Jedro

Verjetno je pri oblikovanju tožbenega zahtevka res prišlo le do pisne pomote, vendar bi prvostopenjsko sodišče kljub temu moralo odločiti znotraj oblikovanega tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba v I. točki izreka razveljavi za znesek 540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2011 do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana zamudna sodba v nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno zamudno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati 5.932,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2011 dalje do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 228,47 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Proti tej odločitvi se je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka pritožila toženka, ki je v pritožbi navedla, da je: 1) prvostopenjsko sodišče izdalo zamudno sodbo za plačilo celotnega vtoževanega zneska, čeprav je tožnica predložila dokaze le za plačilo 3.119,52 EUR, za preostanek pa pavšalne navedbe v tožbi o »denarju na roko« po njenem mnenju ne zadostujejo; 2) tožbeni zahtevek osnovan na podlagi kupoprodajne pogodbe, kar pa ni mogoče, saj zaradi lizing razmerja, ki še ni izteklo, ona ni bila lastnica osebnega vozila; 3) med pravdnima strankama dejansko prišlo do sklenitve pogodbe o uporabi in ne prodaji vozila; 4) trditvena podlaga izdane zamudne sodbe o kupoprodajni pogodbi v nasprotju s tožbenimi dokazi, saj je kot dokaz predložena pogodba o uporabi in ne prodaji vozila; 5) trditvena podlaga tožbe kontradiktorna in prvostopenjsko sodišče ne bi smelo izdati zamudne sodbe, saj je tožnica pa s tožbenim zahtevkom iztoževala le 5.392,52 EUR; 6) tožbeni zahtevek podprt z eklatantnim trditvenim nasprotjem, saj iz njegove vsebine izhaja, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o prodaji vozila 22. 7. 2010, vozilo pa je bilo toženki odvzeto že maja 2010. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo odpravi ter tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in navedla, da je zaradi pasivnosti toženke prišlo do afirmativne litiskontestacije in zato toženka v pritožbi ne more prerekati njenih tožbenih navedb in da zamudne sodbe pa tudi ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pojasnjuje, da je tako pri datumu odvzema vozila kot višini zahtevka prišlo do očitne pisne pomote. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno, zamudno sodbo prvostopenjskega sodišča potrdi, toženki pa v plačilo naloži še pritožbene stroške tožnice.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V zvezi s prvo pritožbeno navedbo o pavšalnosti tožbenih navedb, se toženki ponovno pojasnjuje, da je posebnost zamudne sodbe v tem, da sodišče resničnosti tožbenih trditev ne preizkuša, saj se šteje, da toženec s svojo pasivnostjo (nevloženim ali prepozno vloženim odgovorom na tožbo) priznava dejanske navedbe tožnika. Iz navedb tožbe izhaja, da je tožnica poleg osmih obrokov lizinga po 389,94 EUR (torej skupno 3.119,52 EUR), toženki »na roko« izplačala še 2.810,00 EUR v več obrokih. Ta navedba ni pavšalna, pač pa konkretna, zanjo pa so bili predlagani različni dokazi. Tožnica brez kakršnihkoli ugovorov toženke ne nosi nobenega dodatnega trditvenega bremena, saj navedene trditve za sklepčnost tožbe zadoščajo.

6. Ne drži pritožbeni očitek, da tožbeni zahtevek temelji na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki da zaradi narave lizing razmerja ni bila mogoča, saj toženka še ni bil lastnica vozila. Iz tožbe namreč izhaja, da naj bi pravdni stranki v poslovalnici lizingodajalca uredili prepis oziroma ureditev nove (spremenjene) lizing pogodbe, po kateri bi kot jemalka lizinga nastopala tožnica. Iz tožbenega opisa razmerja dovolj jasno izhaja, kaj naj bi stranki želeli in da do tega ni prišlo, in sicer po krivdi toženke, zaradi česar je bila ta na račun tožnice brez pravnega temelja obogatena. Pravni temelj tožbenega zahtevka torej ni prodajna pogodba med pravdnima strankama, temveč 117. in 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ), kot je to pravilno ocenilo prvostopenjsko sodišče. Kot nerelevantna se zato izkažejo tudi pritožbena navajanja v zvezi z vrsto in naravo sklenjene pogodbe med pravdnima strankama; ne glede na tip sklenjene pogodbe ta zaradi razlogov na strani toženke ni bila realizirana. S tem je odpadel pravni temelj izvedenih plačil, ki jih tožnica s predmetno tožbo zahteva nazaj.

7. Ne drži, da bi bile tožbene navedbe kontradiktorne predloženim dokazom in same po sebi paradoksalne. Tožbi res ni priložene kupoprodajne pogodbe, vendar pritožnica ob tem spregleda, da je tožnica navedla, da sta pogodbo o formalni ureditvi statusa vozila pravdni stranki sklenili ustno, kar v 10. točki obrazložitve pravilno povzema tudi prvostopenjsko sodišče. Nekatere trditve o času odvzema vozila(1) in datumom podpisa potrdila o predaji vozila(2) so sicer res nekoliko konfuzne, vendar te okoliščine ne predstavljajo takega nasprotja, da bi bila zaradi njih tožba nesklepčna. Kljub očitnim napakam v datumih je časovno zaporedje dogodkov razumljivo in logično. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje je bistveno to, da so se kot priznane štele navedbe o tem, da je tožnica toženki na podlagi njunega dogovora izročila (oz. zanjo plačala) iztoževani znesek, zaradi toženke pa njun dogovor ni bil realiziran (in je s tem odpadel pravni temelj plačil tožnice). S tem je nastopila pravna situacija, v kateri je toženka zaradi neupravičene obogatitve (117. v povezavi s 190. člen OZ) dolžna tožnici povrniti vtoževani znesek.

8. Toženka pa utemeljeno opozarja na razlikovanje med iztoževanim zneskom (5.392,52 EUR) ter prisojenim zneskom (5.932,52 EUR). Ne glede na to, da je bila vrednost spora ocenjena na 5.932,52 EUR, kar je izhajalo tudi iz trditvene podlage tožbe, je tožnica s končnim dispozitivom zahtevka prvostopenjskemu sodišču predlagala, naj ji prisodi le 5.392,52 EUR in ne 5.932,52 EUR, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Verjetno je pri oblikovanju tožbenega zahtevka res prišlo le do pisne pomote, vendar bi prvostopenjsko sodišče kljub temu moralo odločiti znotraj oblikovanega tožbenega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP). Z izdajo izpodbijane zamudne sodbe je prvostopenjsko sodišče tako delno prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnici prisodilo več, kot je zahtevala. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo v I. točki izreka s sklepom razveljavilo za 540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2011 dalje do plačila (357. člen ZPP).

9. Pritožbeno sodišče sicer ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) drugih kršitev ni ugotovilo, zato je iz zgoraj pojasnjenih razlogov pritožbi delno ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo delno razveljavilo v I. točki izreka (357. člen ZPP), v preostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in zamudno sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (353. člen ZPP).

10. Pritožnica stroškov ni priglasila, toženkin odgovor pa tej ni koristil, zato ni bil potreben in stroške zanj krije sama (155. čl. ZPP).

Op. št. (1): V tožbi je navedeno, da je bilo vozilo toženki odvzeto že maja 2010, pogodba med pravdnima strankama pa je bila sklenjena šele 22. 7. 2010. Op. št. (2): V tožbi je navedeno, da sta pravdni stranki šele 23. 7. 2015 spisali potrdilo o predaji vozila.