Jedro

Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na načelo in favorem laboratoris. V tovrstnih sporih je dokazno breme na toženi stranki (84. člen ZDR-1), ki mu je tudi zadostila. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na zavrženje obtožnega predloga zoper tožnika v kazenskem postopku, saj bi bilo delovno sodišče vezano kvečjemu na pravnomočno obsodilno sodbo - glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Kot že navedeno, pa sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki se nanaša na znake kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2014 nezakonita in se razveljavi, ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 6. 6. 2014, ampak še traja, tožena stranka pa mu je dolžna vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z 13. 2. 2008 z vsemi pripadajočimi aneksi, ga pozvati nazaj na delo, mu za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo, ga prijaviti v obvezna zavarovanja, mu izplačati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela v mesečnem znesku 1.615,33 EUR in mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od petega dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen zoper del, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se, da je tožniku mogoče očitati hudo malomarnost. Navaja, da ne zadošča očitek po določbah 93. in 94. člena ZJU ter 33. in 34. členu ZDR-1, ki so le načelne narave. Za krivdo sta značilna zavestni in voljni element. Za presojo, ali je tožnik ravnal s hudo malomarnostjo, je odločilno, ali je opustil tisto skrbnost, ki se utemeljeno pričakuje od vsakega povprečnega javnega uslužbenca na istem ali podobnem delovnem mestu. Sodišče na to vprašanje ni prepričljivo odgovorilo, saj se ni opredelilo do izpovedi prič, ki so pri toženi stranki delale na podobnih delovnih mestih. Direktor občinske uprave A.A. tožniku ni dal jasnih navodil, v katerih primerih lahko uporabi njegov skeniran podpis. Priči B.B. in C.C. sta izpovedali, da je bila uporaba skeniranih podpisov pri toženi stranki razširjena, a se sodišče do njunih izpovedb ni opredelilo. C.C. je izpovedala, da so bili v uporabi skenirani podpisi direktorja A.A. in župana. Prav tako kažejo na prakso pogoste uporabe skeniranih podpisov tudi izpovedi D.D., E.E. in A.A. Dejstev, ki bi kazala na kršitev iz hude malomarnosti, sodišče ni obrazložilo, razen da je bila izpoved A.A. prepričljiva. Uporaba direktorjeva skeniranega podpisa v času njegove odsotnosti je bila povsem običajna. Tožnik je imel generalno pooblastilo od direktorja vse od leta 2011 in v ta namen je tudi uporabljal skeniran podpis. Enaka praksa je bila v času prejšnje direktorice občinske uprave. Tožnik je bil glede pooblastila za uporabo direktorjevega skeniranega podpisa v zmoti, kar pa ne pomeni, da gre za kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Če bi bil tožnik pooblaščen uporabljati skeniran podpis direktorja občinske uprave le v letu 2011 in 2012, je čudno, zakaj mu direktor tega podpisa ni vzel in zakaj ga spornega dne 17. 2. 2014 ni bilo v službo ob 8. uri in tudi ne ob 8.10 uri, čeprav je bil to njegov delovni dan. Sodišče ni ugotavljalo, ali je direktor A.A. ravnal skrbno v zvezi s podajo skeniranega podpisa in ali je dal glede uporabe jasna navodila. Pritožba še poudarja, da je sodišče prve stopnje ob enakem dejanskem stanju dvakrat različno odločilo. Ob istem dokaznem postopku je odločilo drugače. Pritožba se sprašuje, če je ravnalo tako, da bi bilo všečno vrhovnemu sodišču. Izpostavlja, da v delovnem pravu velja načelo in favorem laboratoris. Okrajno sodišče je obtožni predlog zoper tožnika zavrglo. Tožnik ni oškodoval tožene stranke ali se okoristil na svoj račun. Imel je ustrezna pooblastila za izdajo spornega soglasja. Če je bilo dano ustno pooblastilo, bi se moralo ustno tudi preklicati. V tem primeru je dokazno breme preklica na strani delodajalca. Ne drži, da je bilo v letu 2011 dano pooblastilo nujno, v letu 2014 pa ne. V konkretnem primeru se je reševala škoda, zato je tožnik ravnal pravilno in v smislu dobrega gospodarja. Želel je prispevati k čim hitrejši sanaciji gozdnih površin po žledu. Kot nadzorni organ javnega dobrega je dolžan skrbeti za javno lastnino, prav tako pa je bil skrbnik proračunske postavke za urejanje in sečnjo gozdov v lasti ali solasti tožene stranke. Sodišče ne omeni, da je družba F. d. o. o. ponujala 100.000,00 EUR, tožena stranka pa je kasneje pridobila 52.000,00 EUR manj. Odnosi med pravdnima strankama niso bili nikoli skrhani, saj je šlo za enkratni dogodek, zato vrnitev na delo ne bi bila sporna. Tudi priče so ga opisale kot vestnega in zaupanja vrednega delavca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki kot svetovalec v režijskem obratu. Tožena stranka mu je 16. 4. 2014 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je med 17. 2. 2014 in 19. 3. 2014 mimo vednosti in soglasja nadrejenih oseb tožene stranke izdal oziroma izdelal listino, ki je videti kot soglasje (odločba) z oznakami Občine G. št. ... s 17. 2. 2014. Tožena stranka je namreč 19. 3. 2014 opazila nepooblaščeno izvajanje sečnje v svojih gozdovih ter izvedela, da je tožnik v času odrejenega čakanja na domu izdelal listino, ki je videti kot soglasje z oznakami Občine G. S tem dokumentom je tožnik družbi F. d. o. o., na naslovu H., na osnovi generalne odločbe zavoda I. dovolil sečnjo oziroma podiranje dreves na parceli v lasti in solasti tožene stranke. Na listini je uporabil skeniran lastnoročni podpis takratnega direktorja občinske uprave A.A., čeprav za uporabo tega podpisa ni imel pooblastila oziroma soglasja, ravno tako pa direktor tudi ni bil seznanjen z izdajo spornega soglasja. Tožnik izdanega soglasja ni evidentiral v informacijskem sistemu e‑Vopi, kar je po Pravilniku v ravnanju z dokumentarnim in arhivskim gradivom z dne 21. 12. 2012 obvezno za vsako pisno zadevo iz pristojnosti Občine G. Tožnik ni imel pooblastila za samostojno razpolaganje s premoženjem tožene stranke, z izdajo spornega soglasja pa je toženo stranko zavezal, da bo naknadno izdala odločbo oziroma sklenila pogodbo o odkupu lesa na panju.

7. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ki bi imela vse znake kaznivega dejanja. Ni torej ugotovilo odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kar je bilo bistveno vprašanje predhodnih postopkov (in s tem razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 22/2017), tako da se sedaj pritožbeno sodišče do vprašanj v zvezi s tem odpovednim razlogom ne opredeljuje več. Sodišče prve stopnje je zakonitost izredne odpovedi utemeljeno oprlo na odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je podan, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ugotovilo je namreč, da tožniku očitano ravnanje pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti, storjeno iz hude malomarnosti.

8. S tem, ko je tožnik prekoračil svoja pooblastila, je po pravilni presoji sodišča prve stopnje kršil določbe 93. in 94. člena ZJU ter 33. in 34. člena ZDR-1, ki po napačnem stališču pritožbe niso zgolj načelne narave, pač pa jasno določajo temeljne zakonske obveznosti javnega uslužbenca. Po 93. členu ZJU mora javni uslužbenec delo opravljati v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti organa in kodeksom etike. Po 94. členu ZJU mora upoštevati navodila nadrejenega, razen če po zakonu ni vezan na ravnanje po navodilih nadrejenih oseb. ZDR-1 pa v 33. členu določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, po 34. členu ZDR-1 pa mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

9. Ni res, da tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti. Glede na izvedene dokaze je sodišče utemeljeno izpostavilo, da tožnik o vodenju postopka in izdaji spornega soglasja ni vnaprej ali pa vsaj naknadno obvestil direktorja občinske uprave. Izdaja soglasij ni sodila v pristojnost režijskega obrata, ampak v pristojnost občinske uprave in direktorja. Tudi je tožnik že v zagovoru povedal, da spornega soglasja ni evidentiral v e-Vopi, ker je bil zaradi napotitve na čakanje na delo doma, prizadet. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je zavedal, da je dolžan opraviti dolžne vpise v evidence tožene stranke in tudi direktorja obvestiti o izdaji spornega soglasja, a tega vseeno ni storil, poleg tega pa je tudi nepooblaščeno uporabil skeniran podpis direktorja na spornem soglasju, kar prej ni bila praksa. Predhodno ni uporabil skeniranega podpisa pri pripravi tovrstnih soglasij, saj jih je vsa podpisal direktor lastnoročno. Tožnik je prejel skeniran podpis za izdajo občinskih odločb o komunalnih taksah, ki so bile izdane konec leta 2011 in v letu 2012, katerih vsebina je bila praktično identična, pri čemer je lahko skeniran podpis uporabil le v prisotnosti direktorja. Glede na dotedanjo prakso pri toženi stranki, glede na zakonska pooblastila v vlogi javnega uslužbenca in položaj tožnika v hierarhiji pri toženi stranki, glede na pristojnosti režijskega obrata v katerem je bil svetovalec, je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je tožnik zavedal ali pa bi se vsaj moral zavedati, da ni pooblaščen uporabiti skeniranega podpisa direktorja občinske uprave na spornem soglasju.

10. Pritožba smiselno opozarja, da pri presoji hude malomarnosti ne gre toliko za vprašanje zavedanja nedopustnosti ravnanja, pač pa zlasti za vprašanje, ali je delavec ravnal s potrebno skrbnostjo. Za hudo malomarnost gre namreč pri skrajno nepazljivem ravnanju, ki odstopa od ravnanj povprečno skrbnega delavca, ki opravlja takšno delo, kot ga je opravljal tožnik. V prej navedenih dejstvih je podlaga tudi za takšno presojo tožnikovega ravnanja. Pritožba poudarja, da bi bilo treba hudo malomarnost presojati glede na povprečnega delavca, zaposlenega na enakem ali podobnem delovnem mestu ter v zvezi s tem sodišču neutemeljeno očita pomanjkljive dokazne ugotovitve. Zaposleni pri toženi stranki so sicer potrdili možnost uporabe skeniranih podpisov pri toženi stranki, kar pa še ne omili krivdnega ravnanja tožnika, ki je tak podpis zlorabil, poleg tega pa tudi ni ugovarjal, da bi npr. tudi ostali delavci tožene stranke uporabljali skenirane podpise na takšen način, kot je to storil sam.

11. Pritožba neutemeljeno vztraja, da naj bi šlo pri tožnikovem ravnanju za opravičljivo zmoto. Tožnik je izdal soglasje, čeprav je bil direktor tožene stranke tistega dne v službi. Ni pomembno, da direktorja (še) ni bilo v službi ob 8.10 uri zjutraj, ko je tožnik izdal soglasje. Ne drži, da bi morala tožena stranka tožniku izrecno preklicati uporabo skeniranega podpisa, saj je bil ob izročitvi podpisa jasen namen, za katerega se lahko uporabi. Skeniran podpis se je nanašal izključno za podpisovanje odločb o komunalni taksi. Ne drži torej pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je direktor ravnal skrbno v zvezi s podajo skeniranega podpisa in ali je dal jasna navodila, v katerih primerih in koliko časa je sploh možno njegov skeniran podpis uporabljati. Tožnik v pritožbi še vztraja, da tožena stranka z njegovim ravnanjem ni bila oškodovana, da sam ni bil okoriščen, ter da je ravnal tako, da bi prispeval k čimprejšnji sanaciji gozdnih površin po žledu. A tudi te okoliščine ne morejo spremeniti ključnih ugotovitev sodišča o ravnanju v nasprotju z navodili tožene stranke.

12. Pritožbeni očitek je še, da je sodišče prve stopnje ob enakih izvedenih dokazih razsodilo drugače – zgolj všečno Vrhovnemu sodišču RS, ko je upoštevalo stališča in sledilo napotilom Vrhovnega sodišča RS iz razveljavitvenega sklepa VIII Ips 130/2018 z dne 2. 10. 2018 glede uporabe 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ni šlo za arbitrarno odločanje ali za nedopusten odstop sodišča prve stopnje od predhodnih stališč in ugotovitev. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na načelo in favorem laboratoris. V tovrstnih sporih je dokazno breme na toženi stranki (84. člen ZDR-1), ki mu je tudi zadostila. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na zavrženje obtožnega predloga zoper tožnika v kazenskem postopku, saj bi bilo delovno sodišče vezano kvečjemu na pravnomočno obsodilno sodbo - glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Kot že navedeno, pa sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki se nanaša na znake kaznivega dejanja.

13. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je izpolnjen tudi dodatni pogoj za zakonitost odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 - da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče je tudi s tem v zvezi upoštevalo napotila Vrhovnega sodišča RS iz zadnjega razveljavitvenega sklepa. Pritožba neutemeljeno navaja, da odnosi niso bili skrhani, češ da je šlo za enkratni dogodek. Tožena stranka je zaradi kršitve zoper tožnika podala kazensko ovadbo. Prav tako narava kršitve (samovoljno ravnanje, mimo vednosti direktorja občinske uprave, ki vpliva tudi na razpolaganje s premoženjem tožene stranke), kaže na razlog za porušeno zaupanje tožene stranke v tožnika kot javnega uslužbenca. Sodišče je s tem v zvezi izpostavilo še način dela pri toženi stranki, kjer se od tožnika kot svetovalca pričakuje samostojnost, kar pa terja (izgubljeno) visoko stopnjo zaupanja v pravilnost in zakonitost njegovega ravnanja.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).