Jedro

Presoja dovoljenosti revizije zoper terjatve akcesorne narave.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo na podlagi tožbe, vložene 24.8.1994. Ker je med postopkom umrl prvi toženec, je sodišče s sklepom dne 23.2.1995 prekinilo pravdni postopek in ga je nadaljevalo na podlagi sklepa z dne 16.4.1999, potem ko je tožnik sporočil, da je pod opr. št. D 134/95 izdan sklep o dedovanju, po katerem so dediči prvega toženca žena M. L. in otroka Da. L. in D. L. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje razsodilo, da morata pok. F. L. in M. L. nerazdelno plačati tožniku 5.000 nemških mark v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, s pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 10 odstotnih točk mesečno za čas od 6.6.1994 dalje. Presežni del tožbenega zahtevka je zavrnilo.

Po pritožbi druge tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo v obrestnem delu spremenilo, tako da je določilo plačilo obresti po obrestni meri, ki jih priznavajo banke za devizne vloge na vpogled za nemške marke, za čas od 6.6.1994 dalje ter zavrnilo presežni zahtevek. Sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je pravočasno vložil revizijo tožnik. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99) in predlaga razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča in potrditev sodbe prvega sodišča. Po njegovem je posojilna pogodba eden najbolj rizičnih pravnih poslov. Ne strinja pa se, da bi bil posojilodajalec v ugodnejšem položaju, saj posojilojemalec lahko doseže ne samo deset odstotno premoženjsko korist, temveč tudi sto odstotno, če razširi in poveča dejavnost in s tem svoj osnovni kapital. Zato je dopusten svoboden dogovor, s katerim pogodbeni stranki sami dogovorita obrestno mero in je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je ta omejena. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in sodna praksa sta se spremenila in prepovedujeta samo oderuške obresti. Če bi tožnik prejemal zamudne obresti od dneva posojila v letu 1993, bi že pridobil sto odstotno višji znesek. Zato trdi, da je upravičen do zahtevanih obresti in opozarja, da toženci doslej niso plačali ničesar, temveč so nedovoljeno uporabljali tožnikov kapital. Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je bila tožba sicer vložena v času veljavnosti Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 z novelami, ki pa je prenehal veljati z uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih samo v primeru, če se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje. Sicer pa se uporabljajo določila ZPP, ki je začel veljati 14. julija 1999 (z nekaterimi izjemami, ki so posebej navedene v 499. členu ZPP).

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je po 367. členu ZPP dovoljeno proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji v primerih, ki so natančno določeni v zakonu. Kadar gre za premoženjskopravni spor, je po 367. členu ZPP mogoče vložiti revizijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev. Ker je tožnik navedel, da je vrednost spornega predmeta 950.000 tolarjev, je že celoten znesek prenizek, da bi omogočal revizijo. V konkretnem primeru pa tožnik sploh ne vlaga revizije v zvezi z glavnico, temveč samo v zvezi z obrestmi, ki so akcesorne narave.

Tako se izkaže, da je tožeča stranka vložila revizijo proti delu sodbe, proti kateremu je po zakonu ni mogoče vložiti, zato je vrhovno sodišče po 377. členu ZPP zavrglo nedovoljeno revizijo.