Jedro

Pri odločitvi se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določbo prvega odstavka 142. člena ZD, pri čemer je izrecno ugotovilo, da toženka ni ugovarjala, da bi zapustnikovi dolgovi presegli vrednost podedovanega premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da tožniku v 15 dneh plača skupno 7.274,80 EUR glavnice, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega obroka, in pravdne stroške s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. V pravočasni pritožbi toženka uveljavlja vse pritožbene razloge, ki predlaga razveljavitev sodbe. Terjatev ji ni poznana, tožniku ne dolguje ničesar. Dolg do tožnika je imel njen pokojni oče. Res je edina dedinja po pok. A. A. in da je znašala čista vrednost zapuščine 297.966,41 EUR, a tega denarja nima več, saj so obveznosti do upnikov znašale več od tega zneska. Podedovala je obremenjene nepremičnine. Nekateri upniki so svoje terjatve prijavili v zapuščino, drugi pa so predlagali izvršbo in terjatve zavarovali s hipoteko. Podedovane nepremičnine je že prodala, s prejeto kupnino pa poplačala upnike. Po 142. členu Zakona o dedovanju1 (v nadaljevanju: ZD) odgovarja za zapustnikove dolgove le do vrednosti podedovanega premoženja. Terjatve, ki jih je poplačala, presegajo vrednost podedovanega premoženja. V nadaljevanju navaja nekatere od terjatev, ki so jih upniki uveljavili in katerih seštevek presega vrednost zapuščine.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka edina dedinja po pok. A. A., po katerem znaša čista vrednost zapuščine 297.966,41 EUR; da toženka ni prerekala trditev tožnika, da je bil A. A. v mandatnem razmerju s tožnikom, ki je zanj kot odvetnik opravil določene (v dopolnitvi tožbe točno specificirane) odvetniške storitve; da toženka opravljenih storitev in višine posameznih vtoževanih računov obrazloženo ni prerekala. V 5. do 8. alineji 12. točke obrazložitve so obrazložene postavke vsakega vtoževanega računa.

6. Pri odločitvi se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določbo prvega odstavka 142. člena ZD, pri čemer je izrecno ugotovilo, da toženka ni ugovarjala, da bi zapustnikovi dolgovi presegli vrednost podedovanega premoženja.

7. Kot je razvidno iz spisa, toženka razen ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine druge vloge ni vložila in na dopolnitev tožbe, kjer je tožnik podal svojo trditveno podlago, ni odgovorila. V navedenem ugovoru, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ni ugovarjala, da bi zapustnikovi dolgovi presegali vrednost podedovanega premoženja, kar pa predstavlja ravno glavnino pritožbenih navedb, ki pa zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Toženka namreč ni pojasnila zakaj te navedbe ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje2. Pritožbeno sodišče zato navedbe, da zapustnikovi dolgovi presegajo vrednost podedovanega premoženja, ne more upoštevati.

8. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodb0 potrdilo (353. člena ZPP).

1 Uradni list SRS, št. 15/1976, s spremembami. 2 Prim. prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami, v nadaljevanju: ZPP).