Jedro

Postopek preverjanja vrednosti spornega predmeta je hiter in preprost. Zadostuje, da sodišče ugotovi sprejemljivo verjetno vrednost. Pri tem lahko uporabi tudi prosti preudarek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani se je po določitvi vrednosti spornega predmeta na 59.084,19 EUR izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi.

2. Laično pritožbo, brez zakonske opredelitve pritožbenih razlogov, je vložila tožnica. Misli, da je sodišče napačno ugotovilo, da je njeno stanovanje toliko vredno, saj ni komfortno, je v zelo slabem stanju, stene so vlažne. Tudi cela hiša je v slabem stanju, zamenjati bo potrebno streho in obnoviti fasado. Torej njenega stanovanja ne bo mogoče prodati po ceni, kot jo je določilo sodišče. Ocenjuje, da je vredno največ 30.000,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker se na vrednost spornega predmeta navezuje uporaba določb o pristojnosti, pravici do revizije, o postopku v sporih majhne vrednosti, o odmeri sodne takse, te določbe pa so kogentne, je zakonodajalec pravdno sodišče za primer, da podvomi v pravilnost s strani tožeče stranke označene vrednosti spornega predmeta, v 3. odstavku 44. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pooblastil, da se pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepriča o pravilnosti navedene vrednosti. Pa tudi Zakon o sodnih taksah (ZST-1) pooblašča sodišče, da v primeru utemeljenega suma, da je stranka prenizko ocenila vrednost spornega predmeta, po uradni dolžnosti določi pravo vrednost. Vprašanja stvarne pristojnosti, višine taks in vrste postopka je potrebno čim hitreje razčistiti, zato je postopek preverjanja vrednosti spornega predmeta hiter in preprost. Zadostuje, da sodišče ugotovi sprejemljivo verjetno vrednost. Pri tem lahko uporabi tudi prosti preudarek (gl. sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 705/2004). Odločitev prvostopenjskega sodišča je skladna navedenemu.

5. Tožeča stranka s tožbo zasleduje pridobitev lastninske pravice stanovanja v izmeri 40,70 m2 v mansardi stanovanjske hiše za Bežigradom v Ljubljani. Vrednost spornega predmeta pa je označila na 5.000,00 EUR, kar je za vsako stanovanje v Ljubljani občutno premalo. Zato se je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno in korektno poslužilo javno dostopnih podatkov in podatkov spisa ter tako skladno z določili 44. člena hitro ugotovilo za kakšno nepremičnino gre in tržno vrednost primerljivih nepremičnin. Upoštevalo je, da gre za staro stanovanje, zgrajeno pred letom 1947, njegovo velikost in lokacijo stanovanja. Na ta način je ugotovilo sprejemljivo verjetno vrednost spornega predmeta. Tržna vrednost stanovanj je tudi po oceni višjega sodišča realna vrednost nepremičnine, sploh glede na to, da je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da se prodajajo povprečno za približno za 10 % nižjo ceno od oglaševane. Tak način korekcije višine spornega predmeta je tudi ustaljen v sodni praksi.

6. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča je torej materialnopravno pravilna, in ker tudi nobenih procesnih kršitev, na katere je dolžno skladno z 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).