Jedro

Denacionalizacijski upravičenec je upravičen do povrnitve tiste koristi, ki bi jo po normalnem teku stvari dosegel (kar je dejansko vprašanje), če bi dobil odvzeto nepremičnino vrnjeno takoj po uveljavitvi ZDen.

Navedbam o tožnikovem kmetovanju (v okviru svoje kmetije), ki naj bi potekalo (v polnem obsegu) do konca leta 2000 (ko naj bi se tožnik in njegova žena oba zaposlila), drugotožena stranka ni oporekala. Iz tega razloga je potrebno za to obdobje (do konca leta 2000) pri ugotavljanju višine odmene, do katere je tožnik upravičen, izhajati iz višine koristi, ki bi jo dosegel z izkoriščanjem obeh v denacionalizaciji vrnjenih kmetijskih zemljišč (pravilneje solastninskih deležev na obeh parcelah) v okviru gospodarjenja na svoji kmetiji.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III., IV. in V. točki izreka spremeni tako, da se v teh delih pravilno glasi: »III. Drugotožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 5.864,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2010 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

IV. V presežku do zahtevanih 9.592,17 EUR z ZZO od 31.8.2009 dalje do plačila ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska 5.864,28 EUR za čas od 31.8.2009 do 19.2.2010, se tožbeni zahtevek zavrne.

V. Drugotožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 199,1 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.« V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Drugotožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 483,6 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 7.3.2011 tožniku prisodilo odškodnino v znesku 1.623,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2010 dalje do plačila, v višjem delu (in sicer do zahtevanega zneska 9.592,17 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in ter glede plačila zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska 1.623,12 EUR za čas od 31.8.2009 do 19.2.2010) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je tožeči stranki v plačilo naložilo pravdne stroške drugotožene stranke v višini 1.577,03 EUR.

Iz vseh pritožbenih razlogov se je zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških pravočasno pritožil tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi celotni zahtevani znesek z obrestmi in stroški. V pritožbi je poudaril, da gre pri zahtevkih iz 2. odstavka 72. člena ZDen za povračilo tiste koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal. Iz tega izhodišča bi bilo potrebno izhajati tudi v njegovem primeru (tožnikove koristi od spornih nepremičnin bi prav gotovo dosegle višino, ki jo je ugotovil izvedenec). V izpodbijani sodbi pa je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da naj bi bil tožnik upravičen zgolj do plačila izgube iz naslova zakupnin in da bi bil dolžan zmanjševati škodo oziroma storiti vse, da bo škoda čim manjša, s čimer je odmeno napačno presojalo kot odškodninsko terjatev. Ocena, da bi tožnik mogel brez težav v zakup vzeti enako površino 5.560,00 m2 in s tem preprečil izgubo, ki presega višino zakupnin za primerljiva kmetijska zemljišča v obravnavanem obdobju, je napačna. Tega ugovora (kakor tudi ne trditev o nadomestilu izpada dohodka z dohodkom iz zaposlitve) tožena stranka ni podala. Sodišče prve stopnje je s širjenjem predmeta spora kršilo določbe 4. 5. in 7. člena ZPP, določbo 324. člena ZPP oziroma storilo bistveno kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev enakopravnosti strank in kršitev načela sodnega varstva iz 22. in 24. člena URS). Sodišče napačno razlaga, da je tožnik v tožbi sam zatrjeval škodo v višini najemnin, pri čemer je znanje in metodo za izračun prikrajšanja dobil šele s pridobitvijo izvedenskega mnenja A. Š. Tožnik je lahko do glavne obravnave dopolnjeval dejansko in pravno podlago, česar mu ni moč šteti v škodo. Drugačno razlogovanje sodišča pa predstavlja bistveno kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP. Ne drži trditev sodišča prve stopnje, da tožnik obravnavanih zemljišč ne bi obdeloval, da je kmetovanje v letu 2000 opustil ter da sta glavna vzroka za opustitev kmetovanja novi zaposlitvi tožnika in njegove žene in ne premajhna površina kmetijskih zemljišč. Zaključek sodišča, da tožnik zemljišč ne bi obdeloval, če bi bila ta vrnjena pred 25.1.2007, nimajo dokazne podlage (zaslišan ni bil ne tožnik, prav tako ne njegovi sosedje in solastniki). Spremembe, ki so se zgodile v zadnjih letih, ne smejo vplivati na njegovo pravico do odmene, saj bi moral nepremičnine dobiti vrnjene takoj v letu 1991. Ker je med pravico do vračila in dejanskim vračilom minilo 16 let, tudi ni nobene povezave med odmeno zaradi nemožnosti koriščenja z dohodki iz zaposlitve. Zaključki sodišča so v nasprotju z ugotovitvami izvedenca O. in mnenjem A. Š. Tožnik zaslišan kot stranka (enako pa tudi predlagane priče) bi izpovedal, da so se pri njih intenzivno ukvarjali s kmetijsko proizvodnjo, pridelovali kmetijske kulture in da bi s pravočasno izročitvijo v posest prideloval kulture, ki bi bi dosegale najvišjo ceno na trgu. Ker je pravilna odmena, ki jo je izračunal izvedenec in ki v revaloriziranem znesku znaša 8.342,08 EUR, bo potrebno priznati še 6.718,96 EUR.

Pritožba je bila poslana v odgovor drugotoženi stranki, ki pa tega ni podala.

Pritožba je delno utemeljena.

Okoliščina, da je med nastankom tožnikove pravice do odmene (po 2. odstavku 72. člena ZDen) zaradi nemožnosti uporabe v denacionalizaciji vrnjenih solastninskih deležih na obeh nepremičninah in dejanskim vračilom le-teh minilo 16 let, ne sme (kot to pravilno poudarja pritožba) vplivati na višino odmene (ki mu gre zaradi nemožnosti te uporabe). Denacionalizacijski upravičenec je namreč upravičen do povrnitve tiste koristi, ki bi jo po normalnem teku stvari dosegel (kar je seveda dejansko vprašanje), če bi dobil odvzeto nepremičnino vrnjeno takoj po uveljavitvi Zden.

Tožnik je v tožbi višino te koristi resda opredelil z višino najemnine, a je nato že v vlogi z dne 28.8.2009 (v kateri je povišal tožbeni zahtevek) na podlagi mnenja izvedenke, ki jo je izven pravde angažiral sam, korist (odškodnino) začel utemeljevati z izgubo trajnega letnega čistega dohodka od gojenja poljščin, vrtnin in krmnih rastlin na obeh predmetnih nepremičninah. V vlogi z dne 21.9.2009 (ki jo je predložil na prvem naroku za glavno obravnavo istega dne, zaradi česar so v njej podane navedbe upoštevaje prvi odstavek 286. člena ZPP pravočasne; ugovor drugotožene stranke, da naj bi bil tožnik z omenjenimi navedbami prekludiran, ne držijo, saj je imel možnost nove oziroma drugačne navedbe glede dejstev podati do konca prvega naroka za glavno obravnavo) je tudi pojasnil, na kakšen način (v kakšnem obsegu) in do kdaj sta z ženo kmetovala (opustila naj bi oziroma močno zmanjšala kmetovanje šele po letu 2000). Tem navedbam o tožnikovem kmetovanju (v okviru svoje kmetije), ki naj bi potekalo (v polnem obsegu) do konca leta 2000 (ko naj bi se tožnik in njegova žena oba zaposlila), drugotožena stranka ni oporekala. Iz tega razloga je potrebno za to obdobje (do konca leta 2000) pri ugotavljanju višine odmene, do katere je tožnik upravičen, izhajati iz višine koristi, ki bi jo dosegel z izkoriščanjem obeh v denacionalizaciji vrnjenih kmetijskih zemljišč (pravilneje solastninskih deležev na obeh parcelah) v okviru gospodarjenja na svoji kmetiji (na tej osnovi je sodišče prve stopnje postavljenemu sodnemu izvedencu v okviru 2. alineje prvega odstavka sklepa z dne 18.9.2009 tudi naročilo izračun koristi). To bi bila namreč korist, ki bi jo dosegel ob normalnem teku stvari.

Drugotožena stranka je v okviru četrte pripravljalne vloge z dne 22.9.2009 ugovarjala (in to so bili edini pravočasno podani ugovori v tej smeri), češ da naj bi tožnik dobil vrnjene zgolj solastniške deleže ter da slednji ni konkretno določil, katere kmetijske pridelke in koliko le-teh bi pridelal na nerazdeljeni nepremičnini. Ti ugovori niso utemeljeni. Okoliščina, da je tožnik dobil vrnjene solastninske deleže na nepremičninah in ne obeh nepremičnin v celoti, pač ne pomeni, da zato ni upravičen do odmene. Tožnik je imel pravico v skladu (sorazmerno) s svojimi (vrnjenimi) solastninskimi deleži uporabljati (izkoriščati) obe nepremičnini, zaradi česar ga sama okoliščina, da mu to ni bilo omogočeno (in ne glede na to, ali je bila uporaba med solastniki dogovorno razdeljena ali ne), upravičuje do povračila ustrezne sorazmerne koristi (pri čemer okoliščina, ali se višina koristi obračunava kot sorazmerni delež koristi od uporabe celotne parcele ali kot korist od uporabe solastninskemu deležu sorazmerne površine zemljišča - kot je pri izračunu koristi to storil postavljeni sodni izvedenec - ni relevantna). Povsem isto vprašanje bi se namreč lahko postavljalo v zvezi s tožnikovim pridobivanjem zakupnine oziroma oddajanjem v zakup vrnjenih solastninskih deležev (kot podlage za ugotovitev koristi, ki bi mu šla) v relevantnem obdobju, v čemer pa drugotožena stranka (ki je v vlogi z dne 10.9.2009 pod točko IX med dokaznimi predlogi izrecno navedla, da naj postavljeni sodni izvedenec izračuna višino zakupnine za oba solastniška deleža v spornem obdobju) ni zaznala morebitne podobne »ovire« (ki je v resnici ni ne v prvem in ne v drugem primeru uporabe). Glede ugovora, da tožnik ni opredelil vrste in količine poljščin, ki naj bi jih gojil na obeh parcelah, pa je povsem jasno, da se (povprečno strokovno usposobljen) pridelovalec o teh stvareh zmeraj odloča sproti, in sicer predvsem z ozirom na to, kaj se (z vidika prodaje) kaže kot najugodneje. Pri tem pa je okoliščina, iz katere je v svojem mnenju z dne 20.2.2010 izhajal postavljeni sodni izvedenec kmetijske stroke D. O., to je kalkulacije proizvodnje kmetijskih kultur, ki nastopajo v poljedelskem kolobarju za konkretno območje (in sicer čistega dohodka, kulture in katastrskega razreda), ustrezen odraz tega, kar bi se ob normalnem poteku dejansko dogajalo (pridelovalo in zaslužilo s strani tožnika). Iz teh razlogov je pritožba v tem delu utemeljena in gre tožniku za obdobje do (vključno) leta 2000 še razlika med odškodnino, ki jo je za to obdobje po metodi čiste koristi od uporabe zemljiškega zemljišča izračunal izvedenec O. (ta znesek skupaj znaša 5.297,68 EUR), in odmeno, ki je bila tožniku s strani sodišča prve stopnje za to obdobje že prisojena (skupaj 1.056,52 EUR). Upravičen je torej še do zneska 4.241,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2010 (da naj bi bil začetek teka zakonskih zamudnih obresti s strani sodišča prve stopnje morebiti določen nepravilno, tožnik v pritožbi ni ugovarjal). Skupaj mu gre tako za celotno obdobje (upoštevaje znesek 1.623,12 EUR, ki je bil že prisojen) odškodnina v višini 5.864,28 EUR. V skladu z navedenim je bilo potrebno izpodbijano sodbo v III. in IV. točki izreka (posledično pa tudi v V. točki oziroma odločitvi o stroških) ustrezno spremeniti (1. alineja 358. člena v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP).

Razlog podan v vlogi z dne 21.9.2009, češ da je vračilo (v denacionalizaciji vrnjenih) solastninskih deležev prišlo prepozno in da bi v nasprotnem primeru tožnik in njegova žena ohranila prvotni (popolni obseg) kmetovanja (ter da se očitno v takem primeru ne bi zaposlila), je pavšalen in sam po sebi neprepričljiv (trditve morajo biti logične oziroma prepričljive same na sebi in za presojo teh njihovih potrebnih lastnosti s strani sodišča - pri tem ne gre za nikakršno širitev spora - ni potrebno, da temu nasprotna stranka izrecno ugovarja). Če bi imela tožnik in njegova žena namen v polnem obsegu kmetovati tudi po letu 2000, bi to naredila ne glede na vračilo obeh solastninskih deležev. Konkreten razlog, zakaj naj bi bila prav (pravočasna) vrnitev solastninskih deležev ključna za nadaljevanje njune kmetijske proizvodnje v polnem obsegu, tudi sicer ni bil nikoli jasno opredeljen. Vse skupaj je še toliko bolj neprepričljivo spričo dejstva, ker skupna na novo (preko vrnjenih solastninskih deležev) pridobljena površina znaša le 0,556 ha. Če je bila za odločitev o nadaljevanju oziroma opustitvi kmetovanja v polnem obsegu ključna prav okoliščina, da sta imela z ženo premalo zemljišča v obsegu, ki je bil vrnjen, ni nobenega razumnega razloga (zatrjevanje nasprotnega je v nasprotju z življenjskimi izkušnjami), da ob dani želji po nadaljevanju s kmetovanjem temu (po obsegu in kulturi) primerljivega zemljišča na kakršenkoli način ne bi pridobila drugje. Ker so za obdobje po letu 2000 tako že same tožnikove trditve (ki so primarna predpostavka za utemeljenost zahtevka in katerih pomanjkljivosti ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza) preveč pavšalne, neprepričljive in posledično nesprejemljive, pritožbi ni bilo moč slediti. Za obdobje po letu 2000 je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna (pritožbeni očitki pa - tudi tisti, ki se nanašajo na postopkovne kršitve - neutemeljeni) in jo je bilo potrebno (ker sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnost) potrditi.

Z oziroma na prisoditev dodatnega zneska odškodnine znaša uspeh tožnika v pravdi 61%, uspeh drugotožene stranke pa 39%. Upoštevaje višino stroškov, ki jo je za vsako od obeh strank ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, znaša znesek stroškov, do povračila katerega je upravičen tožnik 1.081,8 EUR, znesek stroškov do povračila katerega je upravičena drugotožena stranka pa 882,7 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov je dolžna drugotožena stranka tožniku povrniti stroške v višini 199,1 EUR (2. odstavek 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP). Ker je pritožbeni uspeh tožnika (ki se je pritožil zoper zavrnilni del sodbe, ki je obsegal glavnico v višini 7.969,05 EUR, dodatno pa mu je bil prisojen znesek 4.241,16 EUR) zgolj nekaj več kot polovičen, mu gre 50 % povračilo stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo vse v pritožbi priglašene stroške (iz naslova nagrade za zastopanje odvetnika in sodne takse za pritožbo), ki skupaj znašajo 967,2 EUR. Upoštevaje prej omenjeni pritožbeni uspeh mu gre povračilo v višini 483,6 EUR.