Jedro

Niti sistemska niti gramatikalna razlaga določb ZPPSL/89 ne privede do zaključka, da se hipotekarni upniki v primeru prodaje dolžnika kot pravne osebe lahko poplačujejo le iz stečajne mase. Posebna stečajna masa pa tudi ni nujna posledica obstoja ločitvenih upnikov.

Ker se dolžnik prodaja kot celota, se kupnina določi v skupnem znesku, za vse premoženje dolžnika, ne da bi se posebej opredelila za del premoženja, ki je obremenjeno s hipotekami. Zato se tudi ne oblikuje posebna stečajna masa. Iz določbe, da ločitvena pravica preneha v obsegu, v katerem bo uveljavljena v nadaljevanem stečajnem postopku po 1. odst. 130. čl. ZPPSL/89 izhaja sklepanje, da v preostalem delu ostane v veljavi in kot zastavna pravica bremeni nepremičnino, na kateri je bila ustanovljena, saj v zavarovani položaj zastavnega upnika (do popolnega poplačila) ne posega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki in stranskemu intervenientu skupaj 2.886,50 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se je glasil (1.točka izreka): „Po nasprotni tožbi tožena stranka G. banka d.d., je dolžna izstaviti tožeči stranki, družbi E. d.o.o., izbrisno pobotnico, na osnovi katere se bo pri Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Radovljici pri vl. št. 507 k.o. B., parc. št. 424/1, 425, 426/1, 639/1, 383, 387, 388, 389/1, 390/1, 292, 393/1, 394, 395/1, 389/2, 368/2, 381/2, 642/2, 545/4, 389/3, 389/4, 389/5, 390/4, 393/2, 393/3, 393/4, 639/2, 639/3, 639/4, 639/5, 639/6, 639/7 kot glavnem vložku in pri vl. št. 661 k.o. B., vl. št. 762 k.o. B., vl. št. 741 k.o. B., vl. št. 768 k.o. B., vl. št. 373 k.o. B., vl. št. 726 k.o. S., vl. št. 548/ Sp. G. ter pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vl. št. 97 k.o. P. kot sovložkih odredil izbris zastavne pravice, vknjižene v korist prednika tožene stranke, L. banke – G. banke d.d., vknjižene na podlagi Pogodbe o zastavi nepremičnin z dne 20. 04. 1990 za terjatve v skupni višini 248.390.280,70 SIT (1.036.514,27 EUR) z obrestmi in stroški provizij ter drugimi stroški in izbris prepovedi odsvojitve do poplačila te terjatve, sicer ta sodba nadomesti tako listino.“ Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 821,00 EUR z obrestmi (2. točka izreka) ter stranskemu intervenientu stroške pravdnega postopka v znesku 5.177,52 EUR z obrestmi (3. točka izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka in stranski intervenient sta na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo pritožbene stroške z obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik uvodoma očita prvostopnemu sodišču, da je preuranjeno izdalo izpodbijano sodbo, ker meritorno razsoja o pravici do hipotekarnega poplačila ločitvenih upnikov, četudi stečajni postopek v konkretni zadevi še ni končan in se še ne ve, v kolikšnem obsegu bo tožena stranka poplačana iz stečajne mase in v kolikšnem eventualnem presežnem znesku bo lahko uveljavljala hipoteko na nepremičninah tožeče stranke.

Očitki niso utemeljeni. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločalo o zahtevku tožeče stranke za izstavitev izbrisne pobotnice, na osnovi katere naj bi se zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Radovljici in zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani odredil izbris spornih zastavnih pravic in ne o zahtevku upnika za hipotekarno poplačilo. Upoštevaje razloge, s katerimi tožeča stranka utemeljuje tožbeni zahtevek, za odločitev ni prejudicialnega niti odločilnega pomena vprašanje o tem, v kolikšnem obsegu bodo upniki v stečajnem postopku poplačani, saj toženi stranki že v temelju odreka pravico do hipotekarnega poplačila. Stališče pritožnika, da bi moralo prvostopno sodišče postopek prekiniti do dokončnega poplačila upnikov v stečajni zadevi zoper E. – stečajno maso St 8/90, je torej zmotno.

Pritožnik ne pove, v čem naj bi določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. SFRJ, št. 84/89 (v nadaljevanju ZPPSL/89 in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6-88/80, v nadaljevanju ZTLR) glede na določbo 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije nasprotovale pravnemu redu Republike Slovenije. Kakšnega nasprotja ne vidi niti pritožbeno sodišče samo. Poleg tega je Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. RS, št.67/93 s spr. (v nadalj. ZPPSL/93) v 1. odst. 196. čl. za postopke, ki so se začeli pred njegovo uveljavitvijo, celo sam določil, da se končajo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPPSL/93, torej po ZPPSL/89. Prvostopno sodišče je torej za razlago spornega razmerja pravilno uporabilo določbe ZPPSL/89 in tudi materialnopravne posledice (procesnih) dejanj, ki so bila storjena v času pred uveljavitvijo ZPPSL/93, učinkujejo pa v času po uveljavitvi ZPPSL/93, presojalo v skladu z določbami ZPPSL/89 in ZTLR. Določbe Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št.87/02), ki urejajo hipoteko, ne privedejo do drugačne odločitve.

Prvostopno sodišče je v prvem stavku 2. odst. strani 15 sodbe (pravilno) ugotovilo, da se vrednost nepremičnin (ki so obremenjene s hipotekami) ni upoštevala pri določanju „ustrezne“ (izklicne) cene, ker so bile nepremičnine obremenjene s hipotekami in to za terjatve, katerih višina je presegala tržno vrednost nepremičnin. Navedeno jasno izhaja iz cenitve izvedenke dr. A. Ž. K. z dne 28. 05. 1991, na podlagi katere je bila določena izklicna cena, po kateri se je prodajal dolžnik kot pravna oseba. Kako se je ta določila, je kupcu, glede na ugotovitev prvostopnega sodišča, kdo je to bil (upniki, združeni konzorcij), nedvomno moralo biti znano. Že dejstvo, da so bile predmet nakupa nepremičnine, obremenjene s hipotekami (2. člen Pogodbe o nakupu stečajnega dolžnika z dne 06. 12. 1991, v nadalj. Pogodba), napotuje na zaključek, da so bila bremena pri določanju kupnine upoštevana, saj nasprotno za kupca ne bi bilo sprejemljivo. Riziko realizacije hipotek pa je bil konzumiran v manjši kupnini.

Navedena razlaga ni v nasprotju z določbo 2. čl. Pogodbe, kjer je določena prodaja celotne pravne osebe z vso aktivo, torej tudi s „hipotekami obremenjene“ nepremičnine, kar je jasno razvidno iz prodajne pogodbe in ostale dokumentacije, vezane na prodajo stečajnega dolžnika (sklep stečajnega senata St 8/90 z dne 06. 06. 1991; odredba o prodaji St 8/90 z dne 06. 06. 1991 itd.). Ali se bo (in kako se bo) vrednost s hipotekami obremenjenega premoženja pri prodaji dolžnika kot pravne osebe upoštevala „v stečajni masi“ (kot to pravi pritožnik) in ali se bo oblikovala posebna stečajna masa, pa je odvisno od okoliščin posameznega primera. Glede na to, da ZPPSL/89 ne predvideva oblikovanja posebne stečajne mase pri prodaji dolžnika kot pravne osebe, bi bil za njeno oblikovanje potreben poseben dogovor med strankama pogodbe, v katerem bi bil opredeljen del kupnine, ki glede na celotno kupnino predstavlja vrednost premoženja, obremenjenega s hipotekami. Ker v danem primeru vrednost nepremičnin, ki so obremenjene s hipotekami, v prodajni ceni ni bila upoštevana (saj je bila vrednost aktive zmanjšana za vrednost nepremičnin, obremenjenih s hipotekami), tudi ni bilo pogojev za oblikovanje posebne stečajne mase, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Niti sistemska niti gramatikalna razlaga določb ZPPSL/89 (upoštevaje tudi vse tiste, ki jih navaja pritožnik – 95., 118. 129., 130., 137., 1. in 4. odst. 121., 124., 125. in 126. čl.) ne privede do zaključka, da se hipotekarni upniki v primeru prodaje dolžnika kot pravne osebe lahko poplačujejo le iz stečajne mase. Posebna stečajna masa pa tudi ni nujna posledica obstoja ločitvenih upnikov, kot to zmotno meni pritožnik.

Pritožnikovi očitki, da bi stečajni upravitelj moral določiti kvoto, ki jo ima ocenjena vrednost obremenjenih nepremičnin v ocenjeni vrednosti celotnega podjetja ter nato glede na končno prodajno oceno določiti preko kvote tudi končno vrednost obremenjenih nepremičnin, ki bi predstavljala posebno stečajno maso, iz katere bi se po vnovčitvi poplačali ločitveni upniki, torej niso utemeljeni.

Razlaga 5. odst. 130. čl. ZPPSL/89, kot jo je podalo prvostopno sodišče, je pravilna, razlaga, ki jo ponuja pritožnik, pa zmotna. Prav iz določbe, ki pravi, da ločitvena pravica preneha v tistem obsegu, v katerem bo uveljavljena v nadaljevanem stečajnem postopku zoper stečajno maso izhaja, da v preostanku ostane v veljavi in bremeni nepremičnino do poplačila. Določba 5. odst. 130. čl. ZPPSL/89 je jasna, tako da o arbitrarnem odločanju ne more biti govora. Stališča pravnih teoretikov in inštitutov, na katera se sklicuje pritožnik, ne upoštevajo vseh posebnosti prodaje dolžnika kot pravne osebe in ne vseh dejanskih okoliščin danega primera.

Določba 5. odstavka 130. člena ZPPSL/89 je posledica specifične pravne narave prodaje dolžnika kot pravne osebe (za razliko od prodaje (unovčenja) dolžnikovega premoženja). Ker se dolžnik prodaja kot celota, se kupnina določi v skupnem znesku, za vse premoženje dolžnika, ne da bi se posebej opredelila za del premoženja, ki je obremenjeno s hipotekami. Zato se tudi ne oblikuje posebna stečajna masa. Iz določbe, da ločitvena pravica preneha v obsegu, v katerem bo uveljavljena v nadaljevanem stečajnem postopku po 1. odst. 130. čl. ZPPSL/89 izhaja sklepanje, da v preostalem delu ostane v veljavi in kot zastavna pravica bremeni nepremičnino, na kateri je bila ustanovljena, saj v zavarovani položaj zastavnega upnika (do popolnega poplačila) ne posega. Teze pritožnika, kako bi se lahko določila posebna stečajna masa pri prodaji dolžnika kot pravne osebe, bi lahko veljala le v primeru posebnega dogovora. V kolikor bi veljala razlaga pritožnika, da določba 5. odst. 130. čl. ZPPSL/89 pove, da se ločitveni upnik poplača kot to določa 118. čl. ZPPSL/89, potem posebna določba 5. odst. 130. čl. ZPPSL ne bi bila potrebna.

Pritožnik v šestih točkah razlaga, zakaj naj bi bila njegova razlaga instituta prodaje dolžnika kot pravne osebe pravno pravilnejša kot razlaga prvostopnega sodišča. Z nobenim od njegovih argumentov se pritožbeno sodišče ne strinja, iz razlogov navedenih v nadaljevanju.

1. Očitki pritožnika, da prvostopno sodišče vzpostavlja neenake pravne položaje (ločitvenih) upnikov glede na način prodaje premoženja, niso utemeljeni. Pritožnik trdi, da se ločitveni upnik v primeru prodaje dolžnika kot pravne osebe poplača iz sorazmerne vrednosti celotnega premoženja, ki vključuje vrednost zastavljenega premoženja, v razliki pa se lahko do končnega poplačila izplača še iz prisilne prodaje zastavljenega premoženja. Vendar pri tem kot odločilno ne upošteva, da je kupnina, pridobljena s prodajo dolžnika, sorazmerno manjša za vrednost bremen. Ker je torej izkupiček, ki se nameni za sorazmerno poplačilo upnikov, manjši za vrednost bremen, je tudi poplačilo upnikov, vključujoč ločitvenega upnika, sorazmerno temu delu manjše. Zato se za razliko do polnega poplačila upnik poplača iz zastavljene nepremičnine. Pri prodaji posameznih delov premoženja dolžnika pa je za vrednost zastavljene nepremičnine manjši znesek sredstev, namenjenih za sorazmerno poplačilo upnikov, pri katerem je udeležen tudi ločitveni upnik, v kolikor izkupiček od prodaje nepremičnine ne zadošča za njegovo popolno poplačilo. Zakon torej zagotavlja enake položaje ločitvenih upnikov, izhajajoč pri tem iz same narave zastavne pravice, ki tem upnikom zagotavlja popolno poplačilo (v kolikor sredstva za to zadoščajo) in s tem privilegiran položaj napram drugim upnikom.

Oblikovanje posebne stečajne mase pri prodaji dolžnika kot pravne osebe bi predpostavljalo plačilo kupnine za prodano nepremičnino. Šele v kolikor bi bila ta plačana, bi zastavna pravica lahko prenehala, ločitveni upnik pa se iz nepremičnine (v kolikor kupnina ne bi zadoščala za njegovo poplačilo) ne bi več mogel poplačevati. Stališče pritožnika, da bi se ločitveni upnik v primeru, v kolikor bi se pri prodaji dolžnika kot pravne osebe oblikovala posebna stečajna masa, poplačal trikrat, je torej zmotno.

2. Ker dolžnik ni bil kupljen prost bremen, navedbe pritožnika o ogrožanju varnosti pravnega prometa za zadevo niso relevantnega pomena.

3. Stališče o oblikovanju posebne stečajne mase v okviru instituta prodaje dolžnika kot pravne osebe, je pritožbeno sodišče podalo že v dosedanjih navajanjih.

Določba 1. odst. 99. čl. ZPPSL/89 govori o prekinitvi izvršilnih postopkov zoper stečajnega dolžnika. V primeru realizacije hipoteke na premoženju, ki se je prodalo v sklopu prodaje dolžnika kot pravne osebe, ne gre več za realizacijo izvršbe tekom stečajnega postopka zoper stečajnega dolžnika, temveč zoper pravno osebo, ki je „prevzela“ aktivo stečajnega dolžnika. Da ločitvene pravice ostanejo v veljavi tudi po prodaji dolžnika kot pravne osebe, pa določa že specialna določba 5. odstavka 130. člena ZPPSL/89. 4. Določba 3. odst. 130. čl. ZPPSL/89, ki pravi, da za terjatve do dolžnika, ki so nastale do ustavitve stečajnega postopka, ne dolžnik ne kupec nista odgovorna upnikom, govori o terjatvah, ki niso zavarovane z ločitveno pravico. Zato sklicevanje pritožnika na drugo alinejo 2. odst. 154. čl. SPZ ni na mestu.

5. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da ne more priti do situacije, da bi tožeča stranka morala toženi stranki plačati več, kot so kdajkoli bile vredne nepremičnine, saj odgovarja samo do višine vrednosti zastavljenih nepremičnin. Tako izhaja tudi iz določb ZPPSL/89. 6. Posebna stečajna masa se pri prodaji dolžnika kot pravne osebe po samem zakonu ne oblikuje. Zato je razpravljanje o tem, ali bi morala biti, upoštevaje določbo 3. odst. 129. čl. ZPPSL/89, vrednost le-te pri takšnem načinu prodaje večja od vrednosti pri prodaji posameznih delov, odveč. Poleg tega ta določba postavlja zahtevo po zagotavljanju ugodnejših pogojev za poplačilo vseh upnikov in ne le ločitvenih.

Prvostopno sodišče je torej pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno ter popolno ugotovilo odločilna dejstva.

V izpodbijani sodbi so jasne meje med povzetki navedb strank, izvedencev in naziranjem sodišča. Iz nje je mogoče razbrati, kdaj sodišče daje svoje mnenje, kdaj citira zakone in kdaj povzema mnenje Vrhovnega sodišča ali mnenje strank. Prvostopno sodišče je ustrezno obrazložilo pravno naravo ločitvenih pravic in podalo tehtne razloge za svojo odločitev. Pri izbiri in oceni izvedenskih mnenj mu ni moč očitati arbitrarnosti. Razlogi sodbe so jasni in niso med seboj v nasprotju. Struktura sodbe pa je dovolj sistematična, da omogoča preizkus.

Ker prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pa je materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1.odstavek 360.člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške. Toženi stranki in stranskemu intervenientu pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti znašajo 2.886,50 EUR in predstavljajo nagrado odvetnici tožene stranke in stranskega intervenienta za sestavo odgovora v znesku 1.721,25 EUR, 20 % DDV v znesku 344,25 EUR in sodno takso za odgovor na pritožbo v znesk 821,00 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določilu Taksne in Odvetniške tarife.