Jedro

Pomisleki v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo le očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, to je razloga, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vlagati (člen 425 ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po čl. 98 a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, 100.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo, navedeno v uvodu, spoznalo obsojenega R.F. za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. in 1. odstavku 302. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora ter preizkusno dobo eno leto. Pritožbo zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo višje sodišče s sodbo z dne 5.12.2001, ugodilo pa je pritožbi državnega tožilca in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu po 4. odstavku 302. člena KZ izreklo kazen tri mesece zapora. Obe sodišči sta mu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

Dne 4.2.2002 je zagovornik obsojenca vložil zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani) zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (razlog iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. S tem, ko uveljavlja zagovornik, da je šlo v predmetni zadevi za "zmoto v osebi", da obdolženec zaradi hude pijanosti ni bil sposoben voziti avtomobila in da "po zakonih fizike" v času, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje, ni mogel biti na kraju dejanja, zahteva izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. To pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik uvodoma sicer očita kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar pa te kršitve ni obrazložil, zaradi česar je Vrhovno sodišče tudi ni moglo preizkusiti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se namreč sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP), pri čemer pa je potrebno to določbo razlagati tako, da mora biti zatrjevana kršitev v zahtevi obrazložena. Iz obrazložitve obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti pa izhaja le, da se zagovornik ne strinja z dokaznimi zaključki sodišč v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi. Ponavlja namreč pritožbene navedbe o tem, da vozila kritičnega dne ni vozil obsojenec, dvomi v verodostojnost izpovedb obeh zaslišanih policistov, pri čemer ponovno opozarja, da ni mogoče iti mimo izjav obeh policistov v uradnih zaznamkih, kjer ni zabeleženo ničesar o tem, da bi obsojenec vozilo znamke C. na parkirišču premikal. Na vse navedene pomisleke je odgovorilo že pritožbeno sodišče (stran 3 odločbe višjega sodišča), kakor tudi na njegove nadaljnje očitke, da ni bilo ugotovljeno, ali je bil motor vozila, ki ga je upravljal obsojenec, tik pred prihodom policistov v uporabi ali ne, ter o tem, ali je bil obsojenec kritičnega dne zmožen za vožnjo. Navedeni pomisleki pomenijo le očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vlagati (člen 425 ZKP).

Glede na navedeno in ker navedbe zagovornika tudi niso takšne, da bi nastal pri odločanju o zahtevi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena (člen 427 ZKP), je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določila člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri določitvi višine povprečnine v skladu s 3. odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obsojenca.