Jedro

Zagovornica obdolženca uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP, ko smiselno navaja, da je obdolženec ravnal v silobranu, zaradi katerega obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo. Vendar pritožnica zmotno takšne pritožbene navedbe uveljavlja kot kršitev kazenskega zakona, saj z njimi v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Stvar dejanske presoje je namreč ali je obdolženec ravnal v silobranu oziroma, ali se je pred oškodovancem le branil, kot to navaja pritožnica. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenskega zakona ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega D.B, se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer 120,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 18551/2014 z dne 16. 8. 2016 obdolženega D.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po drugem odstavku 57. člena istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu je po prvem odstavku 122. člena KZ-1 določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 546,20 EUR, sodne takse v znesku 120,00 EUR ter potrebnih stroškov pooblaščenca oškodovanca, odvetnika I.C. iz Odvetniške pisarne C., d.o.o., ki jih bo odmerilo s posebnim sklepom.

2. Zoper to sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica obdolženca v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I točka 11 ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca zaključilo, da je oškodovanec utrpel lahko telesno poškodbo, ter da napadena sodba nima ustreznih razlogov o izpovedbah tekom postopka zaslišanih prič.

5. Uveljavljana kršitev pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke dr. P. K., da je zaradi poškodbe, ki jo je utrpel oškodovanec bila začasno v manjši meri oslabljena oškodovančeva desna roka in začasno nekoliko zmanjšana njegova zmožnost za delo, te posledice, ki jih je izvedenec ugotovil, pravilno subsumiralo pod znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz člena 122/I KZ-1. Zato pritožba, ki meni, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo ugotovitve izvedenca oziroma celo v nasprotju z njegovimi ugotovitvami, ne more biti uspešna. Prav tako ima napadena sodba ustrezne razloge o izvedenih dokazih in zagovoru obdolženca, saj sodišče prve stopnje v razloge napadene sodbe povzema zagovor obdolženca in izpovedbe prič ter jih tudi ustrezno oceni, pritožba, ki se s takšno oceno ne strinja in podaja lastno oceno izvedenih dokazov ter se sklicuje na zagovor obdolženca, ki mu utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje, ne more biti uspešna. S takšnimi navedbami zagovornica v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, saj protispisnosti in pomanjkljivosti, ki jo skuša v pritožbi pripisati sodišču prve stopnje glede razlogov napadene sodbe, pritožbeno sodišče ni zasledilo.

6. Zagovornica obdolženca uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP, ko smiselno navaja, da je obdolženec ravnal v silobranu, zaradi katerega obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo. Vendar pritožnica zmotno takšne pritožbene navedbe uveljavlja kot kršitev kazenskega zakona, saj z njimi v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Stvar dejanske presoje je namreč ali je obdolženec ravnal v silobranu oziroma, ali se je pred oškodovancem le branil, kot to navaja pritožnica. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenskega zakona ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

7. Tudi dejansko stanje obravnavane zadeve je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da je storil očitano kaznivo dejanje. Takšno svojo odločitev je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornice obdolženca dodaja:

8. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor in skuša z deli izpovedb posameznih prič in oškodovanca, iztrganih iz konteksta, prikazati, da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni storil, saj je bil sam žrtev napada s strani oškodovanca in njegovega sina D.S.. Nadalje navaja, da je oškodovanec napadel tudi obdolženčevo partnerko M.S. ter meni, da bi sodišče prve stopnje moralo verjeti obdolžencu, saj sta njegov zagovor potrdili priči M.S. in B. B., medtem, ko oškodovancu in njegovemu sinu, ki nista bila verodostojna, ne bi smelo verjeti. Izpostavlja še, da obdolženec oškodovanca ni udaril v nos, niti ga ni ugriznil, saj oškodovančevih poškodb ne potrjuje nobeden dokaz.

9. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Neprepričljivemu obdolženčevemu zagovoru sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Obdolženčevega zagovora namreč ne potrjuje priča Z.B., kot to neutemeljeno skuša prikazati pritožba. Slednji je namreč pojasnil, da ni videl, da bi oškodovanec in njegov sin pretepala obdolženca. Potrdil je, da se je M.S. držala za ličnico in govorila „pomagajte sosed, napadli so nas“, vendar pa pri njej ni zaznal, da bi bila solzava, da bi se tresla ali da bi imela kakšno znamenje na obrazu, pri oškodovancu pa je kasneje videl, da je imel povit prst. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo takšni njegovi izpovedbi, saj si je slednji tako z obdolžencem kot tudi z oškodovancem v dobrih medsosedskih odnosih, zato pritožba, ki trdi drugače, nima prav. Tudi pričama I.V. in S.S., M.S., ko sta prišla na kraj dogodka, ni govorila o kakšnih poškodbah, celo zanikala je, da bi bila udeležena v obravnavanem dogodku. Navedeno pa ovrže njeno izpovedbo, s katero je skušala potrditi zagovor obdolženega, ki mu utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje. Ker je oškodovanec o odločilni okoliščini, in sicer da ga je kritičnega dne obdolženec ugriznil v kazalec desne roke ves čas zatrjeval enako, in ker je tudi priča D.S. povedal, da je videl, da ima oškodovanec pogrižen prst, navedeno poškodbo pa so pri oškodovancu videli še S.S., I.V. in oškodovančeva žena, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca. Zato zagovornica obdolženca, ki se s takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinja in celo poskuša prepričati, da je obdolženec ravnal v silobranu, ne more biti uspešna, saj že sodišče prve stopnje takšnemu zagovoru ni sledilo, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zagovornica obdolženega za takšne trditve namreč nima podlage niti v zagovoru obdolženca, niti v izvedenih dokazih, zato so vse navedbe zagovornice v tej smeri neutemeljene, tudi ko problematizira udarec obdolženca v obraz oškodovanca. To sicer ni predmet obravnavane zadeve, saj se obdolžencu to ne očita, pa vendar sodišče prve stopnje te okoliščine utemeljeno ni prezrlo, saj jo je pravilno upoštevalo pri oceni verodostojnosti izpovedbe oškodovanca. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze in zagovor obdolženca pravilno ocenilo, ko mu ni sledilo, tako pa tudi ne pričam M.S. in B.B., ki sta ga skušali potrditi, saj sta bili njuni izpovedbi neprepričljivi in v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Zato pritožba zavaja, ko trdi, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje napačna glede izpovedb tekom postopka zaslišanih prič. Prav tako pritožba ne more biti uspešna, ko sodišču prve stopnje očita, da je napačno ocenilo izvedensko mnenje dr. P.K.. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedensko mnenje izvedenca dr. P.K., ki je kot način oziroma mehanizem nastanka poškodbe navedel tudi takšnega kot oškodovanec, s čimer je potrjena oškodovančeva izpovedba. Tudi posledice nastale poškodbe pri oškodovancu je glede na ugotovitve izvedenca, sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, zato so pritožbene navedbe zagovornice obdolženca v tej smeri neutemeljene. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno je ugotovilo tudi njegovo krivdo, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tehtno obrazložilo. S temi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki se v preostalem v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

10. Sicer pa ni prezreti tudi okoliščine, da je obdolženec v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu P 99/2014 podpisal sodno poravnavo z dne 7. 4. 2016, s katero se je zavezal oškodovancu plačati odškodnino v višini 3.000,00 EUR, ki izvira iz škodnega dogodka z dne 27. 12. 2013, torej dogodka, ki je pod obtožbo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča obdolženec zagotovo ne bi podpisal predmetne sodne poravnave in oškodovancu tudi ne bi izplačal 3.000,00 EUR, če slednjega ne bi poškodoval. 11. Ker pritožba zagovornice obdolženca tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost prvostopnega krivdnega izreka, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Pritožnica se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožila, vendar jo je pritožbeno sodišče, glede na uveljavljana pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni utemeljenih razlogov za spremembo tega dela sodbe v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave, v njej pa mu določilo ustrezno zaporno kazen in najkrajšo preizkusno dobo. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih takšnih okoliščin, ki bi narekovale spremembo izreče pogojne obsodbe obdolžencu v korist, saj zaključuje, da bo prav izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

13. Po navedenem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornice obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.