Jedro

Če obsojenemu sodba ni bila prevedena v hrvaški jezik, ni bila kršena določba prvega odstavka 9. člena ZKP, ker se prevod pisanj vroči le, kadar sodišče, pri katerem je v uradni rabi tudi italijanski oziroma madžarski jezik, vodi postopek v obeh uradnih jezikih, oziroma kadar je osebi odvzeta prostost in se vroči prevod pisanj v jeziku, ki ga uporablja v postopku.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega K.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni K.K. je dolžan plačati 800 eurov povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 1.3.2007 K.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 311. člena KZ. Izreklo mu je kazen osem mesecev zapora in denarno kazen v višini 1.500,00 eurov, ki jo je bil dolžan plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 49. člena KZ mu je v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja z dne 1.3.2007 od 7.40 ure do 14.00 ure. Po 40. členu KZ mu je izreklo stransko kazen - izgon tujca iz ozemlja Republike Slovenije (RS) za čas treh let, pri čemer se trajanje izgona šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas prebit v zaporu pa se v čas trajanja izgona ne všteva. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in sicer 500 eurov povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo je dne 10.7.2007 obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je neutemeljen očitek zahteve, da dejanski opis kaznivega dejanja v izreku ni jasen, saj opis dejanja storjenega dne 1.3.2007 vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Prav tako ne gre slediti trditvam, da obsojencu ni bila vročena obtožnica in da sodni tolmač ni bil pravilno postavljen. Glede pridržanja in pripora pa zahteva ne navaja nobene konkretne kršitve. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Vložnik zahteve trdi, da so podane kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker je bil K.K. obsojen tudi za dejanje, storjeno dne 6.7.2006 na območju PU C., ki ni bilo kaznivo dejanje, ker zanj ni bilo "veljavne" obtožnice, bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena in kršitev prvega odstavka 354. člena ZKP, ker ni bila podana obtožba upravičenega tožilca iz C. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedbe zahteve, da je bil obsojenec s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 1.3.2007 obsojen za dve kaznivi dejanji, ne držijo, saj mu za kaznivo dejanje z dne 6.7.2006, za katero je vložena kazenska ovadba PU C., v tem postopku ni bilo sojeno in zanj ni bil obsojen. Z izpodbijano sodbo je bil obsojenec spoznan za krivega, da je dne 1.3.2007 ob 7.30 uri skupino tujcev, za katero je vedel, da nimajo dovoljenj za vstop v RS ali bivanje v njej, iz koristoljubnosti, za obljubljeno plačilo po osebi, nezakonito spravil čez mejo iz Republike Hrvaške, ko je mimo mejnega prehoda v RS z osebnim avtomobilom pripeljal tri državljane Srbije, z namenom, da jih odpelje v notranjost države, kar pa mu ni uspelo, ker so ga ustavili policisti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da opisano dejanje vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 311. člena KZ, zato kršitev 1. točke 372. člena ZKP ni podana. Prav tako nista podani kršitvi 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in prvega odstavka 354. člena ZKP, saj je bila podana obtožba upravičenega tožilca Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju z dne 1.3.2007 in se sodba nanaša samo na osebo, ki je bila obtožena, in samo na dejanje, ki je bilo predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni obtožnici. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kazenski zakon ni bil kršen, prav tako ni bila podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

6. Vložnik uveljavlja kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in navaja, da ni razvidno, kdaj in kako je bila obsojencu vročena obtožnica, da ni razvidno, da bi se obsojenec odpovedal pravici do ugovora zoper obtožnico, da ni potekel rok osmih dni od vročitve vabila do dneva glavne obravnave, saj mu je bilo sojeno na dan pridržanja, zato obtožnica ni bila pravnomočna. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1.3.2007 je razvidno, da je bila obsojencu obtožnica vročena pred glavno obravnavo, da ga je predsednica senata pred začetkom glavne obravnave poučila, da ima pravico podati ugovor zoper obtožnico in sicer v roku osmih dni od vročitve, da se lahko odpove pravici do ugovora, prav tako pravici do roka za pripravo obrambe. Po danem pravnem pouku je obsojenec izjavil, da se odpoveduje pravici do ugovora zoper obtožnico, prav tako pravici do ustreznega roka za pripravo obrambe in zahteva, da se glavna obravnava opravi danes. Da bi bila ta odpoved pravicam, ki je izrecna in nedvoumna, dana neprostovoljno, obsojenčev zagovornik v zahtevi niti ne zatrjuje. Vložnik zahteve še očita, da obtožnica ni bila prevedena v hrvaški jezik, čeprav obsojenec prevajanja ni odklonil, saj ne obvladuje slovenskega jezika v tolikšni meri, da bi razumel obtožnico, sam spremljal obravnavo in se zagovarjal, ter razumel sodbo, kar izhaja iz dejstva, da je bil na glavni obravnavi prisoten tolmač za hrvaški jezik. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče presodilo, da obsojenec slovenskega jezika ne obvlada in z odredbo z dne 1.3.2007 za prevajanje poteka glavne obravnave postavilo tolmača za hrvaški jezik V.V. Navedeno odredbo je obsojenec potrdil s podpisom. Postavilo je tudi tolmača za albanski jezik. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1.3.2007 izhaja, da je obsojenec na obravnavi aktivno sodeloval, saj je dajal pripombe na izpovedbe prič, jim postavljal vprašanja, bil soočen s pričo, na izrecno vprašanje predsednice senata, ali je razumel prebrano obtožbo, pa izjavil, da jo je razumel, prav tako je razumel spremembo obtožbe in obrazložitev sodbe in podani pravni pouk o pravici do pritožbe. Prevedena je bila tudi razglasitev sodbe, saj sta tolmača šele po obrazložitvi sodbe in podanem pravnem pouku priglasila stroške tolmačenja. Kolikor vložnik zahteve sodišču očita, da obsojencu sodba ni bila prevedena v hrvaški jezik, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se v skladu s prvim odstavkom 9. člena ZKP vabila, odločbe in druga pisanja pošilja sodišču v slovenskem jeziku. Prevod pisanj se vroči le, kadar sodišče, pri katerem je v uradni rabi tudi italijanski oziroma madžarski jezik, vodi postopek v obeh uradnih jezikih (drugi odstavek 9. člena ZKP) oziroma kadar je osebi odvzeta prostost, se vroči prevod pisanj v jeziku, ki ga uporablja v postopku (tretji odstavek 9. člena ZKP). V danem primeru navedeni izjemi nista podani. Na podlagi navedenih dejstev Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljena kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana.

7. Kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja tudi glede pridržanja in pripora obsojenca. Izpostavlja domnevo, da je bila obsojencu na glavni obravnavi in po razglasitvi sodbe vse do predaje hrvaškim policistom na mejnem prehodu odvzeta prostost. Zato naj obsojenec ne bi imel možnosti, da pooblasti slovenskega zagovornika oziroma bi moral imeti zagovornika po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila odločba o odvzemu prostosti in pridržanju z dne 1.3.2007 istega dne ob 11. uri vročena obsojencu, ki jo je podpisal. Iz nje izhaja, da je bil skladu s prvim odstavkom 4. člena ZKP obsojenec v hrvaškem jeziku takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti in poučen, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da bodo na njegovo zahtevo o odvzemu prostosti obveščeni njegovi najbližji ter konzulat njegove države. Po pravnem pouku se je odpovedal vsem navedenim pravicam, razen obveščanja staršev, glede zagovornika je izrecno izjavil, da ga ne želi. Zagovornika pa ni postavila niti policija, saj na podlagi četrtega odstavka 4. člena ZKP zagovornika na stroške države postavi le na zahtevo osumljenca, kateremu je odvzeta prostost, če si ga glede na svoje gmotne razmere ne more zagotoviti sam, če je to v interesu pravičnosti. Navedbe, da si obsojenec tudi po razglasitvi sodbe ni mogel zagotoviti zagovornika, ker je bil v priporu, so neutemeljene, saj je bil obsojenec pridržan le dne 1.3.2007 od 7.40 ure do 14.00 ure, ob izreku sodbe pa mu pripor ni bil odrejen. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev pravice do zagovornika ni podana, saj iz presojenih dokazov izhaja, da je bil obsojenec ob pridržanju in nato na glavni obravnavi na to pravico opozorjen, vendar se ji je odpovedal, kasneje pa z ničemer ni bil omejen v pravici do zagovornika, in je zahtevo tudi v tem pogledu zavrnilo.

C.

8. Zatrjevane kršitve po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega K.K. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP.