Jedro

Zahtevki Družbenega pravobranilca po 2.odst. 50.čl. ZLPP niso omejeni na zahtevke na razveljavitev in ugotovitev ničnosti, temveč obsegajo tudi denarne zahtevke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (popravljeno s sklepom z dne 18.1.2000) je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo in tožeči stranki naložilo plačilo 562.000,00 SIT stroškov prvotoženi in 737.200,00 SIT stroškov drugotoženi stranki. Zoper sodbo z dne 8.12.1999 (ter nato z istimi razlogi tudi zoper popravni sklep z dne 18.1.2000) se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da so stališča prvostopnega sodišča o njeni aktivni legitimaciji in omejenem obsegu zahtevkov, ki jih lahko uveljavlja, napačna. Tožbeni zahtevek se glasi na plačilo drugotožene stranke prvotoženi in je po mnenju pritožnice izvršljiv. Prvotožena in drugotožena stranka sta na pritožbo odgovorili. Pritožba je utemeljena. Z izpodbijano sodbo (ki bi glede na njen izrek bila lahko izdana le kot sklep) je prvostopno sodišče tožbo zavrglo zato, ker naj tožeča stranka ne bi bila aktivno legitimirana za tožbo z dajatvenim denarnim zahtevkom. Nadaljnji razlog je bil v tem, da naj se po končanem postopku lastninskega preoblikovanja zahtevki iz oškodovanja družbene lastnine ne bi več mogli uveljavljati. Tretji argument pa je v tem, da naj postavljeni tožbeni zahtevek ne bi bil izvršljiv. (Zgolj) na te tri sklope vprašanj se bo v svoji obrazložitvi omejilo tudi sodišče druge stopnje. Argumentacija o vsem ostalem, kar sta - kot formalne ali vsebinske ugovore - toženca tudi uveljavljala, sodišče prve stopnje pa na to svoje odločbe ni oprlo, bo v obrazložitvi sklepa pritožbenega sodišča izpuščena. Drugostopno sodišče je mnenja, da pooblastila Družbenega pravobranilca (v nadaljevanju "DP") niti pred Zakonom o zaključku lastninjenja (Ur.list RS št. 30/98 - v nadaljevanju "ZZLPPO") in niti po njegovi uveljavitvi niso bila omejena le na tisto, kar je izrecno omenjeno v 2.odst. 50.čl. ZLPP. Vsaj v zvezi z zahtevki na razveljavitev ali ugotovitev ničnosti je jasno, da bi bili brez posledičnih kondikcijskih, odškodninskih ali drugih denarnih zahtevkov ti zahtevki namenjeni sami sebi in zaželjenega efekta ne bi bili sposobni doseči. Ob tako ozki gramatikalni razlagi 2.odst. 50.čl. ZLPP, kot jo zagovarja sodišče prve stopnje, bi bil edini učinek tožb DP v tem, da bi se nek posel deklariralo kot ničen ali izpodbit. Zato je 2.odst. 50.čl. ZLPP treba interpretirati tako, da poleg izrecno omenjenih ugotovitvenih in oblikovalnih zahtevkov obsega tudi posledične zahtevke v denarni obliki. Brez slednjih bi bila kakršnakoli sanacija oškodovanja družbene lastnine že vnaprej onemogočena. DP ima na razpolago vse zahtevke, s katerimi lahko doseže cilj svoje intervencije - izničenje oškodovanja družbene lastnine (tako sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr.št. III Ips 99/94 z dne 14.4.1995). V tem okviru pa tudi tožba z denarnim zahtevkom kot edinim ni nedopustna. Sposobnost DP biti pravdna stranka tudi po ZPP iz leta 1999 (Ur.list RS št. 26/99) ni prenehala. Po 2.odst. 76.čl. ZPP se lahko namreč s posebnimi predpisi določa, kdo je poleg fizičnih in pravnih oseb lahko pravdna stranka. Tak poseben predpis je Zakon o družbenem pravobranilcu RS (Ur.list RS št. 69/95 - v nadaljevanju "ZDruP"). Tudi pooblastila DP iz 2.odst. 8.čl. ZDruP je treba interpretirati enako kot tista iz 2.odst. 50.čl. ZLPP in poleg uveljavljanja ugotovitvenih in oblikovalnih zahtevkov obsegajo tudi denarne zahtevke. Za vse - tako denarne kot tudi nedenarne - pa velja, da tožba DP ne zadeva premoženjskih razmerij, katerih subjekt bi bil DP sam. Če DP lahko uveljavlja razveljavitev pogodbe zaradi napake volje, to ne pomeni, da mora iti za napako njegove volje. Kadar pa DP uveljavlja denarne zahtevke, to ne pomeni, da se sam pojavlja kot upnik tovrstnih denarnih terjatev. Denarna terjatev, ki se v teh primerih uveljavlja, lahko zato nastane le kot terjatev enega toženca napram drugemu. Uveljavljanje terjatve na ta način torej ni le dopustno, ampak edino možno. Pripomniti velja, da se vse podano razlogovanje nanaša na formalno dopustnost zahtevka, kot je bil postavljen v tej pravdi. O njegovi vsebinski utemeljenosti se prvostopno sodišče ni opredeljevalo in se - pač v okviru predmeta pritožbe - tudi sodišče druge stopnje ne bo. Tudi stališče prvostopnega sodišča, da za uveljavljanje oškodovanja družbene lastnine po zaključku postopka lastninskega preoblikovanja ni več podan pravni interes, je po oceni pritožbenega sodišča napačno. Če se na podlagi 3.odst. 1.a. čl. Zakona o Agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur.list RS št. 48/94, 58/95 - "ZAPPNI") lahko opravi revizija za čas od 31.12.1992 do vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register, potem rezultati takšne revizije lahko zadevajo tudi in predvsem subjekte, ki so že lastninsko preoblikovani. Interpretacijo teh predpisov na način, da bi bila revizija sicer dopustna, njene konsekvence (vključno s tožbo DP) pa ne, pritožbeno sodišče odklanja. Dejstvo, da je pri prvotoženi stranki lastninsko preoblikovanje opravljeno, zato za predmetno tožbo ne more biti formalna ovira. Namen določbe 3.odst. 1.a. čl. ZAPPNI je očitno prav v sanaciji nedopustnih posegov, do katerih lahko pride v času od 31.12.1992 pa do trentka, ko upravičenci iz lastninskega preoblikovanja lahko prevzamejo nadzor nad preoblikovanim podjetjem. Ko je to po vpisu lastninskega preoblikovanja v sodni register možno, se revizijske pristojnosti APPNI končajo. Vendar pa morebitni zahtevki, ki jih DP uveljavlja v posledici revizije iz tega obdobja, s tem ne izgubijo pomena in so pravzaprav lahko uveljavljani le v situaciji, ko družbene lastnine ni več. V obrazložitvi stališča, da naj postavljeni tožbeni zahtevek ne bi bil izvršljiv, sodišče prve stopnje obravnava le eno izmed dveh možnih situacij - namreč izvršbo na predlog tožeče stranke (torej DP). Ker to ni edina mogoča izvršba vtoževane terjatve, predvsem pa ker gre za vprašanja, ki so že izven pravdnega postopka, se o tem pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo. Kot posledica morebitnega uspeha tožnika v predmetni pravdi se namreč pojavlja tudi izvršilni postopek, ki bi ga na podlagi sodbe začela drugotožena stranka zoper prvotoženo stranko. Čeprav pri drugotoženi stranki ne gre za tožnika iz pravdnega postopka, je nedvomno upnik iz morebitnega izvršilnega naslova (1.odst. 2.čl. ZIZ). Stališče, da je upnik v izvršilnem postopku lahko le tisti subjekt, ki je v pravdi nastopal kot tožeča stranka, ne drži. Če bi držalo, potem npr. niti priča ali izvedenec ne bi mogla predlagati izvršbe na plačilo svojih s sodno odločbo odmerjenih stroškov pričanja ali izvedenstva. Drugostopno sodišče glede na vse obrazloženo ocenuje, da je sodišče prve stopnje pravila ZLPP, ZDruP, ZAPPNI, ZZLPPO in ZIZ uporabilo napačno. Formalnih zadržkov za odločanje o postavljenem zahtevku, ki jih je prvostopno sodišče ugotovilo iz teh predpisov, ob njihovi pravilni razlagi ni. V posledici pa ni bilo obravnavano dejansko stanje zadeve. Zato je bilo treba izpodbijani sklep po 3.točki 365.čl. ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3.odst. 165.čl. ZPP.