Jedro

Kot je pravilno pojasnil že drugostopenjski upravni organ, je streha konstrukcijski element objekta, sodišče pa glede na tožbene navedbe o „položitvi“ strehe oziroma njeni montažnosti dodaja še, da je streha konstrukcijski element objekta ne glede na to, na kakšen način je izvedena. Poseg, ki pomeni dodajanje konstrukcijskih elementov objekta, pa vedno pomeni izvajanje gradbenih del na obstoječem objektu (tudi če ne gre za zidanje), za katera je treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo nove strehe enokapnice na obstoječi ravni strehi na vzhodnem delu objekta A., na zemljišču s parc. št. 17/1 k. o. ... (1. točka izreka) in do 15. 6. 2014 to streho odstraniti ter vzpostaviti prejšnje zakonito stanje (2. točka), sicer bo začet postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Za navedeno nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka izreka), odločeno pa je bilo še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in da stroškov postopka ni (5. in 6. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je gradbena inšpektorica navedene inšpekcijske ukrepe izrekla na podlagi 152. člena ZGO-1, ker je ugotovila, da gre za nelegalno gradnjo. Pojasnila je, da bi tožnik za gradnjo obravnavane strehe, površine približno 306 m2, moral pridobiti gradbeno dovoljenje, ker gre za nadzidavo obstoječega objekta, bistveno spremembo zunanjega izgleda objekta in za spremembo višine objekta za 1,00 m, kar neposredno vpliva na sosednji objekt, ker zapira njegovo obstoječo fasadno odprtino. Montažni elementi nove strehe naj bi tudi pomenili dodatno obtežbo, za katero konstrukcijski elementi niso predvideni.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Med drugim je s pojasnilom, da je tožnik z izvedbo nove strehe (ki je konstrukcijski element objekta) posegel v konstrukcijo objekta, spremenil njegovo tehnično značilnost ter spremenil namembnost tega dela objekta, oz. ga je prilagodil novim potrebam, zavrnil tožnikovo stališče, da je izvedel le vzdrževalna dela.

Tožnik zoper navedeno odločitev vlaga tožbo, v kateri navaja, da obravnavana „položitev“ strehe ne pomeni rekonstrukcije objekta, ker naj bi stabilnost objekta ostala enaka, prav tako njegova nosilnost, obremenitev pa naj bi bila manjša. Zato nasprotuje ugotovitvi, da gre za dodatno obtežbo objekta. Napačno naj bi bilo stališče, da se je spremenila namembnost tega dela objekta. Nasprotuje ugotovitvi, da je bil spremenjen konstrukcijski element objekta, saj sporna streha ne posega in ne spreminja prejšnje strehe oz. terase. Neobrazložena naj bi bila tudi ugotovitev toženke, da je tožnik na prejšnjo streho namestil nosilce za novo streho. Sporna streha naj bi bila namreč položena na obstoječo varovalno ograjo prejšnje strehe/terase. Meni, da sodna praksa spremembe konstrukcijskih elementov nikoli ni razlagala tako široko, da bi vključevale tudi „montažno položitev enokapne strehe na varovalno ograjo prejšnje strehe/terase. Pri tem se sklicuje na stališča iz sodb IV U 28/2013, III U 81/2012 in I U 174/2013. Tudi dodatni pogoji (bistvena sprememba velikosti objekta, večja zmogljivost ter druge izboljšave) naj ne bi bili ugotovljeni, izpodbijane odločbe pa naj v tem delu ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Položitev sporne strehe naj tudi ne bi pomenila gradnje novega objekta v smislu 7. 1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1. V zvezi s tem navaja, da montažna konstrukcija sporne strehe ni fizično spojena s hotelom in jo je mogoče odstraniti. Nova streha tudi ne presega višine varovalne ograje, zato naj ne bi šlo za zvišanje objekta niti za bistveno spremembo zunanjega izgleda objekta. Tudi v tem delu naj odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Tožnik zatrjuje, da je izvedel vzdrževanje objekta, za položitev nove strehe pa se je odločil zaradi neustreznosti in dotrajanosti prejšnje strehe, skozi katero je pronicala voda in zamakala konferenčno dvorano in recepcijo. Da gre pri obnovi strehe za vzdrževalna dela, naj bi izhajalo tudi iz 7. člena in Priloge 3 Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba). V tožbi opozarja še, da pomeni predmetni postopek, ki traja že več kot tri leta, zlorabo pooblastil inšpekcijskih organov, da obstajajo „znaki suma kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic“ iz 257. člena Kazenskega zakonika, zaradi že nastale in še nastajajoče gospodarske škode pa naj bi obstajal tudi temelj za uveljavljanje odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave.

Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in odloči, da se inšpekcijski postopek ustavi, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj ji naloži povračilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. V tem primeru gradbeni inšpektor na podlagi 152. člena ZGO-1 odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Ker v zadevi ni sporno, da tožnica ni pridobila gradbenega dovoljenja za predmetno streho, gre tudi po presoji sodišča za nelegalno gradnjo, za katero je treba izreči predpisane inšpekcijske ukrepe. Sodišče se namreč ne strinja s tožbenim stališčem, da gre v obravnavani zadevi le za izvedbo del, ki pomenijo vzdrževanje objekta, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno.

V zadevi ni sporno, da je predmet inšpekcijskih ukrepov streha na delu objekta in sicer v površini 306 m2. Prvostopenjski upravni organ je ta poseg opredelil kot nadzidavo, drugostopenjski pa kot rekonstrukcijo obstoječega objekta, pri tem pa pravilno pojasnil, da vprašanje, ali izvedba nove strehe pomeni rekonstrukcijo ali nadzidavo, niti ni bistvena, ker je za oba posega po ZGO-1 treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

Pri preizkusu zakonitosti odločitve sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP). Po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne gre za to, da izpodbijane odločitve ne bi bilo mogoče preizkusiti, temveč za to, da se tožnik ne strinja s stališčem, da gre za gradnjo, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

Tožbeni razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje, da gre za vzdrževanje objekta, pa so po presoji sodišča neutemeljeni. Izvedba nove strehe namreč ne pomeni vzdrževanja obstoječe. Ker v obravnavanem primeru ne gre za obnovo strešne kritine, temveč za gradnjo strešne konstrukcije, je neutemeljeno tudi tožbeno sklicevanje na opredelitev vzdrževanja v 7. členu in v prilogi 3 Uredbe. Vzdrževanja objekta (tako rednega kot investicijskega iz 10. in 10.1 točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1) ne utemeljujejo niti razlogi, zaradi katerih se je tožnik odločil za „položitev“ nove strehe. Zato tudi resničnost tožbenih trditev o zamakanju „strehe/terase“ za presojo zakonitosti izpodbijanih inšpekcijskih ukrepov ni pravno odločilna.

Kot je pravilno pojasnil že drugostopenjski upravni organ, je streha konstrukcijski element objekta, sodišče pa glede na tožbene navedbe o „položitvi“ strehe oziroma njeni montažnosti dodaja še, da je streha konstrukcijski element objekta ne glede na to, na kakšen način je izvedena. Poseg, ki pomeni dodajanje konstrukcijskih elementov objekta, pa vedno pomeni izvajanje gradbenih del na obstoječem objektu (tudi če ne gre za zidanje), za katera je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Tako stališče izhaja tudi iz sodb, na katere se sklicuje tožnik, saj se prav tako nanašajo na gradnje novih konstrukcijskih elementov (npr. novih zidov, nove strešne konstrukcije). Spreminjanje ali dodajanje konstrukcijskih elementov objekta namreč že po naravi stvari pomeni najmanj spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta, kar pa je po opredelitvi 7.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 rekonstrukcija, za katero je s prvim odstavkom 3. člena ZGO-1 predpisana obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja. Zato na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti tožbene trditve, da se obravnavana streha prejšnje strehe sploh ne dotika, ker je položena na varovalno ograjo prejšnje strehe/terase.

Po navedenem je za izrek inšpekcijskih ukrepov zaradi nelegalne gradnje konstrukcijskega elementa objekta odločilno le, ali je zanj gradbeno dovoljenje izdano in ne, ali ima nov konstrukcijski element kakšen vpliv na zanesljivost objekta kot celote. To pomeni, da v tem postopku tudi zatrjevana dejstva glede stabilnosti in enaki nosilnosti objekta ter njegovi obremenitvi niso pravno odločilna, zato se sodišče o teh dejstvih ni opredeljevalo.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe (glede nespremenjenega zunanjega izgleda objekta, njegove velikosti in namembnosti, glede trajanja postopka, škode zaradi izvršitve izpodbijane odločbe in zaradi okrnjenega ugleda), je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.