Jedro

Tožnik je imel možnost prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, ob tej priložnosti pa se je predpostavljalo njegovo aktivno ravnanje, torej obveznost sodelovanja z organom. Posledično je pravilno procesno postopanje toženke, ki je tožnikovo zahtevo z dne 18. 12. 2025 obravnavala v skladu določbami ZMZ-1 kot ponovno prošnjo.

V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.

Za odločitev v obravnavani zadevi je torej v prvi vrsti bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. Tožnik takih dejstev ni navedel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je vložil na zapisnik 18. 12. 2025 (v nadaljevanju zahtevek za uvedbo ponovnega postopka).

2.V obrazložitvi je uvodoma ugotovila, da je tožnik 19. 8. 2022 v Republiki Sloveniji že podal prošnjo za mednarodno zaščito. Ker je nato samovoljno zapustil azilni dom in se tja v roku treh dni ni vrnil, je bil postopek ustavljen s sklepom z dne 29. 8. 2022.

3.Ugotovila je tudi, da tožnik v ponovni prošnji navaja enake razloge (družinski spor v izvorni državi), s katerimi je v letu 2022 utemeljeval svojo prvo prošnjo za mednarodno zaščito, ter da v zvezi s tem ni podal novih dejstev in dokaznih predlogov. Glede na ugotovljeno je toženka presodila, da tožnik ni uspel izkazati pogojev za vložitev ponovne prošnje.

Bistvene navedbe strank postopka

4.Tožnik v tožbi zoper izpodbijani sklep uveljavlja nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in dovoli zahtevek za uvedbo ponovnega postopka oziroma vrne zadevo toženki v ponoven postopek. Toženki očita nepravilno uporabo določb ZMZ-1, saj o njegovi prošnji z avgusta 2022 (še) nikoli ni bilo odločeno po vsebini. Ker je območje Republike Slovenije zapustil pred izdajo meritorne odločitve, mu dejansko ni bila dana možnost vsebinske presoje prošnje. Ker takšne presoje ni bilo, nova prošnja ne predstavlja zlorabe pravic. Meni, da izpodbijani sklep pomeni kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in pravice dostopa do azilnega postopka v Sloveniji. Kot novi elementi naj se upoštevajo dodatna pojasnila glede preteklega nasilja, tveganja v primeru vrnitve v izvorno državo in razjasnitev, zakaj zaščita države ni mogoča. Toženki očita zmoten zaključek, da je izvorno državo zapustil zaradi klasičnega družinskega spora. Izpostavljen je bil namreč resnemu fizičnemu nasilju, ki predstavlja hudo kršitev telesne integritete in dosega prag preganjanja v smislu mednarodne zaščite. Gre namreč za konflikte z jasnim družbenim in kulturnim ozadjem, saj predstavljajo povračilne ukrepe posameznikom, ki ne spoštujejo družbenih norm oziroma nasprotujejo prisilnim porokam. Dodaja, da toženka ne bi smela zavreči zahtevka zaradi odsotnosti dokazov (o fizičnem nasilju), temveč bi morala odločitev sprejeti na podlagi presoje verodostojnosti njegove izjave. Poudarja, da groženj iz Gambije trenutno ne prejema zgolj zato, ker se nahaja v Sloveniji. V primeru vrnitve pa obstaja resna nevarnost ponovnega konflikta, saj so storilci že izkazali pripravljenost povzročiti hudo nasilje. Sklicuje se na načelo nevračanja, saj mu v primeru vrnitve grozi nečloveško in ponižujoče ravnanje ter resna nevarnost za njegovo življenje. Dodaja, da v Gambiji ni mogel računati na učinkovito zaščito državnih organov, saj bi konflikt obravnavali po njihovih kulturnih običajih kot družinsko zadevo, pri čemer obstaja strah pred dodatnim maščevanjem v primeru dejanske prijave varnostnim organom. Zgolj obstoj formalnega sistema zaščite v Gambiji še ne pomeni, da je zaščita tudi dejansko dostopna in učinkovita. Prav tako bi bila nerazumna notranja razselitev, saj je država majhna, obstoj povezanosti družinskih in skupnostnih mrež ter omejena učinkovitost organov pregona pa pomeni, da na ta način ne bi bil deležen učinkovite zaščite. V dokaz svojih trditev predlaga lastno zaslišanje.

5.Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Vztraja, da tožnik v zahtevi ni ponudil nobenih novih dejstev in dokazov, ampak se je skliceval na izjavo ob podaji prve prošnje.

Dokazni postopek

V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-3961/2022, ki se nanaša na zadevo ter dokazno listino tožnika, ki se nahaja pod prilogo A2 (izpodbijan sklep). Tožnika ni zaslišalo, saj, čeprav pravilno vabljen, na narok ni pristopil oziroma svojega izostanka ni opravičil.

Odločitev sodišča

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča tožba ni utemeljena, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena. Zato sodišče sledi njeni utemeljitvi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Toženka je tožnikovo prošnjo utemeljeno obravnavala po strožjih pogojih za vložitev nove prošnje. Tožnik namreč ne zanika, da je po podaji prve prošnje v avgustu 2022 samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh od samovoljne zapustitve vanj ni vrnil. V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 se v takšnih primerih tožba šteje za umaknjeno, zato je toženka pravilno izdala sklep o ustavitvi postopka. Skladno s tretjim odstavkom navedenega člena ZMZ-1 lahko oseba novo prošnjo za mednarodno zaščito vloži v devetih mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka iz šestega odstavka prejšnjega člena. Vsaka naslednja prošnja in prošnja, podana po poteku devetmesečnega roka, se obravnavata v skladu z določbami tega zakona, ki urejajo ponovno prošnjo.

V zvezi s ponovno prošnjo ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Stališče je skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. Namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito je tako v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.

Ob upoštevanju predstavljenih izhodišč glede ponovne prošnje ni pravilno tožnikovo stališče, da ni dolžnosti navajanja novih dejstev in dokazov v primeru, ko pristojni organ prošnje za mednarodno zaščito ni vsebinsko presojal, ker je bil postopek zaradi prosilčeve zapustitve Slovenije ustavljen. Tožnikova razlaga, ki bi predvidevala navedeno izjemo glede postopka pri ponovni prošnji, namreč ni skladna ne z zakonskimi izhodišči ne z upravno sodno prakso, saj bi omogočala ponovitev že povedanega. Za obravnavano zadevo je po presoji sodišča zato bistveno, da je imel tožnik že možnost prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, ob tej priložnosti pa se je predpostavljalo njegovo aktivno ravnanje, torej obveznost sodelovanja z organom. Posledično je pravilno procesno postopanje toženke, ki je tožnikovo zahtevo z dne 18. 12. 2025 obravnavala v skladu z zgornjimi določbami ZMZ-1, ki urejajo ponovno prošnjo, saj tožnik v devetih mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka ni vložil nove prošnje za mednarodno zaščito. Glede na navedeno tožnikova možnost uveljavljanja pravic v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila okrnjena.

V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.

Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev toženke, da se je tožnik na dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, skliceval že v predhodnem postopku, in da s tem v zvezi (v zahtevku) ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov, tj. da ni izpolnil prvega pogoja za dopustnost ponovne prošnje.

Za odločitev v obravnavani zadevi je torej v prvi vrsti bistena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. S tem v zvezi pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno nasprotovanje presoji toženke, da tožnik takih dejstev ni navedel. Tožnik je na izrecno vprašanje toženke, ali ima kakšna nova dejstva in dokaze, ki so nastali po odločitvi o njegovi prošnji, odgovoril, da ima iste razloge kot prej. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Čeprav toženka zapiše, da tožnik fizičnega nasilja ni izkazal z dokazi, svoje odločitve ne utemelji na tej okoliščini, temveč na pomanjkanju trditev o novih dejstvih in dokazih, ki bi nastali po izdaji prve odločbe. Na fizično nasilje se je namreč tožnik skliceval že pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito, zato ne gre za novo dejstvo.

Tožnik sicer v tožbi trdi, da novo okoliščino predstavljajo "dodatna pojasnila glede preteklega nasilja, tveganja v primeru vrnitve v izvorno državo in pojasnila o tem, zakaj ga država ne zmore zaščiti". Pojasnjuje še, da se na varnostne organe ni obrnil, saj mu zaradi zakoreninjenih stališč o prisilnih porokah ne bi pomagali ter, da notranja razselitev ne bi doprinesla k njegovi zaščiti.

Sodišče teh navedb skladno s tretjim odstavkom 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1 ni upoštevalo. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Tožnik v tožbi ni zatrjeval upravičenega razloga, da teh dejstev ni navedel že v postopku izdaje akta. Iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 18. 12. 2025, na katerega tožnik ni imel pripomb, je jasno razvidno, da mu je bila omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem, pri čemer je izrecno navedel, da novih dejstev nima. Velja pripomniti, da se dodatne navedbe v tožbi glede družinskega nasilja, nesmiselnosti preselitve in neaktivnosti varnostnih organov nanašajo na čas, ko je še živel v izvorni državi, torej pred podajo prošnje za mednarodno zaščito v predhodnem postopku, zato očitno ne gre za nova dejstva v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Sodišče še dodaja, da tožnik tudi sicer trditev, s katerimi dodatno skuša utemeljiti resnost družinskega nasilja in njegove posledice, ni izkazal. V dokaz le teh je namreč predlagal lastno zaslišanje, nato pa se naroka, na katerega je bil pravilno vabljen, ni udeležil.

Sodišče posledično zaključuje, da tožnik ni izkazal, da bi obstajala nova dejstva, ki bi mu znatno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Ker tožnik ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena glede navajanja novih dejstev, toženki tudi ni bilo treba preverjati informacij o izvorni državi in ugotavljati, ali bi zatrjevani elementi lahko pomembno povečali verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.

V zvezi z nadaljnjimi tožbenimi očitki sodišče še pojasnjuje, da toženka ni odločala o tožnikovi vrnitvi, zato ta okoliščina ne more biti predmet presoje v tem sporu. Toženka je odločila zgolj to, da se tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrže. Zato se sodišče o ugovoru tožnika glede načela nevračanja ni vsebinsko izrekalo (2. člen ZUS-1).

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev toženke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

-------------------------------

1Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

2Vrhovno sodišče je navedeno stališče sprejelo v 9. točki obrazložitve.

Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 15/2024 z dne 27. 2. 2024.

Vrhovno sodišče je že presodilo, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 9. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito torej odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1).

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve).

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 45/2023 z dne 15. 3. 2023, v kateri se je sklicevalo na sodbo Sodišča EU v zadevi LH (C-921/19) z dne 10. junija 2021, točke 31 do 38 in sodbo v zadevi XY (C-18/20) z dne 9. 9. 2021, točki 33. in 34. Podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023 in druge.

Tožnik v tožbi ne trdi, da so nastala kasneje oziroma, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati prej.