Jedro

Vprašanje dovolitve ali zavrnitve določenega dokaznega predloga je stvar dokazne presoje sodišča in sodi v sfero dejanskega stanja.

Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je sodišče razumno pojasnilo nepotrebnost predlaganega dokaza.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti 340.527 EUR in za plačevanje mesečne odškodnine 2.796 EUR, ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku in naložilo tožencu plačilo zneska 75.487.073 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški ter plačevanje mesečne odškodnine za uporabo prostorov od 1.2.2002 dalje v znesku po 619.809 SIT mesečno.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in delno spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačevanje odškodnine po 619.809 SIT mesečno. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 75.487.073 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Proti drugostopenjski sodbi je toženec vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožene stranke, da bi opravilo ogled sporne nepremičnine in ugotovilo, da je sporna nepremičnina dostopna tožnikoma ter da jima toženec ne preprečuje vstopa. Drugostopenjsko sodišče je odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo, čeprav prvo sodišče ni obrazložilo, zakaj predlaganega dokaza ni izvedlo. Drugostopenjsko sodišče je zapisalo zgolj to, da neizvedbe tega dokaza ne šteje za kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost sodbe. Ob tem je drugostopenjsko sodišče zmotno prejudiciralo ugotovitev, da je bila s strani tožene stranke tožeči stranki onemogočena souporaba sporne nepremičnine in je s tem razlogom potrdilo zmotno odločitev glede zavrnitve dokaznega predloga. V nadaljevanju je drugostopenjsko sodišče tudi zapisalo, da je navedba tožene stranke, da so bili prostori v kleti sporne nepremičnine na razpolago tožeči stranki, zgolj trditev, ki je ne potrjujejo izvedeni dokazi. V tem se kaže bistvena kršitev postopka, saj sodišče špekulativno zaključuje o dokazanosti nekaterih dejstev s tem, da toženi stranki ni bilo omogočeno dokazovanje nasprotnih dejstev. Zmotna je tudi presoja drugostopenjskega sodišča glede pripravljenosti tožene stranke o prepustitvi sporne nepremičnine v uporabo tožeči stranki. Ves čas postopka je tožena stranka zatrjevala, da ne uporablja vseh prostorov v hiši ter da tožeči stranki ne preprečuje uporabe sporne nepremičnine. Dejstvo, da je pravni zastopnik tožene stranke na obravnavi dne 5.2.2001 navedel, da bi bilo vprašanje o prepustitvi sporne nepremičnine tožeči stranki potrebno nasloviti neposredno na toženca, ne more kazati na zavračanje prepustitve sporne nepremičnine, saj toženec ni bil prisoten na tej glavni obravnavi. Protispisna je tudi trditev drugostopenjskega sodišča, da toženec resničnosti podatka, da naj bi priključitvi elektrike nasprotoval in preprečil, ni ugovarjal. Iz zapisnika z dne 5.3.2001 je jasno razvidno, da je toženec ob zaslišanju povedal, da ni odklapljal elektrike in tudi ne vode in da ni preprečil napeljave plina in elektrike, res pa je predlagal, da se naredi za celo hišo skupaj, ne pa za vsako nadstropje posebej.

Špekulativna je tudi utemeljitev drugostopenjskega sodišča, da je pritožbena trditev, da je tožeča stranka imela ključe sporne nepremičnine, kar naj bi priznal sin tožnice T.Š., neprecizna. Povsem jasno je, da je T.Š. imel ključe vhodnih vrat v hišo, kar je potrdil tudi na zaslišanju, sploh pa je to dejstvo nepomembno, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila sporna nepremičnina odklenjena in dostopna tožeči stranki, če bi jo le hotela uporabljati.

Drugostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da je na podlagi dokaznega postopka dokazano, da je toženec tožnikoma preprečeval uporabo in vstop v solastno nepremičnino, kar naj bi potrjevali tudi listinski dokazi. Ob pravilni oceni dokazov bi sodišče moralo ugotoviti, da nikakor ne gre za nemožnost vstopa v sporno nepremičnino in nemožnost uporabe prostorov, še posebej pa revizija opozarja na sodišču predložene fotografije, iz katerih je povsem jasno razvidno, da sta imela tožnika nemoten vstop v sporno nepremičnino. Zaradi koristi, ki jo jima je sedaj prenesla odločitev sodišča, nista niti bila zainteresirana za vstop v sporno nepremičnino oziroma za njeno uporabo. Ob takem položaju je torej jasno, da je odločitev sodišča napačna in nepravična, saj praktično tožnikoma podarja večjo vrednost, kot pa je vrednost same nepremičnine.

V odgovoru na revizijo tožeča stranka trdi, da se revizijske navedbe nanašajo na dejansko stanje in predlaga zavrnitev revizije ter povrnitev stroškov.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Dne 20.9.2003 je toženec vložil dodatek k reviziji in navedel, da v preteklosti ni uporabljal nepremičnine v obsegu, ki je naveden v tožbi in sodbi. Za opravljanje dejavnosti, ki sta jo zatrjevala tožnika, toženec zaradi zdravstvenega stanja sploh ni bil sposoben. Tej vlogi je priložil zdravstveno dokumentacijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je po prvem odstavku 367. člena ZPP revizijo mogoče vložiti v roku 30 dni od vročitve prepisa drugostopenjske sodbe. To je tožena stranka prejela dne 29.1.2003, zato je dne 20.9.2003 vloženi dodatek k reviziji prepozen. Revizijsko sodišče tega dodatka in prilog pri odločanju ni upoštevalo.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je toženec do 1/32 lastnik stavbe v Ljubljani, najmanj od leta 1989 dalje pa uporablja naslednje poslovne in stanovanjske prostore v tej hiši: kletne prostore, pritličje, stanovanje v mansardi, garažo in skladišče. V obdobju do konca pravdnega postopka je toženec tožnikoma preprečeval vstop v te prostore in njihovo uporabo. Samo stanovanje v I. nadstropju ni bilo v toženčevi uporabi. Toženčeva bistvena revizijska trditev je, da tožnikoma ni preprečeval vstopa v sporno nepremičnino, kar mu je bilo onemogočeno dokazati, ker je bil zavrnjen njegov dokazni predlog za ogled sporne nepremičnine. Vprašanje dovolitve ali zavrnitve določenega dokaznega predloga je stvar dokazne presoje sodišča in sodi v sfero dejanskega stanja, ki ne more biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožena stranka pa prikazuje zavrnitev predloga za ogled sporne nepremičnine kot kršitev postopka, ker naj ne bi bila obrazložena. Te revizijske trditve pa ne držijo. Sodišče druge stopnje v razlogih ni zapisalo zgolj tega, da neizvedbe dokaza z ogledom ne šteje za kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost sodbe, kot trdi revizija. V resnici so razlogi znatno širši in po oceni revizijskega sodišča razumno pojasnjujejo nepotrebnost dokaznega predloga, kakršnega je podala in utemeljila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je namreč na 3. strani svoje sodbe v prvem odstavku ožje obrazložitve izčrpno razložilo, kdaj je toženec predlagal ogled in kaj je z njim želel dokazovati. Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da je toženec (v pripravljalnem spisu z dne 3.11.2000, l. št. 42) predlagal ogled na kraju samem v zvezi z njegovo navedbo, da se v kletnih prostorih nahajajo stvari drugih oseb. Ta okoliščina ni bila pravno odločilna, saj je v tej pravdi bistveno vprašanje uporabe posameznih prostorov v stavbi. Stranka je po prvem odstavku 7. člena dolžna navesti vsa (odločilna) dejstva in dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, toženec pa ogleda ni predlagal zaradi dokazovanja uporabe ali (ne)preprečevanja uporabe posameznih spornih prostorov. Šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 28.1.2002 je toženec navajal, da nima več v posesti prostorov in da predlaga ogled na kraju samem. Šlo je za navedbo dokaza v nasprotju z drugim in tretjim odstavkom 286. člena ZPP, ki je bila zato neupoštevna. Tako se pokaže očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi nezadostne utemeljitve zavrnitve dokaznega predloga za ogled kot neutemeljen, še posebej, ker tudi v reviziji tožena stranka vztraja pri pomembnosti ogleda za ugotovitev preprečitve vstopa v sporno nepremičnino. Kot pa jasno sledi iz razlogov prve in druge stopnje, v tej zadevi sploh ni šlo za vprašanje vstopa v stavbo kot sporno nepremičnino, ampak za vprašanje vstopa in uporabe posameznih delov hiše, ki jih je imel v posesti toženec in so bili do 31/32 v lasti drugih. Preprečevanje vstopa in preprečevanje uporabe posameznih delov hiš sta sodišči ugotovili na podlagi številnih dokazov po skrbni dokazni presoji, kar je v obeh sodbah natančno obrazloženo. Ugotovitve in razlogi prvostopenjskega sodišča o tem so prepričljivi, zato strinjanje sodišča druge stopnje nikakor ne pomeni prejudiciranja neke ugotovitve, kot neutemeljeno trdi revizija.

Ni mogoče pritrditi očitku o bistveni kršitvi postopka, ker je sodišče navedlo, da izvedeni dokazi trditev tožene stranke ne potrjujejo, z zavrnitvijo ogleda pa toženi stranki ni bilo omogočeno dokazovanje nasprotnih dejstev. Kdaj in zakaj je tožena stranka predlagala ogled, je bilo že pojasnjeno. Ogleda ni pravočasno predlagala, da bi dokazala, da so kletni prostori tožeči stranki na razpolago. Zavrnitev predloga za ogled torej ni vplivala na možnost dokazovanja v zvezi z razpolaganjem s kletnimi prostori. Ob tem je še pripomniti, da je revizijska trditev o špekulativnem zaključevanju sodišča nepravna in da s tovrstnim besedovanjem ni mogoče utemeljiti obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se zatrjuje.

Podobno nepravna je revizijska trditev, da je utemeljitev drugostopenjskega sodišča špekulativna. V nadaljevanju tožena stranka kot primer navaja del sodbe sodišča druge stopnje, v katerem je navedeno, da je neprecizna pritožbena trditev, da je tožeča stranka imela ključe sporne nepremičnine, kar naj bi tožničin sin priznal. Gre za nepotrebno prizadetost tožene stranke, ki v nadaljevanju revizije sama navede, da je to dejstvo nepomembno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je to točno in je bilo zato pisanje pritožbe o posesti hišnega ključa najmanj neprecizno, če ne povsem nepotrebno. V tej pravdni zadevi gre za uporabo posameznih prostorov v hiši, ne pa za vprašanje vstopa v hišo kot celoto.

Revizijske trditve o zmotni presoji sodišča glede pripravljenosti tožene stranke za prepustitev nepremičnine v uporabo tožeči stranki sodijo na področje dejanskega stanja, kar velja tudi za trditev, da je tožeča stranka ves čas zatrjevala, da ne uporablja vseh prostorov v hiši. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč so drugačne in revizijsko sodišče je nanje vezano. Ugotovljeno je, da je prva in edina toženčeva izjava, da lahko tožeča stranka prevzame nekatere sporne prostore v posest, bila dana na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 28.1.2002. Tožena stranka nadalje navaja, da je protispisna trditev drugostopenjskega sodišča, da toženec ni ugovarjal proti podatku, da je nasprotoval priključitvi elektrike. Iz zapisnika z dne 5.3.2002 je jasno razvidno, da je toženec ob zaslišanju povedal, da ni odklapljal in ne preprečeval napeljave elektrike, vode in plina. Protispisnost pomeni pomanjkljivost sodbe, ko so razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju z vsebino listin ali zapisnikov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Revizijsko sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana. Revizija sicer pravilno povzema zapisnik o zaslišanju toženca V.T. na l. št. 86, ko je izpovedal, da ni odklapljal elektrike in ni preprečeval napeljave plina ter elektrike. Sporni razlogi drugostopenjske sodbe, ki jih navaja revizija, pa se nanašajo na listino, to je naročilnico E.L., na kateri je opomba, da sta toženec in njegova žena preprečila priključitev elektrike. Izpodbijana sodba obravnava listino in vsebino pripisa, ki mu ni bilo nasprotovano, ne pa toženčevo izpoved oziroma zapisnik o njegovi izpovedi.

Revizijsko sodišče po vsem navedenem zaključuje, da revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Kot utemeljitev revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava pa tožena stranka trdi, da bi ob pravilni oceni dokazov sodišče moralo odločiti drugače, saj je še posebej iz fotografij jasno razvidno, da sta imela tožnika nemoten vstop v sporno nepremičnino, pa v resnici za vstop v nepremičnino in za njeno uporabo nista bila zainteresirana. Trditve o tem, kaj kažejo fotografije, in nasprotovanje oceni dokazov pomenijo nestrinjanje z dejanskim stanjem, kar ni dovoljen revizijski razlog. V čem naj bi bila nepravilna uporaba določb materialnega prava (341. člen ZPP), tožena stranka ne pojasni, tako da uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni obrazložen. Revizijsko sodišče ob tem ugotavlja, da dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da je toženec od 7.12.1991 do 28.1.2002 uporabljal prostore pretežno tuje nepremičnine, zaradi česar je imel od tega korist, tožnika pa sta bila prikrajšana, utemeljujejo uporabo 219. člena ZOR, po katerem mora toženec povrniti tožnikoma korist, ki jo je imel oziroma ki bi jo lahko imel od take uporabe. Nadomestilo za uporabo je na primeren način ugotovljeno in po višini neizpodbijano, tako da je zaključiti, da je bilo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v znesku 75.487.073 SIT s pripadki pravilno uporabljeno materialno pravo.

Ker se je izkazala revizija kot neutemeljena, jo je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo.

Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala povrnitev stroškov te vloge. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z navedeno vlogo tožeča stranka ni prispevala k odločitvi revizijskega sodišča in teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih za to pravdo (155. člen ZPP). Glede na to je odločilo, da tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.