Jedro

Ker je tožnik stalno prebival na območju Nove Gorice in je bil razporejen na delo v Ljubljano, kar je pogojevalo med tednom njegovo ločeno bivanje od ožje družine, ki sta jo poleg njega sestavljala še izvenzakonska partnerica in njen mladoletni sin, ter se je tedensko vračal k družini, so bile podane okoliščine za pridobitev pravice do plačila nadomestila za ločeno življenje ter povračilo stroškov tedenskega prevoza v kraj dela.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje." Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku 199.965,00 SIT stroškov pritožbenega in revizijskega postopka, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo zneska 2.100.196,00 SIT in 630.560,00 SIT iz naslova nadomestila stroškov za ločeno življenje in povračila stroškov tedenskih prevozov iz kraja stalnega prebivališča do kraja dela za čas od meseca septembra 1995 do meseca marca 2000, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečno zapadlih zneskov. Hkrati je toženi stranki naložilo povračilo tožnikovih stroškov postopka. Takšno odločitev je utemeljilo s tem, da je imel tožnik v tem času prijavljeno stalno prebivališče v Renčah pri Novi Gorici oziroma je dejansko živel v izvenzakonski skupnosti z N. U. in skupnim mladoletnim sinom S. P. v Novi Gorici, zaradi dela pri toženi stranki v Ljubljani, kamor je bil razporejen z odločbo tožene stranke z dne 24.8.1995, pa je med tednom bival v samskem domu tožene stranke v Ljubljani.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek zavrnilo. Strinjalo se je sicer z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je tožnik na območju Nove Gorice redno prebival in živel v izvenzakonski skupnosti, tako da je moral zaradi dela pri toženi stranki med tednom prebivati ločeno od družine v Ljubljani. Vendar bi mu bila tožena stranka v skladu s svojim pravilnikom o plačah in drugih prejemkih delavcev dolžna pokrivati nadomestilo povečanih stroškov ločenega življenja le v primeru, če bi bil na delo v Ljubljano razporejen po službeni potrebi, oziroma na podlagi določb 91. člena Zakona o notranjih zadevah (ZNZ - Ur. l. RS, št. 28/80 - 58/93). Tožnik je bil na delo v Ljubljano razporejen na podlagi določb 30. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur. l. RS, št. 15/90 - 4/93).

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pa tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Ne glede na očitek bistvene kršitve določb postopka revident predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da vzdrži v veljavi sodbo sodišča prve stopnje. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka revizija vidi v tem, ker sodišče zavrnitve zahtevka za povrnitev stroškov tedenskega prevoza v kraj dela ni posebej obrazložilo. Glede uporabe materialnega prava pa revizija sodišču očita, da je zmotno razlagalo pojem razporeditve po službeni potrebi iz 1. odstavka 32. člena toženkinega pravilnika o plačah, katerega veljavnost je vprašljiva, ker naj ne bi bil objavljen. Poleg tega pa je sodišče spregledalo, da je tožnik upravičen do nadomestila stroškov za ločeno življenje, oziroma povračila povečanih stroškov zaradi dela v Ljubljani, tudi na podlagi določb ZDDO in kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPNGd - Ur. l. RS, št. 18/91-73/03).

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) vročena Državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila po izteku trideset dnevnega roka.

V odgovoru tožena stranka navaja, da ugovora neveljavnosti pravilnika o plačah tožnik v revizijskem postopku ne more več uveljavljati, ker tega ni storil že v predhodnih postopkih pred nižjimi sodišči. Sicer pa ta ugovor ni utemeljen, ker je bil pravilnik v letu 1994 objavljen v njeni interni reviji Varnost. Zanika tudi utemeljenost drugih v reviziji uveljavljanih razlogov.

Revizija je utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti. Pri tem v skladu s 3. odstavkom 370. člena ZPP revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

V reviziji uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, ni podana. Iz obrazložitve je razvidno, da je sodišče zavrnilo celotni zahtevek, torej tudi del zahtevka, ki se je nanašal na povračilo stroškov tedenskega prevoza tožnika iz Nove Gorice v zvezi z njegovo razporeditvijo na delo v Ljubljano, ker je štelo, da kljub takšni razporeditvi ne obstoja pravna podlaga za izplačilo nadomestila za ločeno življenje, vključno s povrnitvijo teh stroškov.

Utemeljen pa je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava.

Ker je Pravilnik o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za notranje zadeve z dne 1.8.1994, ki se nahaja v spisu kot priloga B 5, pravna podlaga za rešitev tega spora (torej materialno pravo), je njegovo veljavnost v okviru materialno pravnega preizkusa izpodbijane sodbe pristojno presojati tudi revizijsko sodišče. Glede na izkazano objavo v internem glasilu Varnost z dne 7. oktobra 1994 sodišče šteje, da je ta pravilnik začel veljati in s tega vidika njegova uporaba ni bila vprašljiva. Ne soglaša pa revizijsko sodišče z ozko razlago 33. člena pravilnika, da bi bil tožnik upravičen od izplačila nadomestila stroškov za ločeno življenje in drugih povečanih stroškov zaradi dela v Ljubljani le, če bi bil na delo v Ljubljano razporejen zaradi nemotenega opravljanja nalog organov za notranje zadeve na podlagi določb 91. člena ZNZ. Sodišče druge stopnje je pri tem spregledalo, da pravico do nadomestila stroškov za ločeno življenje ne ureja le ZNZ (ta v 92. členu sicer med drugimi pravicami, ki gredo delavcem, premeščenim oziroma razporejenim po službeni potrebi v smislu tega zakona, res navaja tudi denarno nadomestilo za ločeno življenje, ne da bi to nadomestilo izrecno izključil v drugih opravičenih primerih), temveč jo določa tudi 71. člen ZDDO. Na podlagi te zakonske določbe so do nadomestila za ločeno življenje in drugih povračil stroškov v zvezi z delom pod enakimi pogoji upravičeni vsi delavci v državnih organih, s tem, da je višino nadomestila in posameznih povračil določala vlada, oziroma je bila od 1.1.1998 dalje določena z Zakonom o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP - Ur. l. RS, št. 84/93 - 48/01).

Pravilnik o plačah delavcev tožene stranke, ki je bil med drugimi izdan tudi na podlagi ZDDO, pravice do nadomestila stroškov za ločeno življenje ni mogel določiti ožje, kot jo je določal ZDDO, saj bi bila taka ureditev v nasprotju z 2. in 3. odstavkom 86. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90 in Ur. l. RS, št. 4/91). Glede na povedano 32. člen pravilnika, ki v 1. odstavku določa, da pripada delavcu nadomestilo za ločeno življenje le v primeru, ko je zaradi premestitve oziroma razporeditve po službeni potrebi ločen od ožje družine, ni v nasprotju z določbo 71. člena ZDDO le v primeru, če se tudi razporeditve na delovno mesto v drugem kraju na podlagi 30. člena ZDDO (razporejanje delavcev v državnih organih na podlagi ugotovljenih delovnih potreb ...) štejejo za razporeditve po službeni potrebi v smislu 32. člena pravilnika. Za takšno razlago ni nepomembno, da pravilnik glede urejanja obračunske osnove plače ob premestitvi, razporeditvi ali začasni napotitvi v smislu 91. in 94. člena ZNZ ne govori o razporeditvah po službeni potrebi, temveč se neposredno sklicuje na navedene člene ZNZ. Tudi to kaže, da pravilnik pojem "službene potrebe" ni neposredno in dosledno vezal na razporejanje po 91. členu ZNZ, temveč je pod ta pojem mogoče uvrščati vse razporeditve na podlagi potreb dela pri toženi stranki.

Ker je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožnik redno prebival na območju Nove Gorice in da je bil razporejen na delo v Ljubljano, kar je pogojevalo med delovnim tednom njegovo ločeno bivanje od ožje družine, ki sta jo poleg njega sestavljala še izvenzakonska partnerica, s katero je živel v izvenzakonski skupnosti, in njun mladoletni sin, ter se je tedensko vračal k družini, na takšnih dejanskih ugotovitvah pa je svojo odločitev gradilo tudi drugostopno sodišče, so bile s tem podane okoliščine za pridobitev pravice do plačila nadomestila dodatka za ločeno življenje ter povračila stroškov tedenskega prevoza na delo oziroma v kraj dela iz 71. člena ZDDO. Do teh izplačil pa je bil tožnik upravičen tudi na podlagi zakonsko skladne razlage določil pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev tožene stranke.

Glede na povedano je sodišče v skladu z določili 1. odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke ter kot pravilno in zakonito potrdilo ugoditveno sodbo sodišča prve stopnje.

Ob taki odločitvi je v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP sodišče toženi stranki naložilo, da povrne tožniku stroške odgovora na pritožbo, v katerem je opozoril na pomembne podlage za pravilno odločitev (znesek 53.550,00 SIT predstavlja potrebne stroške za sestavo odgovora po odvetniku, upoštevaje veljavno odvetniško tarifo) in potrebne stroške za vložitev utemeljene revizije (znesek 146.415,00 SIT predstavlja potrebne stroške za sestavo revizije po odvetniku, upoštevaje veljavno odvetniško tarifo in znesek v zvezi z revizijo plačane takse), skupaj torej 199.965,00 SIT.