da davčni organ ni pristojen pregledovati, ali je potrditev izvršljivosti, ki jo mora opraviti organ, ki je izvršilni naslov izdal, pravilna in zakonita, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o izvršljivosti izdal. 3. Tožnik je vložil revizijo (prej pritožbo), v kateri navaja, da je neprimerno enačiti nestrinjanje z razdaljo in hitrostjo z ne hoteti podpisati vročitve plačilnega naloga, nadalje ugovarja temu, da ni bila opravljena glavna obravnava in sodišče ni prisluhnilo neposredni priči, ki bi potrdila, da je policist po njegovem ugovarjanju govoril samo še o domnevnem prekršku zoper javni red in mir ter v zapisnik ni hotel zapisati, da se oba policista nista hotela predstaviti in da iz tega razloga ne bo podpisal, z besedo pa ni več omenil domnevnega predmetnega prekrška in plačilnega naloga, niti mu ga ni vročil. Zatrjuje, da je sodišče napačno uporabilo pravno podlago, ko se sklicuje, da niso podani ničnostni razlogi, taksativno našteti v 267. členu ZUP.

4. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa odgovora na revizijo (prej pritožbo) nista vložila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007 po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker obravnavana pritožba, ki je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. ZUS-1 v 85. členu določa, da se revizija lahko vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). V tem obsegu je potekala sodna presoja te revizije.

8. Iz tožnikovih revizijskih navedb smiselno izhaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Iz tožbe izhaja, da je tožnik posredno zahteval opravo glavne obravnave s tem, da je predlagal zaslišanje priče. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče pri odločanju o pravnih sredstvih uporablja ZUS-1. Opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopnim sodiščem se po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi z 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 je določeno, kdaj sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji). To lahko sodišče stori med drugim tudi, kadar predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena), kar je tudi v tem primeru.

9. Po navedbah tožnika naj bi namreč predlagana priča vedela izpovedati o dejstvih v zvezi z nevročitvijo plačilnega naloga. V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo denarne kazni za cestno prometni prekršek in stroškov izterjave. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da se prisilna izterjava uvede z izdajo sklepa o prisilni izterjavi na podlagi 42. člena ZDavP, sklep mora vsebovati vse v 43. členu ZDavP predpisane podatke, torej tudi izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. Po določbi četrtega odstavka 44. člena ZDavP je izvršilni naslov, na podlagi katerega je mogoče uvesti prisilno izterjavo davčnega dolga, tudi odločba oziroma plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, izhaja, da je plačilni nalog imel potrdilo o izvršljivosti, to je, da je izvršljivost plačilnega naloga nastopila 26. 10. 2002 in je tako po navedeni določbi ZDavP predstavljal izvršilni naslov. Na podlagi 46. člena ZDavP v postopku prisilne izterjave ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. V obravnavani zadevi je glede na navedene določbe ZDavP pravno pomembno dejstvo za odločitev obstoja izvršilnega naslova, ki ima potrdilo o izvršljivosti. Potrditev izvršljivosti je v pristojnosti tistega organa, ki je izvršilni naslov izdal (četrti odstavek 290. člena ZUP). Zato dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na vročitev plačilnega naloga, niso predmet presoje v tem upravnem sporu. Glede na navedeno dejstva, o katerih naj bi priča izpovedala na glavni obravnavi, niso odločilna dejstva v postopku prisilne izterjave na podlagi izvršljivega plačilnega naloga, zato po presoji revizijskega sodišča opustitev glavne obravnave ni vplivala, niti ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Tako ta bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu ni podana. Do enakega zaključka pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje.

10. V zvezi z revizijskimi navedbami tožnika, da je sodišče napačno uporabilo pravno podlago, ko se sklicuje, da niso podani ničnostni razlogi, taksativno našteti v 267. členu ZUP, ker v tem členu niso našteti ničnostni razlogi, Vrhovno sodišče ugotavlja: Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da niso podani razlogi za izrek odločbe za nično, vendar je zapisalo napačno številko člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99, 70/2000, 52/2002, 73/2004, 119/2005 in 65/2008), ki je veljal v času odločanja. Ničnostne razloge določa 279. člen ZUP-a. Pri tem revizijsko sodišče pojasnjuje, da so bili ničnostni razlogi našteti v določbi 267. člena prej veljavnega ZUP 1986 (Zakon o splošnem upravnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 47/86). Po presoji Vrhovnega sodišča napačen zapis številke člena ni vplival na pravilnost in zakonitost odločitve.

11. Z revizijskimi navedbami tožnik izpodbija tudi dejansko stanje, ki se nanaša na izvršljivost plačilnega naloga, na podlagi katerega je bil izdan sklep prvostopenjskega upravnega organa o uvedbi prisilne izterjave. Ker revizije na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo in se do teh revizijskih navedb ni opredelilo.

12. Navedbe tožnika, ki se nanašajo na ravnanja policistov, se ne nanašajo na zakonsko dovoljene revizijske razloge iz 85. člena ZUS-1, zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredelilo.

13. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.