Jedro

Med strankama je sporno le pravno vprašanje, do kakšne obrestne mere na višino glavnice terjatve je tožeča stranka upravičena za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2015, upoštevajoč pri tem ZNISESČP v povezavi s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Ališić in drugi. Ker tožena stranka na ugovor neenake obravnave tožnika v ugovoru zoper informativni izračun v izpodbijani odločbi niti v odgovoru na tožbo ni odgovorila je v tem ključnem elementu spora odločba ostala neobrazložena.

Izrek

I. Tožbi zoper odločbo Sklada Republike Slovenije za nasledstvo št. 0041-6631/2016/4 z dne 5. 1. 2017 se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožba zoper Informativni izračun št. 0041-6631/2016/2 z dne 5. 10. 2016 se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo odločil, da Republika Slovenija prevzame izpolnitev obveznosti Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Zagreb, do tožeče stranke iz naslova izplačila glavnice neizplačane stare devizne vloge št. ... v višini 6.947,15 EUR ter obresti v višini 3.278,60 EUR, skupaj 10.225,75 EUR. Obresti so bile izračunane do dneva izdaje te odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je na podlagi podatkov, ki jih je toženi stranki posredovala tožeča stranka ter na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je na podlagi 9. člena Zakona o načinu izvrševanja sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju: ZNISESČP) toženi stranki dala na razpolago Ljubljanska banka d.d. Ljubljana, ugotovila, da je stanje predmetnih vlog na dan 31. 12. 1991 znašalo 3.498,02 USD in 7.421,67 DEM. Tožena stranka ob sklicevanju na določbe ZNISESČP nadalje ugotavlja, da je stanje devizne vloge, ki v EUR protivrednosti skupaj znaša 6.947,15 EUR ter natekle obresti od 1. 1. 1992 do izdaje odločbe znašajo v skupnem znesku 3.278,60 EUR. Glede predmetne devizne vloge je tožena stranka dne 5. 10. 2016 izdala informativni izračun št. ..., ki je bil tožeči stranki vročen dne 10. 10. 2016. Tožena stranka je dne 7. 11. 2016 prejela ugovor tožeče stranke zoper navedeni informativni izračun, v katerem tožeča stranka po pooblaščencu navaja, da je informativni izračun v delu, ki se nanaša na obrestno mero 1,79% v nasprotju s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanj:u ESČP) v zadevi _Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08_ (v nadaljevanju: zadeva _Ališić in drugi_), s katero je bilo naloženo, da se neslovenskim varčevalcem zagotovi povračilo sredstev pod enakimi pogoji kot slovenskim varčevalcem, zato zahteva izplačilo po 6% letni obrestni meri. Tožena stranka se pri izračunu obresti in glavnice sklicuje na določbe ZNISESČP in ugotavlja, da za drugačen obračun obresti kot je določen v ZNISESČP ni pravne podlage. Dodaja, da so bili v 90-ih letih varčevalci, ki so imeli devizne vloge na območju Republike Slovenije, ne glede na državljanstvo, glede obračuna in izplačila privarčevanih sredstev obravnavani enako, pod istimi pogoji. Tudi pogoji glede obračuna in izplačila določeni z ZNISESČP so za vse stare devizne varčevalce določeni enako, ne glede na njihovo državljanstvo. Ker tožeča stranka v svojem ugovoru ni podala navedb, ki bi prispevale k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, je tožena stranka zahtevi ugodila v višini, kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

3. Tožeča stranka vlaga tožbo in predlaga razveljavitev odločbe z dne 5. 1. 2017 in Informativnega izračuna z dne 5. 10. 2016. V tožbi navaja, da je bil z izpodbijano odločbo potrjen informativni izračun z dne 5. 10. 2016. Pojasnjuje, kaj je bil razlog za njen ugovor zoper informativni izračun. V vsebinskem delu tožbe ponavlja argumente iz ugovora zoper informativni izračun in sicer, da je ugotovljena obrestna mera v višini 1,79% za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2015 v nasprotju s sodbo ESČP v zadevi _Ališić in drugi_, v kateri je naloženo, da se neslovenskim varčevalcem zagotovi vračilo sredstev pod enakimi pogoji kot je bilo zagotovljeno slovenskim varčevalcem in se pri tem sklicuje na 48. in 146. odstavek sodbe v zadevi _Ališić in drugi_. Ker je bilo slovenskim varčevalcem za obdobje po 31. 12. 1992 omogočeno dobiti državne obveznice s 6% letno obrestno mero, je z izpodbijanim izračunom kršena pravica do vračila varčevanja pod enakimi pogoji. Sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano odločbo in informativni izračun. Uveljavlja povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Navaja, da tožnica ni z ničemer utemeljila zatrjevane nepravilnosti glede ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Glede uporabe materialnega prava pa tožena stranka pravi, da so tožničine navedbe pavšalne. Mehanizem, ki ga je za namene izvršitve sodbe z ZNISESČP vzpostavila Republika Slovenija, je obravnavalo ESČP, ki je v sklepu št. 3461/08 z dne 27. 4. 2017 v zadevi _Vehbija Hodžić proti Sloveniji_ in v sklepu št. 33805/17 z dne 5. 9. 2017 v zadevi _Stojan Zeljković proti Sloveniji_, v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme za poplačila varčevalcev, tudi z vidika vprašanja, ali verifikacijski postopek izpolnjuje merila, ki izhajajo iz sodbe Ališič in drugi in skladnost zakona s to sodbo. Prvi odstavek 5. člena ZNISESČP določa, da Republika Slovenija prevzame izpolnitev obveznosti Ljubljanske banke d.d. z obrestmi v obsegu in do višine, kot je določeno v tem zakonu in ni podlage za kakršen koli drugačen izračun. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Obrazložitev k prvi točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožeča stranka očitno izpodbija celotno odločbo tožene stranke z dne 5. 1. 2017, a je med strankama sporno le pravno vprašanje, do kakšne obrestne mere na višino glavnice terjatve je tožeča stranka upravičena za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2015, upoštevajoč pri tem ZNISESČP v povezavi s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi _Ališić in drugi_.

8. Tekom ugotovitvenega upravnega postopka je tožena stranka tožeči stranki poslala informativni izračun neizplačane stare devizne vloge št.... z dne 5. 10. 2016, ki ga je tožeča stranka prejela dne 10. 10. 2016. V pravnem pouku tega informativnega izračuna je bilo navedeno, da je zoper ta izračun dovoljen ugovor na Sklad RS za nasledstvo in tožeča stranka je to pravno sredstvo izkoristila z vložitvijo ugovora, v katerem je navedla iste argumente kot v tožbi zoper izpodbijano odločbo.

9. Po prejemu ugovora tožeče stranke je tožena stranka izdala (nov) informativni izračun št.... z dne 5. 1. 2017, ki je tudi vseboval pravni pouk, da je zoper ta informativni izračun dovoljen ugovor, pri čemer iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi bil ta informativni izračun odposlan stranki oziroma da bi ga ta prejela. Na isti dan, dne 5. 1. 2017, kot je bil izdan drugi informativni izračun s pravnim poukom o možnosti ugovora, je namreč tožena stranka izdala tudi izpodbijano odločbo. V izpodbijani odločbi je glede na ugovor tožnice zoper informativni izračun tožena stranka podala dva argumenta za izračun obresti, kar je tudi sporno pravno vprašanje v predmetni zadevi.

10. S prvim argumentom tožena stranka utemeljuje, da _„državljanstvo oziroma prebivališče posameznih varčevalcev tako v 90-letih kot tudi pri sedanjih izplačilih, skladno z določili ZNISESČP, ni imelo oziroma nima nikakršnega vpliva na pogoje, pod katerimi je bil narejen izračun in posledično izplačilo. V 90-ih letih so bili tako vsi varčevalci, ki so imeli svoje devizne vloge na področju Republike Slovenije, ne glede na državljanstvo, glede obračuna in izplačila privarčevanih sredstev obravnavani enako, torej pod enakimi pogoji, prav tako pa so tudi pogoji glede obračuna in izplačila določeni z ZNISESČP, za vse stare devizne varčevalce Ljubljanske banke d.d., Ljubljana, Glavne podružnice Sarajevo in Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne podružnice Zagreb, ne glede na njihovo državljanstvo, določeni enako.“_

11. Z drugim argumentom pa tožena stranka utemeljuje, da lahko tožeči stranki izplača le obresti, ki so določene z zakonom, to je z ZNISESČP, ker je upravni organ vezan na zakon (četrti odstavek 153. člena Ustave).

12. S prvim citiranim argumentom v izpodbijani odločbi tožena stranka ni odgovorila na vsebinski ugovor tožeče stranke zoper prvi informativni izračun, ki ga je ta podkrepila s sklicevanjem na dva konkretna odstavka iz sodbe Velikega senata ESČP v zadevi _Ališić in drugi_. Predmet tega spora namreč ni vprašanje, ali je glede določitve letne obrestne mere za varčevalce v devetdesetih letih obstajalo razlikovanje glede na državljanstvo oziroma glede na prebivališče varčevalca in če je razlikovanje obstajalo, ali je imelo objektivno in upravičeno podlago, kakor tudi ni relevantno vprašanje, ali tožena stranka v času izdaje izpodbijane odločbe razlikuje glede višine obrestne mere med upravičenci po ZNISESČP glede na njihovo državljanstvo ali prebivališče. Sporno med strankama v tej zadevi je nekaj drugega in sicer, ali je tožeča stranke z izpodbijano odločbo dobila priznane obresti pod drugačnimi pogoji, kot se je po ugotovitvah ESČP Republika Slovenija zavezala v devetdesetih letih z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter z Zakonom o starih deviznih vlogah iz leta 1993. Po odločitvi Velikega senata ESČP morajo namreč pritožniki Ališićeva, Sandžak in ostali, ki so v enakem položaju, dobiti izplačane stare devizne vloge _„pod enakimi pogoji, kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank (ti pogoji so navedeni v 48. odstavku zgoraj).“_1

13. V postopku je tako ostalo nerazčiščeno, ali je tožena stranka v izpodbijanem aktu imela objektivno in upravičeno podlago za razlikovanje med obrestno mero, za katero se je v devetdesetih letih Republika Slovenija zavezala, da bo vračala prvotne vloge (in obresti), in obrestno mero, po kateri je izračunala vračilo stare devizne vloge tožnici v izpodbijanem aktu, ki temelji na ZNISESČP iz leta 2015. V odstavku 48. je ESČP namreč ugotovilo, da je _„leta 1991 Slovenija od SFRJ prevzela zakonsko jamstvo za stare devizne vloge v domačih podružnicah bank /.../ ne glede na državljanstvo /.../ in pretvorila obveznosti bank do vlagateljev v javni dolg /.../ Slovenija se je torej zavezala povrniti prvotne vloge in obresti, natečene do 31. decembra 1990 po prvotni obrestni meri, ter obresti, natečene od 1. januarja 1991 do 31. decembra 1992, po 6-odstotni letni obrestni meri /.../. V obdobju po tem je bila obrestna mera odvisna od tega, ali se je varčevalec odločil za državne obveznice ali denarna sredstva. Varčevalci so bili upravičeni do pridobitve državnih obveznic, ki naj bi se odplačevale do leta 2003 v dvajsetih polletnih obrokih in prinesle obresti po 5-odstotni letni obrestni meri, ali do denarnih sredstev iz bank, v katerih so imeli denar, skupaj z obrestmi po tržni obrestni meri plus 0,25% v desetih polletnih obrokih.“_2

14. Na omenjeni ključni ugovor zoper informativni izračun v zvezi z odstavkoma 48. in 146. iz sodbe v zadevi _Ališić in drugi_ tožena stranka torej s prvim argumentom sploh ni odgovorila. Tožena stranka v odgovoru na tožbo priznava, da gre pri izračunu za različno obravnavanje tožnice glede na varčevalce iz Slovenije, zato je v zadevi ključnega pomena, da tožena stranka ni utemeljila, da ima to razlikovanje, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, objektivno in upravičeno podlago. Ali ima to razlikovanje objektivno in upravičeno podlago, je namreč vprašanje, na katerega mora podati odgovor najprej tožena stranka, saj gre pri tem med drugim tudi za vprašanje izvajanja ekonomske oziroma proračunske politike. Šele, ko bo tožena stranka podala dejanske razloge za različno obravnavanje varčevalcev v smislu objektivne in upravičene podlage morebiti tudi z vidika ekonomske in socialne (proračunske) politike, šele potem bo sodišče v upravnem sporu lahko presodilo, ali je to razlikovanje v skladu z s prepovedjo diskriminacije kot splošnim pravnim načelom iz Ustave in EKČP. 15. Tožena stranka se sicer v odgovoru na tožbo brani, da je ESČP v zadevah _Hodžić proti Sloveniji_ in _Zeljković proti Sloveniji_ že razsodilo, da je ZNISESČP v skladu z EKČP in s sodbo Velikega senata v zadevi _Ališić in ostali_, kar bi pomenilo - pod pogojem, da je ta argument in interpretacija sodnih odločb ESČP pravilna - da navedena pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega akta oziroma glede vodenja postopka ni takšna, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. V zvezi s tem argumentom tožene stranke pa Upravno sodišče ugotavlja naslednje.

16. Tričlanski senat ESČP v zadevi _Zeljković proti Sloveniji_, v kateri je Sklad RS za nasledstvo zavrnil zahtevek za povrnitev stare devizne vloge, potrjuje samo to, da je v zadevi _Hodžić proti Sloveniji_ ESČP ugotovilo, da ZNISESČP o izvršitvi sodbe v zadevi _Ališić in drugi „izpolnjuje merila določena v pilotni sodbi.“_3 Ali med ta merila spada oziroma ali je v okviru teh meril ESČP presojalo tudi ureditev obresti v ZNISESČP, in v primeru, da ureditev obresti spada med ta presojena merila, kako je to merilo presojalo ESČP v zadevi _Hodžić proti Sloveniji_, iz sklepa v zadevi _Zeljković_ ni razvidno. Če bi bila vsa specifična pravna vprašanja, vključno z ureditvijo obresti v ZNISESČP, kar je sporni element v tem upravnem sporu, že dokončno presojena s strani ESČP, potem ne bi ESČP v sklepu v zadevi Zeljković z dne 28. 9. 2017 navedlo, da je pritožba na ESČP preuranjena. ESČP namreč ni pritožbe zavrnilo kot (očitno) neutemeljene, ampak je navedlo, da mora tožnik izčrpati vsa pravna sredstva pred domačimi sodišči, vključno z ustavno pritožbo in je pritožbo pritožnika _Zeljkovića_ na ESČP kot preuranjeno zavrglo.4 V skladu z načelom subsidiarnega sodnega varstva v okviru mehanizma EKČP namreč državam za njihova dejanja ni treba odgovarjati pred mednarodnim mehanizmom ESČP, ne da bi prej imele države podpisnice EKČP priložnost popraviti stanje prek svojega pravnega sistema.5 Pri tem je pomembno, da je v zadevi _Zeljković proti Sloveniji_ bilo sporno manj specifično pravno vprašanje od ureditve obresti, in sicer je pritožnik uveljavljal, da so bili njegovi prihranki preneseni na privatizacijski račun,6 in da ni mogel dvigniti svoje stare devizne vloge.7 S sklicevanjem na sklep ESČP v zadevi _Zeljkovič proti Sloveniji_ se tožena stranka torej ne more uspešno braniti pred argumentom tožeče stranke, ki uveljavlja, da je določitev obresti v neskladju s pilotsko sodbo ESČP v zadevi _Ališić in drugi_, ker izpodbijani akt ne vsebuje potrebne obrazložitve glede objektivne in upravičene podlage za neenako obravnavo varčevalcev z vidika višine obresti. Zato je za razrešitev konkretnega upravnega spora bolj pomembno to, o čem in kako je določitev obresti v ZNISESČP obravnaval sedemčlanski senat ESČP v zadevi _Hodžić proti Sloveniji_.

17. V zadevi _Hodžić proti Sloveniji_ z dne 4. aprila 2017 je sedemčlanski senat ESČP odločal v zadevi, v kateri je pritožnik v postopku pred ESČP uveljavljal, da njegovi prihranki niso bili preneseni na privatizacijski račun in da ni mogel dvigniti svoje stare devizne vloge.8 V tej zadevi je sedemčlanski senat ESČP v 10. odstavku obrazložitve navedel, da bo preveril, ali ZNISESČP izpolnjuje merila iz 148. odstavka sodbe v zadevi _Ališić in drugi_, in če jih izpolnjuje, ali je pritožnik uporabil pravno sredstvo, ki ga uvaja zakon (zahtevo za verifikacijo).9 ESČP je preverjalo tri merila. Kot prvo merilo je preverjalo merilo _„enakih pogojev“_. V tej zvezi je ESČP v 11. odstavku obrazložitve sklepa najprej povzelo, kako ZNISESČP ureja višino obresti za posamezna časovna obdobja. V naslednjem (12) odstavku obrazložitve ESČP nadaljuje, da so obrestne mere v ZNISESČP glede obdobja do 31. 12. 1992 nedvomno v skladu s tistimi, ki so se uporabile pri domačih varčevalcih. Za obdobje po tem datumu, ki je ključna sporna okoliščina v tem upravnem sporu, pa je bila za ESČP primerljiva skupina tistih varčevalcev, ki so se odločili za denarna sredstva (in ne za države obveznice). Varčevalci te skupine so bili izplačani v desetih obrokih od 1. 1. 1993 do 1. 1. 1998 in so dobili obresti po tržni obrestni meri za vezane vloge s prištetim 0,25% (izračunane po konformnem načinu obračunavanja obresti). Nato se ESČP sklicuje na svojo prakso, ko je večkrat odločilo, da bi bilo treba v skladu z načelom subsidiarnosti domačim organom dopustiti več možnosti presoje glede izvrševanja pilotske sodbe. ESČP dodaja, da čeprav je možno, da bodo na podlagi ZNISESČP varčevalci pri sarajevski in zagrebški podružnici Ljubljanske banke za obdobje od 1. 1. 1993 dobili nekoliko manjše obresti (glej 11. odstavek) kot domači varčevalci (glej 12. odstavek), na tej podlagi ugotavlja, da ZNISESČP _„načeloma izpolnjuje prvo merilo.“_10 To je vsekakor zelo pomembno stališče ESČP, vendar pa ne zadošča za to, da bi Upravno sodišče v tem upravnem sporu lahko razsodilo, da pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, ker je ESČP že dokončno presodilo, da je ureditev obresti v ZNISESČP v skladu s pilotsko sodbo _Ališić in drugi_.

18. Sklep sedemčlanskega senata ESČP v zadevi _Hodžić_ je treba razumeti v smislu načelne odločitve, da so omenjena tri merila v ZNISESČP načeloma v skladu s pilotsko sodbo _Ališić in ostali_, kajti v tej zadevi (za razliko od zadeve _Zeljković_) pritožnik sploh še ni izkoristil nobenega pravnega sredstva po ZNISESČP, ampak se je neposredno pritožil na ESČP. Zato je ESČP s sklepom njegovo pritožbo zavrglo (ne pa zavrnilo s sodbo kot neutemeljeno) in hkrati navedlo, da bo lahko pritožnik po izčrpanju pravnih sredstev v Republiki Sloveniji vložil novo pritožbo na ESČP.11 Razloga, zaradi katerega je pritožnik _Hodžić_ uveljavljal sodno varstvo pred ESČP, ESČP ni preverjalo, ker ga ni zajelo v omenjena tri merila in je v zadnjem delu sklepa opozorilo, da bo v morebitnem postopku po izčrpanju pravnih sredstev v Republiki Sloveniji preverjalo, ali domača sodna praksa morda ni v skladu z EKČP in da bo kakršna koli prihodnja presoja vključevala ugotavljanje, ali so domači organi uporabili ZNISESČP _„na način, ki je v skladu s pilotsko sodbo in standardi EKČP na splošno.“_12 Iz tega sledi, da tudi drugi argument tožene stranke, da je vezana zgolj na zakon glede določitve obresti, nepravilen.

19. Standardi EKČP na splošno pa v zvezi s prepovedjo diskriminacije oziroma neenakega obravnavanja iz določila 14. člena EKČP v povezavi s pravico do mirnega uživanja imovine iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP in člena 1. Protokola št. 12 pomenijo (slednji v Sloveniji velja od leta 2010), da je treba v postopku s pravnimi sredstvi v Republiki Sloveniji presoditi, ali je tožena stranka imela objektivno in upravičeno podlago za različno obravnavanje13 varčevalcev na podlagi državljanstva oziroma prebivališča pri določanju višine obresti glede na to, da med strankama ni sporno, da v predmetni zadevi gre za neenako obravnavo tožnice glede na slovenske varčevalce, ki pa se sicer nahajajo v relativno primerljivem položaju.14 Po Razlagalnem poročilo o Protokolu št. 12 v okvir člena 1. Protokola št. 12 spadajo štiri kategorije primerov in med njimi je tudi kategorija zadev, ko država izvršuje določeno diskrecijo, na primer ko podeljuje določene subvencije.15

20. Pri ugotavljanju objektivne in upravičene podlage za neenako obravnavo je treba napraviti dva koraka presoje, in sicer je treba odgovoriti na vprašanje, ali država z neenako obravnavo zasleduje legitimni cilj16 in če so uporabljena sredstva za neenako obravnavo v razumnem sorazmerju z legitimnim ciljem.17 Pri obravnavi tega drugega koraka ima država določeno polje proste presoje, kar pa je odvisno od same narave spornega ukrepa in drugih okoliščin spora;18 v okviru slednjih je ključna tista okoliščina, zaradi katere država različno obravnava dve primerljive kategorije varčevalcev. Kadar gre v sporu zgolj za splošne ukrepe ekonomske in socialne politike in strategije, ESČP pušča najširše polje proste presoje in preverja samo, ali uporabljena sredstva niso očitno brez razumne podlage.19 Nasproti temu stoji druga ekstremna situacija, ko je razlikovalna okoliščina etnično poreklo, rasa ali barva kože, kajti razlikovanje na teh podlagah ni dopustno oziroma ga je treba obravnavati skrajno strogo (ang.: _„as strictly as possible“_);20 med tem ko je razlikovanje na podlagi spola in spolne usmerjenosti v skladu z EKČP samo, če ima posebej tehtne razloge.21 V odvisnosti od narave spora v slednjo kategorijo lahko spada tudi situacija, ko je izključna razlikovalna okoliščina državljanstvo.22 Tožena stranka bo v ponovnem postopku, ko bo podala objektivno in upravičeno podlago za razlikovanje morala upoštevati, da gre v predmetni zadevi za razlikovalno okoliščino državljanstva oziroma prebivališča varčevalcev.

21. Ob upoštevanju zgoraj navedenih standardov v zvezi z 14. členom, 1. členom Protokola 12 k EKČP v zvezi z 1. členom 1. Protokola k EKČP je treba razumeti in uporabiti stališče ESČP v sklepu v zadevi _Hodžić proti Sloveniji_, da ZNISESČP „načeloma“ izpolnjuje merilo enakih pogojev glede višine obresti. Tožena stranka namreč načeloma lahko razlikuje med varčevalci glede višine obresti na glavnico na podlagi državljanstva oziroma prebivališča varčevalca, vendar pa mora biti to razlikovanje v skladu z zgoraj postavljenimi kriteriji in standardi, o čemer pa se ESČP še ni izreklo. Samo takšen pristop k razumevanju in uporabi sklepa ESČP v zadevi _Hodžić in drugi_ o tem, da ZNISESČP „načeloma“ izpolnjuje merilo enakih pogojev glede višine obresti je pravilen.

22. Tožnica je svoj del dokaznega bremena (_affirmanti incumbit probatio_) izpolnila že v ugovoru zoper informativni izračun, ko se je sklicevala na 146. odstavek sodbe Velikega senata ESČP v zadevi _Ališić in ostali_ (in tudi v tožbi) in je s tem zadostila tudi dokaznemu standardu, zato se je dokazno breme prevalilo na stran tožene stranke, ki bi morala v izpodbijani odločbi ustrezno – znotraj zgoraj postavljenih okvirov, kriterijev in standardov opravičiti različno obravnavanje,23 kar pa tožena stranka ni storila.

23. Tožena stranka na ugovor neenake obravnave tožnika v ugovoru zoper informativni izračun v izpodbijani odločbi niti v odgovoru na tožbo ni odgovorila in je v tem ključnem elementu spora odločba ostala neobrazložena. Zato je sodišče tožbi zoper odločbo ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Gre za področje, kot že rečeno, ki med drugim deloma zadeva izvrševanja ekonomske in socialne politike, ki je vezana na upravljanje z državnim proračunom, za kar ne more dati primarne razlage za neenako obravnavo sodišče, ampak mora to storiti tožena stranka, da bi sodišče v morebitnem nadaljevanju postopka preverilo zakonitost oziroma ustavnost in skladnost obrazložitve neenakega obravnave s standardi iz EKČP v zvezi s pilotsko sodbo ESČP v zadevi _Ališić in drugi_. Ta argumentacija tožene stranke bo namreč relevantna tudi v morebitnem postopku pred ESČP, kajti iz zadeve _Hodžić proti Sloveniji_ izhaja, da predstavnik Republike Slovenije v postopku pred ESČP sploh še ni dobil možnosti, da bi pojasnil razloge za neenako obravnavanje varčevalcev z vidika višine obresti.

24. V ponovnem postopku tožena stranka pri podajanju obrazložitve objektivne in upravičene podlage za neenako obravnavanje ne bo mogla mimo obrazložitve, ki jo je podal predlagatelj zakona ob sprejemanju ZNISESČP. Vendar pa tožena stranka ni strogo vezana samo na argumentacijo predlagatelja zakona in pripravljalnih gradiv ob sprejemanju ZNISESČP, ampak lahko temu doda tudi druge razumne argumente znotraj okvirov in ob upoštevanju kriterijev in standardov iz EKČP, ki jih je Upravno sodišče shematično podalo v tej sodbi. Upravno sodišče je pri tej odločitvi upoštevalo, da je tudi Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da je predmetno vprašanje določitve višine obresti po 3. členu ZNISESČP in neenake obravnave med varčevalci v Glavnih podružnicah Ljubljanske banke d.d. Zagreb in Sarajevo ter varčevalci v domačih podružnicah slovenskih bank pomembno pravno vprašanje in je v tem okviru dopustilo revizijo,24 o kateri pa še ni odločilo. Kljub temu, da gre pri vprašanju določitve obresti ob upoštevanju prepovedi diskriminacije za pomembno pravno vprašanje pa so okoliščine tega upravnega spora enostavne, kajti tožena stranka ni odgovorila na ključen ugovor tožeče stranke zoper informativni izračun oziroma je nanj odgovorila navidezno in v neustreznih pravnih okvirih.

25. Ob tem sodišče pripominja, da je tožeča stranka državljanka Republike Hrvaške in s tem tudi državljanka EU. Zato bi se lahko postavilo vprašanje, ali v tem primeru velja splošno načelo prava EU o prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva.25 Sodišče EU sicer še ni odgovorilo na primerljivo predhodno vprašanje na podlagi 267. člena PDEU. Vendar pa Upravno sodišče meni, da prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva iz 18 člena PDEU v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker bi se ta določba samostojno uporabljala (med drugim), če bi predmetni položaj tožeče stranke bil urejen s pravom Unije. Predmetnega položaja pa ne ureja nobeno sekundarno pravo EU.26 Poleg tega položaj tožeče stranke, v katerem naj bi prišlo do diskriminacije, ne spada na področje uporabe nobene od temeljnih svoboščin o prostem pretoku kapitala, prostega gibanja oseb, prostega pretoka blaga ali svobode opravljanja storitev.27 Veliki senat Sodišča EU je sicer v zadevi _Egenberger_ odločil, da _„tako kot člen 21 Listine, njen člen 47 glede pravice do učinkovitega sodnega varstva zadostuje sam po sebi in ni treba, da je konkretiziran z določbami prava Unije ali nacionalnega prava, da bi posameznikom dal pravico, ki bi jo lahko uveljavljali kot tako.“_28 Vendar pa po mnenju Upravnega sodišča to velja samo pod pogojem, če gre za spor s področja prava EU,29 za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Listina EU o temeljnih pravicah namreč ne razširja pristojnosti uporabe prava Unije preko pristojnosti Unije niti ne ustvarja nikakršnih novih pristojnosti ali nalog Unije in ne spreminja pristojnosti in nalog opredeljenih v Pogodbah.30

26. Sodišče je ob upoštevanju prve alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na seji senata tožbi ugodilo, in sicer na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker tožena stranka ni spoštovala določil 4. in 5. točke prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerih mora upravni organ v obrazložitvi odločbe navesti razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba. Zaradi te pomanjkljivosti v obrazložitvi sodišče ni moglo preizkusiti zakonitosti izpodbijane odločbe, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišča glede vodenja postopka in glede razlage materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

27. V drugi točki izreka je sodišče s sklepom zavrglo tožbo zoper Informativni izračun št. 0041-6631/2016/2 z dne 5. 10. 2016, kajti to ni akt, ki bi ga tožeča stranka lahko izpodbijala v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), saj ima tožnica zagotovljeno sodno varstvo njenih pravic preko vložene tožbe zoper izpodbijano odločbo (157. člen ustave RS, 1. člen ZUS-1).

Obrazložitev k tretji točki izreka:

28. Glede na to, da je sodišče tožbi v prvi točki izreka ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožeče stranke, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 15/03, 32/13, v nadaljevanju: Pravilnik). Sodišče ji je priznalo stroške v višini 15,00 EUR, skladno s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika, saj je bila zadeva rešena na seji, tožeča stranka pa v postopku ni izkazala, da bi imela za pooblaščenca odvetnika, ki bi jo veljavno zastopal v Sloveniji. Stroške je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1 Ališič in drugi, št. 60642/08, 16. 7. 2014, odst. 146. 2 Ibid. odst. 48. 3 Stojan Zeljković proti Sloveniji, št. 33805/17, 28. 9. 2017, odst. 16. 4 Ibid. odst. 17-19 5 Ibid. odst. 13-14. 6 Ibid. odst. 3. 7 Ibid. odst. 10. 8 Hodžić proti Sloveniji, št. 3461/08, odst. 3, 6-7. 9 Ibid. odst. 10. 10 Ibid. odst. 13. Drugo in tretje merilo, ki ju je preverjal sedemčlanski senat ESČP, sta bili odsotnost izvirnikov pogodb in hranilnih knjižic ter sodno varstvo. 11 Ibid. odst. 21. 12 Ibid. odst. 22. 13 Fábián v. Hungary, [GC], para. 113, Kurić and Others v. Slovenia [GC], odst. 386. 14 Fábián v. Hungary, [GC], odst. 113. 15 Explanatory Report to Protocol No. 12, European Treaty Series, No. 177, Rome 4 XI 2000, odst. 22. 16 Med te cilje lahko na primer spada tudi zagotavljanje ekonomske stabilnosti in prestrukturiranje javnega dolga v okoliščinah politične, socialne in ekonomske krize (Mamatas et autres c. Grèce, para. 103). 17 Kurić and Others v. Slovenia [GC], odst. 386; Fábián v. Hungary, [GC], odst. 113. 18 Kurić and Others v. Slovenia [GC], odst. 387; Carson and Others v. the United Kingdom [GC], odst. 61. 19 Ibid. para. 61; Mamatas et autres c. Grèce, para. 88-89. 20 Kurić and Others v. Slovenia [GC], odst. 386; Sejdić and Finci v. BiH [GC], odst. 43-44. 21 Konstantin Markin v. Russia [GC], odst. 127. 22 Glej na primer: Kurić and Others v. Slovenia [GC], odst. 386, 392-396; Andrejeva v. Latvia [GC], odst. 87. 23 Kurić and Others v. Slovenia [GC], odst. 389; Chassagnou and Others v. France, para. 92. 24 Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Dor 300/2020-3, 11. 11. 2020. 25 Po določbi člena 18(1) Pogodbe o delovanju EU (v nadaljevanju: PDEU), kjer se uporabljata Pogodbi in ne da bi to vplivalo na njune posebne določbe, je prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo (glej tudi določbe členov 10 in 19 PDEU in 2. ter 3. člen Pogodbe EU ter 21(2) člen Listine EU o temeljnih pravicah). 26 Glje mutatis mutandis sodba Velikega senata Sodišča EU v zadevi RB, C-581/18, 11. 6. 2020, odst. 31-32, 37-38 27 Mutatis mutandis ibid. odst. 45-57. 28 Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78; glej mutatis mutandis tudi: Bauer, C-569/16 in C-570/16, 6. 11. 2018, zlasti odst. 38, 51-53, 55, 85; Drugi odstavek 21. člena Listine EU o temeljnih pravicah določa, da brez poseganja v posebne določbe Pogodb je na njunem področju uporabe prepovedana vsakršna diskriminacija na podlagi državljanstva. 29 Ibid. odst. 76. 30 Člen 51(2) Listine EU o temeljnih pravicah.