Jedro

Na podlagi tožbenega zahtevka, naj sodišče navidezno pogodbo razveže, sodišče ne more izreči, da je pogodba nična, ker bi s tem kršilo določbo prvega odstavka 2. člena ZPP/77, po kateri mora sodišče odločati v mejah postavljenih zahtevkov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik je s tožencem 25.9.1991 sklenil pogodbo o medsebojnem sodelovanju pri ustanovitvi in opravljanju gostinske dejavnosti. Dne 27.9.1991 pa sta oba tožnika z drugo toženko sklenila še pogodbo o oddaji poslovnih prostorov za opravljanje obrti gostinske dejavnosti. Tožnika zatrjujeta, da toženec prve pogodbe ne izpolnjuje in da je bila druga pogodba le navidezna. Zato sta od sodišča zahtevala naj razsodi, da se obe pogodbi razvežeta.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in pogodbi razvezalo. Proti odločitvi sodišča prve stopnje sta se pritožila oba toženca. Sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje sta oba toženca vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji, ki jo je v imenu obeh tožencev vložil pooblaščenec, toženca navajata, da ima sodba sodišča druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker sodišče ni jasno povedalo, ali predstavlja znesek 500 DEM plačilo najemnine ali pa gre za izplačilo dela dobička. Sodišče je po mnenju tožencev napačno ocenilo pomen zahteve tožnice za zaposlitev v lokalu, ki jo je poslala toženki. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je "nezaposlitev tožnice štelo za bistveno sestavino pogodbe". Toženka pa v dodatni revizijski vlogi opozarja, da je napačna odločitev sodišča, da je najemna pogodba navidezna, saj jo obe pogodbeni stranki izpolnjujeta. Najemna pogodba tudi ni bila sklenjena zgolj zaradi realizacije prve pogodbe o sodelovanju.

Toženka tudi meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je razvezalo pogodbo, ki po mnenju sodišča tako nima pravnega učinka. Toženca predlagata, naj revizijsko sodišče ugodi reviziji in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 354. člena ZPP/77. Sodišče druge stopnje je soglašalo s presojo sodišča prve stopnje, da je pogodba o najemu navidezna. S stališča razveze te pogodbe je nepomembno, ali predstavlja 500 DEM najemnino ali del dobička. Sodišče druge stopnje je na 4. strani sodbe jasno obrazložilo, kako je pri odločanju o razvezi pogodbe o sodelovanju upoštevalo dejstvo, da je toženec več mesecev tožnikoma plačeval po 500 DEM. Zato sodba sodišča druge stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Iz nadaljnje obrazložitve bo razvidno, da sodišče tudi s tem, ko je v izreku pogodbo razvezalo, v obrazložitvi pa utemeljilo, da gre za navidezno pogodbo, ni zagrešilo očitane kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Revizijsko sodišče preizkuša pravilno uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, kakršno sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Sodišči sta pa ugotovili: - da so bistvene sestavine pogodbe o medsebojnem sodelovanju: - da bo tožnik dal na razpolago prostor, - da bo toženec v opremo prostora vložil svoja denarna sredstva, da pa bo tožnik tožencu polovico teh sredstev povrnil najkasneje v desetih letih in bo potem tožnik postal tudi lastnik vse opreme, - da bo obrtno dejavnost opravljala toženka, da pa bo v lokalu zaposlena tudi tožnica, - da si tožnik in toženec delita vse stroške obratovanja na polovico in da si tako delita tudi dobiček, - da tožnik in toženec enakopravno in sporazumno odločata tudi o osebnem dohodku zaposlenih, - da tožnik ni v enakem delu kot toženec sodeloval pri opravljanju gostinske dejavnosti; - da tožnik ni soodločal o zaposlovanju delavcev in njihovih plačah; - da toženec ni zaposlil tožnice, potem ko se je v lokalu želela zaposliti; - da tožnik ni imel vpogleda v poslovanje lokala in dobiček; - da je toženec tožniku vsak mesec plačeval 500 DEM, pri čemer mu je toženec prvih devet mesecev vračal po 300 DEM na račun obročnega odplačevanja polovice vrednosti gostinske opreme; - da tožnika in toženka niso imeli namena skleniti najemne pogodbe, temveč so najemno pogodbo sklenili zato, da bi toženka dobila obrtno dovoljenje.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbo 124. in 131. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ko sta odločili, da toženec znatnega dela obveznosti iz pogodbe o medsebojnem sodelovanju pri ustanovitvi in opravljanju gostinske dejavnosti ni izpolnil, in je utemeljen tožnikov zahtevek, da se pogodba razveže. Ob ugotovitvi, da so toženka in tožnika želeli, da najemna pogodba nastane le na videz, pa je pravilna tudi presoja sodišč prve in druge stopnje, da je pogodba o najemu navidezna. Navidezne pogodbe po določbi prvega odstavka 66. člena ZOR nimajo učinka med pogodbenima strankama. Sodišče lahko ugotovi ničnost na podlagi ugotovitvene tožbe ene od strank ali v primeru, ko ena od strank zahteva vrnitev tistega, kar je izpolnila na podlagi nične pogodbe. Po uradni dolžnosti pa le v primeru, ko eden ali drugi pogodbenik svoje pravice iz pogodbe uveljavljata na sodišču. Na podlagi tožbenega zahtevka, naj sodišče navidezno pogodbo razveže, pa sodišče ne more izreči, da je pogodba nična, ker bi s tem kršilo določbo prvega odstavka 2. člena ZPP/77, po kateri mora sodišče odločati v mejah postavljenih zahtevkov.

Sodišče je torej pravilno odločilo, ko je razvezalo navidezno pogodbo, saj je tako ostalo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. S stališča tožene stranke, ki je vložila revizijo, so pa, zaradi trajne narave najemnega razmerja, pravni učinki razveze pogodbe celo ugodnejši, na kar je že opozorilo tudi sodišče druge stopnje.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.