Jedro

Dokazno breme glede okoliščin v zvezi z izključitvijo odgovornosti je na strani zavarovalnice; ta nastopi šele, če tožeča stranka dokaže škodni dogodek, ki naj bi pomenil zavarovalni primer. Pri tem mora odločilna dejstva stranka (praviloma) dokazati s stopnjo prepričanja, torej tako, da bo izključen vsak razumen dvom oziroma da o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. Temu dokaznemu standardu, z izjemami, ki zahtevajo njegovo znižanje oziroma prilagajanje, tudi sodna praksa še vedno sledi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 8.993,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.866,00 EUR od 17. 10. 2013 do plačila in od zneska 3.127,50 EUR od 2. 4. 2015 do plačila“.

II. Tožnik je dolžan v petnajstih dneh od vročitve te sodbe toženki povrniti 2.708,65 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

III. Tožnik je dolžan v petnajstih dneh od vročitve te sodbe toženki povrniti 741,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek glede podlage utemeljen. Odločilo je torej, da je podana toženkina odškodninska odgovornost za vso premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je tožniku povzročil zavarovanec toženke v prometni nesreči dne 26. 8. 2013 na P. ulici v ...

2. Toženka v pritožbi navaja, da poškodbe na tožnikovem vozilu niso mogle nastati zaradi naleta sprednjega dela vozila Citroen Jumper v zadnji del tožnikovega vozila Škoda. Glede na ugotovitve izvedenca, da se poškodbe med domnevno udeleženima voziloma ne ujemajo meni, da je dokazala svoje trditve, da poškodbe na tožnikovem vozilu niso bile povzročene z vozilom njenega zavarovanca. Dokazni standardi nalagajo, da se morajo glede trditev pravdnih strank zatrjevana dejstva izkazati z visoko stopnjo verjetnosti, ki presega 50%. V konkretnem primeru je izvedenec potrdil trditve tožene stranke o neskladju poškodb na vozilu, glede trditev tožnika pa menil, da ne more z dovolj veliko gotovostjo trditi, da sta bili vozili udeleženi v isti prometni nesreči. Sodišče je v sodbi sicer korektno povzelo ugotovitve izvedenca glede neskladja poškodb, neutemeljeno pa je poudarilo dejstvo, da je izvedenec dopustil teoretično možnost stika vozil v določenih okoliščinah. Pri tem pa na vprašanje toženke, katere so te okoliščine, ni znal odgovoriti. Pri presoji škodnega dogodka se sodišče neutemeljeno opre na izpovedbe tožnika in prič, od katerih je, poleg tožnikovega znanca in njegove žene, priča A. A. osebno zainteresiran za izid postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik zahteva povrnitev škode, ki naj bi mu jo 26.8.2013 povzročil na vozilu Škoda Roomster v prometni nesreči na P. ulici v ... s svojim vozilom Citroen Jumper toženkin zavarovanec A. A. Trdi, da je prižgal desni smernik za zavijanje v desno, ko se je kombi toženkinega zavarovanca od zadaj zaletel vanj. Izvedeniško mnenje o obsegu poškodb je izdelal nemški izvedenec, ker je bilo vozilo registrirano v Nemčiji. Tožnik navaja, da je bil v prometni nezgodi tudi sam poškodovan. Toženka odklanja plačilo škode s trditvami, da se poškodbe med obema domnevno udeleženima voziloma medsebojno ne ujemajo in da nikakor niso mogle nastati v stiku z vozilom njenega zavarovanca.

6. Glede razporeditve trditvenega in dokaznega bremena pravdnih strank je sodna praksa v podobnih odškodninskih primerih, ko so sodišča obravnavala ugovor zavarovalnice o neresničnem prikazovanju poteka prometne nesreče in s tem nastanka zavarovalnega primera (ugovor fingirane, nameščene, prirejene oziroma namerno povzročene prometne nesreče), zavzela sledeče stališče: tožnik mora trditi in dokazati obstoj dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer ter nastanek in obseg iz njega izvirajoče škode; v sklop trditev o nastanku zavarovalnega primera sodijo tako trditve, da se je zatrjevana nesreča res zgodila, kot tudi trditve, da je v taki nesreči lahko prišlo do zatrjevane škode; dokazno breme glede okoliščin v zvezi z izključitvijo njene odgovornosti, je na strani zavarovalnice; ta nastopi šele, če tožeča stranka dokaže škodni dogodek, ki naj bi pomenil zavarovalni primer.1 Pri tem mora odločilna dejstva stranka (praviloma) dokazati s stopnjo prepričanja, torej tako, da bo izključen vsak razumen dvom oziroma da o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek.2 Temu dokaznemu standardu, z izjemami, ki zahtevajo njegovo znižanje oziroma prilagajanje, tudi sodna praksa še vedno sledi.3

7. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno povzelo navedeno stališče o porazdelitvi trditvenega in dokaznega bremena pravdnih strank, ko je navedlo, da je na oškodovancu dokazno breme o nastanku škodnega primera, škode ter vzročne zveze, na zavarovalnici pa dokazno breme za izgubo zavarovalnih kritnih pravic. V zvezi s tem se je tudi pravilno sklicevalo na izključitev odgovornosti zavarovalnice pri nameri ali prevari po določbi 944. člena OZ, po kateri zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve, če je upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro. Vendar je v nadaljevanju zaradi nepravilne uporabe pravila o dokaznem bremenu glede nastanka zavarovalnega primera zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku glede na ugovor toženke postavilo izvedenca avtomobilske stroke za razjasnitev vprašanja, ali poškodbe na obeh vozilih dopuščajo možnost, da so nastale v prometni nezgodi na takšen način, kot zatrjuje tožnik. Izvedenec je podal pisno izvedensko mnenje in bil ustno zaslišan. Kot ga pravilno povzema prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe, je izvedenec ugotovil in navedel številna neskladja med poškodbami vozil ter zatrjevanim potekom prometne nezgode. Ob dejstvu, da je imel za mnenje na voljo le fotografije obeh poškodovanih vozil je zaključil, da ne more z dovolj veliko gotovostjo trditi, da sta bili omenjeni vozili udeleženi v isti prometni nezgodi. Tudi ob zaslišanju je vztrajal, da ni mogel na podlagi fotografij sestaviti kontakta med vozili, nato pa vendarle dopustil teoretično možnost, da sta bili pod določenimi okoliščinami vozili v kontaktu.

9. Sodišče prve stopnje je sledeč mnenju izvedenca in ob upoštevanju izpovedb tožnika ter zaslišanih prič ugotovilo, da je tožbeni zahtevek glede podlage utemeljen zato, ker je lahko najmanj z verjetnostjo zaključilo, da se je prometna nezgoda zgodila na način, kot zatrjuje tožnik. To pa pomeni, da je to ugotovilo zgolj kot verjetno (in ne s stopnjo prepričanja). Za znižanje dokaznega standarda prepričanja, ki velja v pravdnem postopku, v obravnavanem primeru pritožbeno sodišče ne vidi nobenih okoliščin, niti jih ni zatrjeval tožnik.4 Le v izjemnih primerih pa se vzročna zveza lahko ugotovi na podlagi merila t. im. mejnega praga zadostne (nadpolovične) verjetnosti, kar pomeni, da mora oškodovanec dokazati z verjetnostjo, višjo od 50 %, da je bilo ravnanje odgovorne osebe vzrok za nastalo škodo. Za takšen primer pa ne gre, zato tožnik ni dokazal škodnega dogodka, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer. Ker niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženke, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo (358. člen ZPP).

10. O stroških pravdnega postopka je odločeno na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Pravdni stranki sta kljub temu, da se pred sodiščem prve stopnje postopek ni končal s končno sodbo, priglasili stroške postopka. Tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa mora povrniti 2.708,65 EUR stroškov postopka (specifikacija je razvidna iz stroškovnika tožene stranke v spisu na list. št. 197 in 198 spisa).

11. Ker je toženka uspela v pritožbenem postopku, ji je tožnik dolžan povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (500 točk za sestavo pritožbe, skupaj z DDV in 375,00 EUR sodne takse za pritožbo, skupaj 741,00 EUR (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 VS RS II Ips 64/2019, II Ips 27/2012, II Ips 145/2011, II Ips 450/2010. 2 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 330. 3 Več o tem Tomaž Pavčnik, Dokazni standardi, Podjetje in delo 2002, št. 6 - 7. 4 Upravičen razlog bi bil npr. dokazna stiska.