Jedro

Ker zamudna sodba temelji na domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožbene dejanske navedbe, sodišče ne izvaja dokaznega postopka in ne preizkuša resničnosti dejanskih navedb tožeče stranke, ampak presodi le, ali dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka ali s splošno znanimi dejstvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in v I. točki izreka toženi stranki naložilo tožeči stranki plačati znesek 2.293,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2020 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo. V II. točki izreka je zavrnilo presežni tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti. V III. točki izreka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe iz naslova sodnih taks na transakcijski račun Okrajnega sodišča v Žalcu plačati znesek 180,00 EUR.

2. Zoper zamudno sodbo se tožena stranka (toženec) pravočasno pritožuje. Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do plačila zneska 2.293,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pripadki neutemeljen. Navedbe tožeče stranke, ki jih je sodišče zapisalo v zamudni sodbi, niso resnične in niso utemeljene. Navaja, da so dolgovi lažno navedeni in namišljeni. Ker je državljan Republike Srbije in nima nobenih tovrstnih izkušenj in ker ne pozna slovenske zakonodaje, ni razumel, da bi na poziv sodišča moral odgovoriti na vloženo tožbo, ki se mu je že v začetku zdela povsem neutemeljena, je pa razumel in se informiral, da sodišče vsled temu, da se zadeva uredi izvensodno, predlaga mediacijo, zato je podpisal soglasje in ga pravočasno v odprtem roku tudi priporočeno poslal sodišču. Ne drži, da naj bi tožeči stranki dolgoval 2.293,77 EUR s pripadki. Tožeča stranka Okrajnemu sodišču v Žalcu, kot tudi svoji zastopnici, ni predala notarske listine SV 178/19, sklenjene z dne 5. 3. 2019 v notarski pisarni S. G. v ..., s katero je jasno opredeljen sporazum o razdelitvi skupnega premoženja in ureditvi drugih medsebojnih pravic in obveznosti, s katerim sta se pravdni stranki dogovorili o vseh njunih obveznostih in pravicah. Ravno tako ni predala podatkov o tem, da je toženec dne 11. 5. 2018 pri banki ... sklenil pogodbo o najetju limita v višini 2.000,00 EUR, s katerim je bil poravnan dolg za prometni prekršek, ki ga je storila tožnica in nakup rabljenega avtomobila, ki ga je uporabljala tožnica. Navaja, da je tožeča stranka v tožbi v prvem odstavku sicer navajala, da je bila zakonska zveza dne 16. 9. 2019 s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. IV P 159/2019 razvezana in da je njuna življenjska skupnost razpadla že novembra 2018, ni pa upoštevala dejstva, da je bil pogoj za izdajo sodbe o razvezi tudi sporazum o razdelitvi skupnega premoženja in ureditvi drugih medsebojnih pravic in obveznosti, s katerim sta se dogovorila o vseh njunih obveznostih in pravicah. Navaja, da je po navedenem sporazumu tožeči stranki pustil vse svoje premično premoženje in se odselil v prepričanju, da je njuno razmerje s tem zaključeno. Tožeča stranka svoji zastopnici niti sodišču ni predložila toženčevih bančnih izpiskov, iz katerih je razvidno, da je najeta sredstva, ki naj bi jih dolgoval, kot pooblaščenka na njegovem računu še v času njune zveze uporabljala tudi za svoje privatne namene. Navaja, da mu je tožeča stranka s prikrivanjem bistvene listine, sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja, povzročila duševno in finančno stisko ter veliko materialno škodo. Skladno z navedenim meni, da je postal očitni oškodovanec, zato je podan utemeljen sum kaznivega dejanja, da si je tožeča stranka proti tožencu hotela pridobiti protipravno premoženjsko korist v višini 2.293,77 EUR s pripadki, zato je pri Okrožnem državnem tožilstvu v Celju tudi podal kazensko ovadbo ter predlagal, da tožilstvo zadevo sprejme v obravnavo in sproži kazenski postopek. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tako materialnega kot procesnega prava v zvezi s tem, da pri izdaji sodbe ni upoštevalo 3. točke sodbe opr. št. IV P 159/2019 Okrožnega sodišča v Celju, da je pogoj za razvezo, da morata stranki predložiti izvršljiv notarski zapis sklenjenega sporazuma o delitvi skupnega premoženja, ravno tako pa ni upoštevalo, da tožeča stranka sporazuma ni predložila kljub temu, da se v tožbi po pooblaščenki sklicuje na sodbo v imenu ljudstva IV P 159/2019. Če bi sodišče pridobilo notarski zapis po uradni dolžnosti pred izdajo zamudne sodbe kljub temu, da toženec na tožbo ni odgovoril, bi ugotovilo, da toženec tožnici ne dolguje ničesar, posledično pa ne bi izdalo zamudne sodbe, ki je zato neutemeljena in nična. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti paziti in upoštevati, da se tožeča stranka ne more sklicevati na sodbo s katero je bila zakonska zveza razvezana, če ne predloži pri vložitvi tožbe vseh pripadajočih listin. Predlaga, da višje sodišče upošteva toženčevo nepoznavanje slovenske zakonodaje, saj je toženec državljan Republike Srbije, njegovo soglasje k mediaciji pa upošteva kot solidarno in konstruktivno pristopnico k utemeljeni raziskavi o tem, kakšne navedbe je podala tožeča stranka proti njemu. Navaja, da se je bil po izdani zamudni sodbi primoran informirati in v odprtem roku odgovoriti na zamudno sodbo, ki je krivična in neutemeljena glede na to, da sta s tožečo stranko sklenila sporazum, v katerem sta jasno določila, da drug do drugega nimata nobenih obveznosti več. Zato predlaga, da višje sodišče njegovi pritožbi ugodi in da tožeči stranki naloži vse toženčeve stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka po pooblaščenki obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam in se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je na podlagi določbe prvega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in glede na vsebino pritožbe štelo, da tožena stranka izpodbija izdano zamudno sodbo sodišča prve stopnje v zanjo neugodnem ugodilnem delu, to je v I. točki izreka in v III. točki izreka. V tem delu je zato izdana zamudna sodba sodišča prve stopnje predmet pritožbenega preizkusa.

6. Po določbi prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče v primeru, če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: - 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena tega zakona); - 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Toženec v pritožbi ne prereka zaključka sodišča prve stopnje, da je bila tožencu tožba skupaj s pozivom, naj na tožbo odgovori v 30 dneh od njene vročitve, vročena1 dne 8. 6. 2020, kar tudi sicer potrjuje vročilnica, pripeta k listovni št. 23 v spisu. Toženec tudi ne prereka zaključka sodišča prve stopnje, da v 30-dnevnem roku na tožbo ni odgovoril in to dejstvo v pritožbi tudi sam navaja. Iz sodnega poziva toženi stranki z dne 4. 6. 20202, naj odgovori na tožbo, izhaja, da je bil toženec v tem pozivu pravilno in popolno opozorjen, da mora na tožbo odgovoriti v 30 dneh od njene vročitve, kot tudi na pravne posledice, če v danem roku na tožbo ne bo odgovoril. Iz tega poziva toženi stranki tudi izhaja, da je bil toženec med drugim tudi izrecno opozorjen, da tudi, če bo tožena stranka na podlagi poziva sodišča podala soglasje k začetku mediacije, mora odgovoriti na tožbo v skladu s tem pozivom, sicer bodo nastopile posledice, ki jih zakon predvideva za primer, če tožena stranka ne odgovori na tožbo (op. izdaja zamudne sodbe po določbi prvega odstavka 318. člena ZPP).3

8. Ob takšnem popolnem pozivu in pravilnem pouku toženi stranki so neutemeljene pritožbene navedbe, da toženec odgovora na tožbo ni vložil zato, ker poziva sodišča, da mora na tožbo odgovoriti, ni razumel, ker je tuj državljan (državljan Republike Srbije), ker nima tovrstnih izkušenj in ker slovenske zakonodaje ne pozna. Toženec ne navaja, da slovenskega jezika ne razume, pravni pouk v sodnem pozivu pa je povsem jasen in popoln, zato se na nepoznavanje pravnega reda v Republiki Sloveniji ne more uspešno sklicevati. Ob zgoraj že obrazloženem pa tudi ne gre prezreti, da pa je, kot sam navaja, razumel pouk in poziv sodišča glede mediacije.

9. Zato s temi pritožbenimi navedbami toženec ne more izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je bila tožba tožencu v odgovor pravilno vročena, torej tudi s pravilnim in popolnim pravnim poukom na posledice, če na tožbo v 30-dnevnem roku ne odgovori. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je pogoj iz 1 tč. prvega odstavka 318. člena ZPP izpolnjen.

10. Pravilni so tudi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da sta izpolnjena tudi pogoja po 2. in 3. točki prvega odstavka 318. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi in jih je sodišče prve stopnje povzelo tudi v obrazložitvi sodbe4 in strnilo tudi v 7. točki obrazložitve, izhaja materialnopravna utemeljenost tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe). Pravilno je obrazložilo, da se po sistemu afirmativne litiskontestacije pasivnost toženca (ki je ob zgoraj obrazloženem prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe) ocenjuje, kot da priznava dejanske trditve, navedene v tožbi. Zamudna sodba temelji na domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožbene dejanske navedbe, na katerih tožeča stranka temelji svoj tožbeni zahtevek. Dejansko podlago zamudne sodbe predstavljajo dejstva, navedena v tožbi in jih je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje tudi pravilno povzelo v 7. točki obrazložitve. Ta dejstva pa na podlagi navedenih materialnopravnih določb v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe5, utemeljujejo zaključek sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve o materialnopravni utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnice do toženca, ki mu je bilo v I. točki sodbenega izreka ugodeno. Tožbeni zahtevek tožeče stranke pa tudi ni zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (člen 3/3 ZPP).

11. Ker zamudna sodba temelji na domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožbene dejanske navedbe, sodišče ne izvaja dokaznega postopka in ne preizkuša resničnosti dejanskih navedb tožeče stranke, ampak presodi le, ali dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka ali s splošno znanimi dejstvi (pogoj po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP). Glede na po tožeči stranki k tožbi predložene dokaze, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeno zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi, niti s splošno znanimi dejstvi. Toženec tako ob navedenem tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti pred izdajo zamudne sodbe pridobiti notarski zapis SV 178/19. 12. Ob pritožbenih navedbah je pojasniti, da zamudne sodbe glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob navedenem tako toženec ne more uspeti s pritožbenimi navedbami o neresničnosti in neutemeljenosti navedb tožeče stranke v tožbi, o lažnih navedbah tožnice ter namišljeni vrednosti dolga, kot tudi ne z navedbami, s katerimi v pritožbi utemeljuje, da vtoževanega zneska ne dolguje, kot tudi ne s sklicevanjem ob tem na notarski zapis SV 178/19 sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja in ureditvi drugih medsebojnih pravic in obveznosti. S pritožbenimi navedbami o tem namreč toženec nasprotuje dejanskim navedbam v tožbi, kar bi moral in je imel možnost storiti v pravočasnem odgovoru na tožbo. Ker pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ob že navedenem ni dopusten, teh pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ne more upoštevati in presojati in z njimi tako toženec ne more izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane zamudne sodbe.

13. Sodišče prve stopnje je ob obrazloženem zamudno sodbo izdalo v skladu z določbo prvega odstavka 318. člena ZPP. Zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storjena. Sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu tudi ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Odločitev v III. točki izreka pa ob dejstvu, da je bila tožeča stranka oproščena plačila sodnih taks, pravilno temelji na drugem in tretjem odstavku 168. člena ZPP in na tretjem odstavku 154. člena ZPP.

14. Ob obrazloženem je zato pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP pa mora tožeči stranki povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP). Te predstavljajo odvetniški stroški za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 OT v višini 375 točk, materialni stroški 7,5 točke, skupaj 382,5 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja znesek 229,50 EUR, s priznanim 22 % DDV pa 279,99 EUR. Ta znesek mora tožena stranka tožeči stranki povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.6 1 Prvi odstavek 142. člena ZPP 2 Primerjaj list. št. 23 v spisu 3 Primerjaj poziv z dne 4. 6. 2020, tč. 4. 4 Primerjaj točki 2 in 3 obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Določbe prvega odstavka 69. člena, prvega odstavka 74. člena in drugega odstavka 82. člena DZ, vsebinsko enake pa so tudi določbe členov 52/1, 59/1 in 56/3 ZZZDR. 6 Primerjaj: načelno pravno mnenje, občna seja VS RS, 13. 12. 2006.