Jedro

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 157. členu določa, da mora tožeča stranka povrniti toženi pravdne stroške, če je tožena pripoznala zahtevek in ni dala povoda za tožbo. Ena od predpostavk za uporabo določbe 157. člena ZPP je, da toženec zahtevek takoj prizna. Če pa je zahtevek medtem že zapadel, ne zadošča pripoznava, marveč mora toženec zahtevek tudi takoj izpolniti. Vročena tožba ima materialno-pravni učinek opomina, ker sproži zapadlost. Po določilu 2. odst. 130. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS 67/93 - v nadalj. ZPPSL) je oseba, v katere korist je bilo izpodbojno dejanje storjeno, dolžna vrniti v stečajno maso premoženjsko korist. Čeprav je res primarna naravna restitucija, je tožbo, v kateri tožnik zahteva nadomestno, denarno restitucijo - šteti kot opomin, po katerem bi morala tožena stranka takoj izpolniti zahtevek v naravi ali denarju, da bi se lahko sklicevala na določilo 157. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave ugodilo zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 51.088,50 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je v pravočasni pritožbi izpodbijala prvostopno odločitev o stroških iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka z navedbo, da je stroške v tej pravdi povzročila izključno tožeča stranka. Ker je napačno postavila tožbeni zahtevek (plačilo zneska, namesto vrnitve blaga), je morala tožena podati odgovor na tožbo, namesto da bi takoj pripoznala zahtevek. Nepotrebni sta bili tudi dve obravnavi, prvostopno sodišče pa je napačno uporabilo določilo 157. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je po pregledu predmetnega spisa ugotovilo naslednje: Tožba je bila, v skladu s prvim odstavkom 495. člena ZPP, poslana v odgovor in vročena tožencu 13.11.1995. Prva obravnava, za katero je toženec opravičil izostanek, je bila dne 5.3.1997, torej leto in pol pozneje. V tem času toženec ni podal odgovora na tožbo. Tožeča stranka ga je prejela šele na drugi obravnavi 9.4.1997 (na sodišče je prispel le dva dni prej). Tožena stranka je res (delno) pripoznala zahtevek, vendar šele v vlogi, ki jo je predložila na tretji obravnavi.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 157. členu določa, da mora tožeča stranka povrniti toženi pravdne stroške, če je tožena pripoznala zahtevek in ni dala povoda za tožbo. Ena od predpostavk za uporabo določbe 157. člena ZPP je, da toženec zahtevek takoj prizna. Če pa je zahtevek medtem že zapadel, ne zadošča pripoznava, marveč mora toženec zahtevek tudi takoj izpolniti. Vročena tožba ima materialno-pravni učinek opomina, ker sproži zapadlost (glej Juhart, Pravdni postopek, Lj. 1974, str. 180). Toženec je na tožbo reagiral šele po letu in pol, in ga v tem času tudi ni izpolnil. Po določilu 2. odst. 130. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS 67/93 - v nadalj. ZPPSL) je oseba, v katere korist je bilo izpodbojno dejanje storjeno, dolžna vrniti v stečajno maso premoženjsko korist. Čeprav je res primarna naravna restitucija, je tožbo, v kateri tožnik zahteva nadomestno, denarno restitucijo - šteti kot opomin, po katerem bi morala tožena stranka takoj izpolniti zahtevek v naravi ali denarju, da bi se lahko sklicevala na določilo 157. člena ZPP.

Zato je bila tožba potrebna, odločitev o stroških pa pravilna.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 166/I v zvezi z 154/I členom ZPP.